 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Hrepenenje vekov (Ellen G. White)
7. Jezusovo otroštvo (angleško)
Temeljno besedilo Luk 2,39.40.
Otroštvo in mladost je Jezus preživel v majhni gorski vasi. Na svetu ni bilo niti enega kraja, ki se ne bi imelo za počaščeno zaradi njegove navzočnosti. Za kraljevske palače bi bila prednost, če bi bil njihov gost. Toda On je šel mimo hiš bogatašev, kraljevskih dvorov in znamenitih središč znanosti ter se naselil v zakotnem in zaničevanem Nazaretu.
Izjemno pomembno je kratko poročilo o njegovih prvih letih: "Dete je raslo in se krepilo v duhu in se napolnjevalo modrosti, in Božja milost je bila z njim." (Luk 2,40.) V sončni luči Očetovega obličja je Jezus "napredoval v modrosti in rasti, in v milosti pri Bogu in pri ljudeh". (Luk 2,52.) Njegov um je bil živahen in prodoren, a preudarnost in modrost sta presegali njegova leta. Kljub temu pa je bil njegov značaj lep v svoji simetričnosti. Umske in telesne moči so se razvijale v skladnosti z zakoni otroštva.
Jezus je že kot otrok kazal nagnjenost k posebni ljubkosti. Njegove ustrežljive roke so bile vedno pripravljene streči drugim. Razodeval je neomajno potrpežljivost/68/ in resnicoljubnost, ki nikoli ne bi žrtvovala poštenosti. Njegovo življenje, ki je bilo v načelih trdno kakor skala, je pokazalo krepost nesebične ustrežljivosti.
Z veliko skrbnostjo je mati opazovala razvoj njegovih darov in izpopolnjevanje njegovega značaja. Z veseljem si je prizadevala spodbujati njegov bister in dovzeten um. Sveti Duh ji je dajal modrost, da je sodelovala z nebeškimi orodji pri razvoju otroka, ki je imel edino Boga za svojega Očeta.
Zvesti Izraelci so že od nekdaj zelo skrbno vzgajali svoje otroke. Gospod jim je dal navodila, da naj otroke že od zgodnje otroške dobe poučujejo o njegovi dobroti in velikosti tako, kakor sta se razodeli v njegovih zapovedih in zgodovini izraelskega naroda. Petje, molitev in proučevanje Svetih spisov se je moralo prilagoditi dovzetnemu umu. Očetje in matere so morali svoje otroke učiti, da je Božji zakon izraz njegovega značaja in da se s sprejemanjem njegovih načel v srce prenaša Božja podoba na duha in dušo. Večji del tega poučevanja je potekal ustno; mladi pa so se učili tudi brati judovske spise; pergamentni zvitki starozakonskih Pisem so bili dostopni njihovemu proučevanju.
Vas ali mesto, kjer niso ničesar naredili za versko vzgojo mladih, so v Kristusovem času imeli za prekleto od Boga. Vendar pa je pouk postajal vse bolj formalen. Izročila so precej odrinila Svete spise. Prava vzgoja mora spodbuditi mlade, da bi "iskali Boga, ne bi li ga kako otipali in našli". (Dej 17,27.) Judovski učitelji pa so posvetili svojo pozornost obredom. Um je bil obremenjen s snovjo, ki je bila nekoristna za učence in ne bi bila priznana v višji nebeški šoli. Izkušnja, ki je bila pridobljena z osebnim sprejemanjem Božje besede, ni imela prostora v vzgojnem sistemu. Zaradi samih zunanjih obredov učenci niso našli časa, da bi preživeli z Bogom mirne trenutke. Niso slišali njegovega glasu, ki govori srcu. V svojem iskanju spoznanja so se odvrnili od Izvira modrosti. Zanemarili so najpomembnejše v službi Bogu. Načela zapovedi so bila popačena. Tako so naredili visoko izobrazbo za največjo oviro pravemu razvoju. Rabinski način vzgoje je zaviral moč mladih. Njihovo razmišljanje je postalo okorno in ozko./69/
Mladi Jezus ni bil poučevan v shodniških šolah. Njegova mati je bila njegova prva človeška učiteljica. Iz njenih ust in iz preroških spisov je zvedel za nebeške resnice. Istih besed, ki jih je sam govoril Izraelu po Mojzesu, se je sedaj učil v materinem naročju. Tudi ko je iz dečka zrasel v mladeniča, mu ni bilo mar za rabinske šole. Ni mu bila potrebna vzgoja iz takšnih virov, kajti njegov učitelj je bil Bog.
Vprašanje, ki je bilo zastavljeno v času Zveličarjevega delovanja: "Kako je ta učen v pismih, ko se ni šolal?" (Jan 7,15.) ne kaže na to, da Jezus ni znal brati, ampak samo to, da ni imel rabinske izobrazbe. Ker si je moral pridobiti znanje na enak način kakor mi, njegovo dobro poznavanje Svetega pisma dokazuje, kako marljivo je v svojih mladih letih proučeval Božjo besedo. Poleg tega je bila pred njim odprta tudi velika knjižnica Božjih ustvarjenih del. On, Stvarnik vseh stvari, je sedaj sam proučeval nauke, ki jih je z lastno roko zapisal na zemljo, morje in nebo. Izogibal se je nesvetim posvetnim načinom in zbiral znanstvena spoznanja iz narave. Proučeval je življenje rastlin, živali in ljudi. Že od zgodnje mladosti je imel pred seboj en cilj: živeti v blagoslov drugim. Vire za to je našel v naravi; nove zamisli o načinih in sredstvih so se na lepem pojavile v njegovem umu med proučevanjem življenja rastlin in živali. Stalno si je prizadeval iz vidnega povzeti primere za ponazarjanje žive Božje besede. Prilike, v katere je med svojim delovanjem rad ogrnil svoje nauke o resnici, jasno kažejo, kako zelo je bil njegov um sprejemljiv za vplive narave in kako je povzel duhovne nauke iz danosti svojega vsakdanjega življenja.
Medtem ko si je Jezus prizadeval dojeti pomen stvari, se mu je razkril pomen Božjih besed in del. Spremljala so ga nebeška bitja, On pa je gojil svete misli in občestvo. Od prvih svitanj svojega razumevanja je stalno napredoval v duhovni milosti in spoznanju resnice.
Vsak otrok lahko doseže spoznanje tako, kakor ga je Jezus. Ko si prizadevamo seznaniti z nebeškim Očetom po njegovi besedi, nam bodo angeli blizu, naš duh bo okrepljen in naš značaj oplemeniten in prefinjen. Tako bomo postali vse bolj podobni našemu Zveličarju. Z opazovanjem vsega lepega in čudovitega v naravi se naša čustva usmerijo k Bogu. Dotik z Neskončnim po njegovih delih nam zbuja spoštovanje v duhu in krepi dušo. Občestvo z Bogom/70/ v molitvi razvija umske in moralne sposobnosti, med razmišljanjem o duhovnih stvareh pa se krepijo duhovne moči.
Jezusovo življenje je bilo v skladnosti z Bogom. Dokler je bil otrok, je sicer razmišljal in govoril kakor otrok, toda noben madež ni popačil Božje podobe v njem. Ni bil osvobojen skušnjav. Zloba Nazarečanov je postala pregovor. Slab glas, ki se jih je v glavnem držal, kaže Natanaelovo vprašanje: "More li iz Nazareta priti kaj dobrega?" (Jan 1,46.) Jezus je bil postavljen mednje, da bi se preizkusil njegov značaj. Da bi ohranil svojo čistost, je moral biti stalno oprezen. Prihranjen mu ni bil noben boj, ki ga moramo izbojevati tudi mi, da bi nam lahko bil zgled v otroštvu, mladosti in v zreli dobi.
Satan si je neutrudno prizadeval premagati nazareškega Otroka. Čeprav so Jezusa od najbolj zgodnje mladosti varovali angeli, je njegovo življenje vendar pomenilo dolg boj proti silam teme. Za kneza teme je bila žalitev in osuplost, da bi kdo na zemlji živel življenje, ki bi ostalo neomadeževano z grehom. Ni bilo sredstva, s katerim ne bi poskušal Jezusa zaplesti v svojo past. Noben otrok nikoli ne bo poklican živeti sveto življenje sredi tako srditega boja s skušnjavami kakor naš Zveličar./71/
Jezusovi starši so bili revni in odvisni od vsakdanjega garanja. Tako je tudi On spoznal siromaštvo, samoodpoved in pomanjkanje. Ta izkušnja mu je pomenila varnost. V njegovem delovnem življenju ni bilo trenutkov brezdelja, ki bi privabljali skušnjavo. Nobena brezciljna ura ni odprla vrat slabi družbi. Pred skušnjavcem je zaprl vrata, kolikor tesno se je dalo. Niti dobiček ali zabava niti odobravanje ali graja ga niso mogli zapeljati, da bi odobraval zlo dejanje. Bil je razumen, da je prepoznal zlo, in dovolj močan, da se mu je uprl.
Kristus je bil edini brezgrešni človek, ki je kdaj živel na zemlji, čeprav je skoraj trideset let prebival med zlobnimi Nazarečani. To dejstvo je graja za vse, ki menijo, da ustrezni kraj, bogastvo ali uspeh odločajo o tem, ali človek lahko živi neoporečno ali ne. Ampak ravno skušnjave, stiske in nesreče nas vzgojijo za čistost in stanovitnost.
Jezus je s starši živel v kmečkem domu ter zvesto in z veseljem prenašal svoj del bremena v gospodinjstvu. Ta, ki je bil nekoč Poveljnik nebes in čigar besede so angeli z veseljem izpolnjevali, je bil sedaj ustrežljiv služabnik, ljubezniv in poslušen sin. Izučil se je obrti in delal v Jožefovi tesarski delavnici. V preprosti obleki navadnega delavca je hodil po ulicah majhnega mesta na svoje preprosto delo in nazaj. Ni uporabil svoje božanske moči, da bi si zmanjšal breme ali olajšal garanje.
Delo, ki ga je Jezus opravljal v otroštvu in mladosti, je razvijalo telo in um. Svojih telesnih moči ni izkoriščal lahkomiselno, ampak tako, da si je ohranil zdravje, da bi pri vsakem delu lahko dosegel najboljši uspeh. Trudil se je biti neoporečen celo pri svojem delu z orodjem. Kot obrtnik je bil prav tako popoln, kakor je bil popoln njegov značaj. S svojim zgledom je učil, da smo dolžni biti marljivi, natančno in skrbno opravljati delo ter da je tako delo častno. Vaje, ki učijo roke, da so uporabne, in vzgajajo mladino, da nosi svoj delež življenjskega bremena, dajejo telesno moč in razvijajo vsako sposobnost. Vsakdo naj bi se ukvarjal s čim, kar koristi njemu in tudi drugim. Bog nam je dal delo za blagoslov, in samo marljivi delavec lahko najde čast in življenjsko veselje. Božje odobravanje in ljubečo varnost uživajo otroci in mladi, ki z veseljem opravljajo svoj del domačega dela in tako delijo očetovo in materino breme. Takšni otroci zapustijo svoj dom kot koristni člani družbe./72/
Ves čas svojega pozemskega življenja je Jezus stalno marljivo in vztrajno delal. Ker je veliko pričakoval, se je tudi marsičesa lotil. Ko je začel svojo službo, je rekel: "Jaz moram delati dela tega, ki me je poslal, dokler je dan; pride noč, ko nihče ne bo mogel delati." (Jan 9,4.) Jezus se ni izogibal skrbem in odgovornostim, kakor mnogi, ki trdijo, da so njegovi sledilci. Toda mnogi so slabotni in nesposobni prav zato, ker se hočejo izogniti tej obliki vzgoje. Lahko imajo izvrstne in dobre lastnosti, a so vendar nemočni in neuporabni, ko se je potrebno upreti težavam ali premagati ovire. Pozitivnost in energija, trdnost in moč značaja, ki jih je imel Kristus, se morajo razviti v nas z enako disciplino, kakršni je bil podvržen tudi On. Potem bomo deležni milosti, ki jo je prejemal On.
Vse dokler je naš Zveličar živel med ljudmi, je delil usodo z revnimi. Ker je iz izkušenj poznal njihove skrbi in stiske, je lahko tolažil in spodbujal vse skromne delavce. Tisti, ki pravilno razumejo nauke njegovega življenja, nikoli ne bodo čutili, da je treba delati razliko med sloji ali bogatega častiti bolj kakor poštenega reveža.
Jezus je v svoje delo vnašal veselje in obzirnost. Potrebni sta velika potrpežljivost in duhovnost za uveljavljanje svetopisemske vere doma in na delovnem mestu, da bi lahko zdržali napetost posvetnega dela in vendar upirali oči le v Božjo slavo. Pri tem nam bo Kristus pomočnik. Nikoli ni dovolil, da bi ga posvetne skrbi tako zaposlile, da se ne bi utegnil ukvarjati z nebeškimi stvarmi ali razmišljati o njih. Mnogokrat je izražal svoje srčno veselje s petjem psalmov in nebeških pesmi. Nazarečani so mnogokrat slišali njegov povzdignjen glas v hvalnici in zahvaljevanju Bogu. S pesmijo je vzdrževal zvezo z nebesi; kadar pa so se njegovi tovariši pritoževali nad utrujenostjo zaradi dela, jih je ohrabril z ljubkimi melodijami iz svojih ust. Bilo je, kakor da bi njegova hvalnica pregnala hudobne angele in prežela njegovo okolje kakor kadilo s prijetno dišavo. Misli njegovih poslušalcev so bile usmerjene iz njihovega pozemskega bivališča v nebeško domovino./73/
Jezus je bil izvir ozdravljajoče milosti za naš svet; ves čas njegove odmaknjenosti v Nazaretu so tekli iz njegovega življenja potoki sočutja in nežnosti. Ostareli, žalostni in s krivdo obremenjeni ljudje, veseli nedolžni otroci, majcena stvarstva v logih in potrpežljive tovorne živali, vsi so bili srečnejši v njegovi navzočnosti. On, čigar beseda je vzdrževala svetove, se je sklonil, da bi pomagal ranjeni ptici. Nič ni bilo, kar ni bilo vredno njegove pozornosti ali službe.
In kakor je Jezus napredoval v modrosti in telesni rasti, tako je napredoval tudi v milosti pri Bogu in ljudeh. Ker je lahko z vsemi sočustvoval, si je pridobil ljubezen vseh. Zaradi ozračja upanja in poguma, ki ga je obdajalo, je bil vsakemu domu v blagoslov. Mnogokrat so ga ob sobotah povabili, naj v shodnici prebere berilo iz preroških spisov. Med njegovim branjem so bila srca poslušalcev ganjena, ker jim je iz znanih besed Svetih spisov zasvetila nova luč.
Toda Jezus se je izogibal zbujati pozornost. Ves čas svojega bivanja v Nazaretu ni pokazal svoje čudežne moči. Ni hrepenel po uglednem položaju in si ni pridobival nazivov. Živel je tiho in skromno. Celó Sveto pismo molči o njegovih mladih letih in nam s tem podaja pomemben nauk. Čim bolj mirno in preprosto je otrokovo življenje, bolj kot je prosto vseh umetnih vznemirjenj in bolj kot je v skladnosti z naravo, toliko bolj je primerno za razvoj telesne in umske jakosti ter duhovne moči.
Jezus je naš zgled. Medtem ko se mnogi radi ukvarjajo s časom njegovega javnega delovanja, ne opazijo naukov iz njegovih mladih let. A ravno s svojim vedenjem v domačem krogu je zgled otrokom in mladini. Zveličar je postal reven, da bi nas učil, da lahko živimo tudi v skromnih razmerah življenje prisrčnega občestva z Bogom. Živel je, da bi zadovoljil, častil in poveličal svojega Očeta v vsakdanjih življenjskih rečeh. Svoje poslanstvo je začel s posvetitvijo poklicu skromnega obrtnika, ki je moral garati za svoj vsakdanji kruh. Bogu je služil prav tako dobro, ko je delal ob skobeljniku, kakor tudi ko je med množico delal čudeže. Za vsakega mladega človeka, ki po Kristusovem zgledu opravlja zvesto in poslušno svoja preprosta domača opravila, veljajo besede, ki jih je Oče po Svetem Duhu rekel zanj: "Glej, moj hlapec, ki ga podpiram, moj izvoljenec, ki je moji duši po volji." (Iz 42,1.)/74/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!