Vsebina

Nazaj

Naprej

Hrepenenje vekov (Ellen G. White)

8. Obisk na praznik pashe (angleško)

Temeljno besedilo Luk 2,41-51.

Judje so imeli dvanajsto leto življenja za prelomnico med otroštvom in mladostjo. Judovski deček je bil po dopolnjenem dvanajstem letu imenovan sin postave in tudi Božji sin. Dali so mu posebno prednost verskega pouka, od njega pa so pričakovali, da je sodeloval pri svetih praznikih in obredih. Bilo je torej popolnoma v skladnosti s splošno navado, da je Jezus v svojih fantovskih letih obiskal praznik pashe v Jeruzalemu. Kakor vsi pobožni Izraelci sta tudi Jožef in Marija šla vsako leto na pashalne slovesnosti, in ko je Jezus dopolnil zahtevano starost, sta ga vzela s seboj.

Bili so trije prazniki, ob katerih so se morali vsi moški v Izraelu pokazati pred Gospodom v Jeruzalemu: pasha, petdesetnica in praznik šotorov. Od vseh teh praznikov je bil najbolj obiskovan praznik pashe. Judje so prišli iz vseh dežel, v katerih so bili razkropljeni. Tudi iz posameznih palestinskih pokrajin so se zgrinjali oboževalci. Potovanje iz Galileje v Jeruzalem je trajalo več dni. Judovski romarji so se med potjo združevali v skupine zaradi družbe in varnosti. Ženske in starčki so mnogokrat potovali po strmih in kamnitih poteh/75/ na volih ali oslih. Krepki možje in mladi pa so pešačili. Pasho so praznovali ob koncu marca ali v začetku aprila. Celotna dežela je bila polna rož in vesela od ptičjega petja. Vzdolž poti so se vrstili znameniti kraji iz izraelske zgodovine. Tedaj so starši pripovedovali svojim otrokom o čudežih, ki jih je Bog v davnih časih naredil za svoj narod. Potovanje pa so si krajšali tudi s petjem in glasbo. Ko pa so končno v daljavi ugledali jeruzalemske stolpe, je navdušeno zadonela njihova zmagoslavna pesem.

"Naše noge že stoje med tvojimi vrati, Jeruzalem!
Mir bodi v tvojem obzidju, pokoj v tvojih palačah!" (Ps 122,2.7.)

Pasha se je začela praznovati z rojstvom judovskega naroda. Zadnjo noč njihovega sužnjevanja v Egiptu, ko nič ni kazalo/76/ na osvoboditev, je Bog ukazal, naj se pripravijo za takojšnjo rešitev. Posvaril je faraona o zadnji sodbi nad Egiptom, Judom pa je dal navodila, naj se zberejo v svojih domovih, poškropijo podboje s krvjo zaklanega jagnjeta in pojedo pečeno jagnje z opresnimi kruhi in grenkimi zelišči. "Takole ga pa boste jedli: Ledja imejte opasana, svoje opanke na nogah in palico v roki; in jedli ga boste, kakor da proč hitite. Gospodova je pasha." (2 Mojz 12,11.) Opolnoči so bili umorjeni vsi egiptovski prvorojenci. Tedaj je faraon poslal Izraelu sporočilo: "Vstanite in odidite izmed mojega ljudstva, ... pojdite, služite Gospodu, kakor sta govorila." (2 Mojz 12,31.) Judje so odšli iz Egipta kot neodvisen narod. Gospod je ukazal, naj se pasha obhaja vsako leto. "In kadar vam poreko vaši otroci: Kaj vam pomeni ta služba? odgovorite: Daritev pashe je to Gospodu, ki je šel mimo hiš Izraelovih sinov v Egiptu, ko je tepel Egipčane." (2 Mojz 12,26.27.) Vsem prihodnjim rodovom naj bi ponavljali to čudovito zgodovino osvoboditve.

Po pashi se je začel sedem dni trajajoči praznik opresnih kruhov. Drugi dan tega praznika so Gospodu prinašali prve sadove žetve, in sicer snop ječmena. Vsi praznični obredi so predstavljali Kristusovo delo. Osvoboditev Izraelcev iz Egipta je bil nauk o odrešitvi, ki naj bi se s praznikom pashe ohranil v spominu. Zaklano Jagnje, opresni kruhi in tudi snop prvin pridelkov so kazali na Zveličarja.

V Kristusovem času je bilo praznovanje pashe pri večini Judov le še gola formalnost. Toda kakšen pomen je imel ta praznik za Božjega Sina!/77/

Deček Jezus je prvič videl tempelj. Videl je, kako so v belo oblečeni duhovniki opravljali svojo slovesno službo. Opazil je krvavečo žrtev na oltarju. Pokleknil je z vernimi v molitvi, medtem ko se je oblak kadila dvigal k Bogu. Bil je priča vtis zbujajočega obreda pashalnega bogoslužja. Njihov pomen mu je postajal iz dneva v dan vse bolj jasen. Zdelo se mu je, da je vsako dejanje tesno povezano z njegovim življenjem. Vse to je v njem zbudilo nova razmišljanja. Zdelo se je, da tih in zamaknjen premišljuje o veliki težavi. Zveličarju je bila razodeta skrivnost njegovega poslanstva.

Pod vtisom pravkar preživetih dogodkov se je oddaljil od staršev. Hotel je biti sam. Čeprav so se pashalna opravila že zdavnaj končala, se je še vedno zadrževal v tempeljskem preddverju, ko pa so molivci zapustili Jeruzalem, je ostal v mestu.

Ob tem obisku Jeruzalema so ga hoteli njegovi starši seznaniti z velikimi učitelji v Izraelu. Medtem ko je bil poslušen Božji besedi v vsaki podrobnosti, pa se vendar ni ravnal po običajih in navadah pismoukov. Jožef in Marija sta upala, da bo učene rabine bolj spoštoval in bolj pridno upošteval njihove zahteve. Ampak Jezusa je v templju poučil sam Bog. Kar je sprejel, je začel takoj sporočati naprej.

V tistem času je bil neki s templjem povezan prostor določen za sveto šolo po zgledu starih preroških šol. Tam so se zbrali vodilni rabini s svojimi učenci, otrok Jezus pa se jim je pridružil. Sede ob nogah teh resnih in učenih mož, je poslušal njihove nauke. Kot ta, ki hrepeni po modrosti, je spraševal učitelje o prerokbah in tedanjih dogodkih, ki so kazali na Mesijev prihod.

Jezus se je pokazal kot nekdo, ki je žejen Božjega znanja. Njegova vprašanja so se dotikala globokih resnic, ki so bile že dolgo prikrite, a tako pomembne za zveličanje ljudi. Medtem ko je odkril, kako omejena in površna je bila pravzaprav vsa modrost pismoukov, je vsako njim zastavljeno vprašanje vsebovalo božanski nauk in postavilo resnico v novo luč. Rabini so govorili o čudovitem vzponu, ki ga bo Mesijev prihod prinesel judovskemu narodu. Jezus pa je opozoril na Izaijeva prerokovanja in povprašal za pomen besedil, ki napovedujejo trpljenje in smrt Božjega Jagnjeta.

Šolani možje so mu zastavili nasprotna vprašanja in osupnili nad njegovimi odgovori. Deček je z otroško krotkostjo ponovil besede/78/ Svetega pisma in jim dal takšen globok pomen, kakor si ga modri možje sploh niso mogli predstavljati. Ko bi se bili ravnali po teh kažipotih resnice, ki jih je poudaril, bi sprožili obnovo tedanje vere. Nastalo bi globoko zanimanje za duhovne stvari, in ko bi Jezus nastopil svojo službo, bi ga bili mnogi pripravljeni sprejeti./79/

Rabini so vedeli, da se Jezus ni šolal v njihovih šolah, pa jih je vendar daleč prekašal s svojim razumevanjem prerokovanj. Spoznali so, da ta premišljeni galilejski deček veliko obeta. Zaželeli so si, da bi bil njihov učenec in postal učitelj v Izraelu. Želeli so prevzeti njegovo nadaljnjo vzgojo, ker so čutili, da morajo sami izoblikovati tako izvirni um.

Jezusove besede so spodbudile njihova srca, kakor jih še nikoli poprej niso spodbudile besede iz človeških ust. Bog je poskušal tem duhovnim voditeljem Izraela dati luč; za to je uporabil edino sredstvo, po katerem bi jih lahko dosegel. V svoji ošabnosti jim je bilo nečastno priznati, da lahko sprejmejo nauke od kogar koli. Če bi se jim Jezus zdel, kakor da jih hoče poučiti, ga sploh ne bi hoteli poslušati. Tako pa so si laskali, da ga poučujejo ali vsaj preverjajo njegovo znanje Svetih spisov. Jezusova mladostna skromnost in ljubkost sta razorožili njihove predsodke. Tako se je podzavestno odprlo njihovo razumevanje za Božjo besedo in Sveti Duh je govoril njihovim srcem.

Pismouki so morali uvideti, da njihova pričakovanja glede Mesija niso podprta s preroštvom. Vendar niso hoteli preklicati naukov, ki so laskali njihovi častihlepnosti. Niso hoteli priznati, da napačno razumejo Svete spise, za katerih razlagalce so se šteli. Med seboj so se spraševali: "Kako je ta učen v pismih, ko se ni šolal?" (Jan 7,15.) Luč je svetila v temi, "a tema se je ni polastila". (Jan 1,5.)

Med tem časom pa sta bila Jožef in Marija zaskrbljena in žalostna. Ko sta odhajala iz Jeruzalema, sta Jezusa izgubila spred oči in nista vedela, da je ostal v mestu. Tedaj je bila dežela gosto naseljena in karavane iz Galileje so bile zelo velike. Ko sta odhajala iz mesta, je bila v njem velika zmeda. Veselje, da lahko potujeta s prijatelji in znanci, je popolnoma zaposlilo njuno pozornost. Med odpravljanjem počivat sta pogrešala ustrežljivo roko svojega dečka. Toda še vedno ju ni skrbelo, ker sta menila, da je v njuni druščini. Čeprav je bil še tako mlad, sta mu vdano zaupala in pričakovala, da jima bo, ko bo potrebno, pripravljen pomagati in bo uganil njune potrebe, kakor je vedno naredil. Toda sedaj se je prebudila njuna bojazen. Zaman sta ga iskala povsod v druščini. Zgrozila sta se ob spominu, kako ga je Herod poskušal ubiti kot otročička. Temne slutnje so napolnile njuno srce. Hudo sta si očitala./80/

Vrnila sta se v Jeruzalem in tam dalje iskala. Ko sta šla naslednji dan tudi v tempelj in se pomešala med vernike, je njuno pozornost pritegnil znani glas. Nista se mogla zmotiti; kajti noben glas ni zvenel tako slovesno in resno, vendar tako melodično kakor njegov.

Jezusa sta našla v rabinski šoli. Kljub svojemu velikemu veselju nista mogla premagati svoje žalosti in skrbi. Ko je bil znova z njima, je Marija z rahlim očitanjem vprašala dečka: "Sin, kaj si nama storil tako? Glej, tvoj oče in jaz sva te z žalostjo iskala." (Luk 2,48.)

"Kaj, da sta me iskala?" jima je odvrnil Jezus. "Nista li vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?" (Luk 2,49.) In ker je kazalo, da ne razumeta njegovih besed, je pokazal navzgor. Njegov obraz je žarel tako, da sta starša osupnila. Božanstvo je zablestelo skozi človeštvo. Ko sta ga našla v templju, sta tudi sama prisluhnila temu, kar se je dogajalo med njim in pismouki, ter se čudila njegovim vprašanjem in odgovorom. Njegove besede so spodbudile misli, ki jih nikoli več ni bilo mogoče pozabiti.

Vprašanje, ki ga je zastavil, je vsebovalo nauk. "Nista li vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?" Jezus je bil zaposlen s poslanstvom, zaradi katerega je prišel na svet; toda Jožef in Marija sta zanemarila svojo nalogo. Bog jima je izkazal veliko čast, ko jima je zaupal svojega Sina. Sveti angeli so usmerjali Jožefovo življenje tako, da bi lahko ščitil Jezusovo življenje. Vendar sta za cel dan izgubila iz vida njega, na katerega ne bi smela pozabiti niti za trenutek. Ko pa je bila njuna zaskrbljenost končno odstranjena, nista očitala sebi, ampak zvrnila krivdo nanj.

Razumljivo je bilo, da sta Marija in Jožef imela Jezusa za lastnega otroka. Vsak dan je bil z njima, njegovo življenje je bilo v mnogih ozirih podobno življenju drugih otrok tako, da jima je bilo težko videti v njem Božjega Sina. Bila sta v nevarnosti, da podcenjujeta blagoslov navzočnosti Odrešenika sveta. Bolečina, ki sta jo občutila ob ločitvi od njega, in blag očitek, ki so ga vsebovale njegove besede, sta bila določena, da v njuno dušo vtisneta svetost tega, kar jima je bilo zaupano.

V odgovoru materi je Jezus prvič pokazal, da se zaveda svojega odnosa z Bogom. Pred njegovim rojstvom je angel rekel Mariji: "Ta bo velik in Sin Najvišjega se bo imenoval; in Gospod Bog mu bo dal prestol/81/ Davida, njegovega očeta, in kraljeval bo v Jakobovi hiši vekomaj." (Luk 1,32. 33.) Te besede je Marija hranila v svojem srcu; in čeprav je verovala, da bo njen otrok izraelski Mesija, ji je ostalo njegovo poslanstvo nedoumljivo. Tudi sedaj ni dojela njegovih besed, ampak vedela je, da se odpoveduje svojim sorodstvenim vezem z Jožefom in da se je razglasil za Božjega Sina.

Jezus nikakor ni zavračal tesnih vezi s pozemskimi starši. Z njima se je vrnil iz Jeruzalema domov in jima pomagal pri njunih vsakdanjih dolžnostih. Skrivnost svojega poslanstva je skril v svojem srcu in poslušno čakal na predviden trenutek, da bi prevzel svoje delo. Osemnajst let potem, ko se je razodel kot Božji Sin, je spoštoval zvezo, ki ga je tesno povezovala z domom v Nazaretu, in vestno izpolnjeval sinovske, bratovske, prijateljske in meščanske dolžnosti.

Ko je Jezus v templju dojel svoje poslanstvo, se je umaknil iz množice. Želel se je brez velikih besed vrniti iz Jeruzalema domov z njimi, ki so poznali skrivnost njegovega življenja. S pashalnim bogoslužjem je hotel Bog odvrniti svoj narod od pozemskih skrbi in jih spomniti na njegovo čudežno rešitev iz Egipta. V tem delu naj bi spoznali obljubo o osvoboditvi od greha. Kakor je kri zaklanega jagnjeta ščitila Izraelove domove, tako naj bi tudi Kristusova kri ohranila njihove duše; rešijo pa se lahko samo tako, če z vero v Kristusa prisvojijo njegovo življenje. To je bil smisel simbolične službe, ki je vernike usmerjala na Kristusa kot osebnega Zveličarja. Bog jih je želel spodbuditi, da bi z molitvijo proučevali in razmišljali o Kristusovem poslanstvu. Toda takoj ko je množica zapustila Jeruzalem, sta vznemirljivo potovanje in družba popolnoma zaposlili vso njihovo pozornost, in tako je bilo popolnoma pozabljeno bogoslužje, ki so ga doživeli. Zveličar ni bil dovolj zanimiv za njihovo družbo.

Ker naj bi se Jožef, Marija in Jezus sami vrnili iz Jeruzalema, je upal, da bo lahko usmeril njune misli na trpečega Zveličarja. Na Golgoti si je prizadeval ublažiti bolečino svoje matere. Sedaj je mislil nanjo. Marija bo priča njegovega zadnjega smrtnega boja, zato je Jezus želel, da razume njegovo poslanstvo, da bi bila tako okrepljena in bo zdržala, ko ji bo meč presunil srce. Kakor je bil Jezus ločen od nje in ga je z bolečino iskala tri dni, tako bo zanjo tri dni izgubljen tudi tedaj, ko bo darovan za grehe sveta. Ko pa bo prišel iz groba, se bo njena žalost zopet spremenila v veselje. Ampak koliko laže/82/ bi prestajala bolečino zaradi njegove smrti, če bi razumela besedila, na katera je sedaj poskušal usmeriti njene misli!

Če bi Marija in Jožef ohranila svoj um dvignjen k Bogu z razmišljanjem in molitvijo, bi bolje spoznala svetost njunega zaupanja in ne bi izgubila Jezusa spred oči. Zaradi površnosti enega dne sta izgubila Zveličarja, in morala sta ga tri dni iskati s skrbjo, preden sta ga zopet našla. Tako se godi tudi nam. Zaradi praznega govoričenja in opravljanja ali zanemarjanja molitve lahko v enem dnevu izgubimo Zveličarjevo navzočnost, potem pa lahko mine mnogo dni bolečega iskanja, preden ga zopet najdemo in zopet pridobimo izgubljeni mir.

Tudi v našem medsebojnem druženju moramo misliti na to, da Jezusa ne pozabimo in da se nam ne zgodi, da ga ni z nami. Če dovolimo, da nas pozemske stvari tako zaposlijo, da nič več ne mislimo nanj, v katerem je vse upanje za večno življenje, se ločimo od Jezusa in njegovih nebeških angelov. Ta sveta bitja ne morejo biti tam, kjer Zveličar ni zaželen in kjer sploh ne opazijo, da ga ni. Zato se tudi pri tako imenovanih kristjanih mnogokrat pojavi veliko malodušje.

Mnogi so navzoči pri bogoslužju in jih Božja beseda osveži in poživi. Ker pa premalo premišljajo, bedijo in molijo, zopet izgubijo blagoslov in se počutijo še bolj zapuščeni kakor poprej. Mnogokrat potem verujejo, da Bog ravna z njimi pretrdo, a ne uvidijo, da je krivda samo pri njih. Z ločitvijo od Jezusa so izključili tudi luč njegove navzočnosti.

Za nas bi bilo dobro, če bi vsak dan po eno uro razmišljali o Kristusovem življenju. Proučevati bi ga morali točko za točko in dovoliti naši domišljiji, da se vživi v vsak prizor, zlasti v zadnje prizore njegovega življenja. Če se bomo tako ukvarjali z njegovo veliko daritvijo za nas, bomo stalno imeli zaupanje vanj, naša ljubezen do njega bo oživela in globlje nas bo prežemal njegov duh. Če želimo biti rešeni, se moramo pri križevem vznožju učiti spokorjenja in ponižnosti.

Z medsebojnim druženjem bomo drug drugemu v blagoslov. Če smo Kristusovi, bodo naše najlepše misli o njem. Radi bomo govorili o njem, in medtem ko bomo drug drugemu pripovedovali o njegovi ljubezni, bo naša srca omehčal Božji vpliv. Z opazovanjem lepote njegovega značaja se "premenjujemo v isto podobo od slave v slavo". (2 Kor 3,18.)/83/

Vsebina

Nazaj

Naprej

Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!