 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Hrepenenje vekov (Ellen G. White)
48. Kdo je največji? (angleško)
Temeljno besedilo Mat 17,22. do 18,20: Mar 9,30-50; Luk 9,46-48.
Jezus po vrnitvi iz Kafarnauma ni odšel na dobro znana počivališča, kjer je bil poučeval ljudstvo, temveč je z učenci neopazno iskal hišo, ki naj bi postala njegov začasni dom. Njegov cilj je bil med preostalim bivanjem v Galileji poučevati učence, ne pa delati za množico.
Na poti po Galileji je Kristus znova poskušal pripraviti učence na dogodke, ki so ga čakali. Pripovedoval jim je, da mora oditi v Jeruzalem, da bi tam umrl in spet vstal. Dodal je nenavadno in resno napoved, da bo izdan v roke sovražnikom. Učenci pa niti sedaj niso razumeli njegovih besed. Čeprav je padla nanje senca velike žalosti, je v njihovih srcih našel prostor tekmovalni duh. Med seboj so se prepirali, kdo naj bi bil največji v kraljestvu. Ta spor so hoteli pred Jezusom prikriti, zato niso hodili blizu njega kakor po navadi, temveč so zaostajali za njim tako, da je bil pred njimi, ko so prispeli v Kafarnaum. Jezus pa je bral njihove misli. Želel jim je svetovati in jih poučiti. Zato je čakal na miren trenutek, ko bodo njihova srca dovzetna za njegove besede.
Kmalu po njihovem prihodu v mesto je pristopil k Petru pobiralec tempeljskega davka z vprašanjem: "Ali vaš Učitelj ne plačuje davka?" (Mat 17,24.)/432./ Ta davek ni bil državljanska obveznost, temveč verski prispevek, ki ga je letno moral plačati vsak Jud za vzdrževanje templja. Neplačevanje tega davka se je imelo za nezvestobo templju, kar je bilo po presoji rabinov najhujši greh. Zveličarjevo stališče do rabinskih predpisov in njegovo jasno grajanje zagovornikov izročil sta jim bila pretveza za obtožbo, da želi odpraviti tempeljsko službo. Sedaj so njegovi sovražniki imeli priložnost, da bi ga spravili na slab glas. V pobiralcu davka so našli ustreznega zaveznika.
Peter je imel vprašanje pobiralca davka za namig, ki je napadal Kristusovo vdanost templju. Vnet za čast svojega Učitelja je hitro odgovoril, ne da bi se z njim posvetoval, da bo Jezus plačal davek.
Peter pa je samo delno razumel namen tega vpraševalca. Obstajali so namreč nekateri sloji, ki so bili osvobojeni plačevanja tega davka. Ko so bili v Mojzesovem času leviti določeni za službo v svetišču, niso dobili nobene dediščine med ljudstvom. Gospod je rekel: "Zato nima Levi deleža, ne dediščine s svojimi brati; Gospod je njegova dediščina." (5 Mojz 10,9.) Še v Kristusovem času so veljali duhovniki in leviti za posebno posvečene templju, in od njih se ni zahteval letni prispevek za njegovo vzdrževanje. Tudi preroki so bili osvobojeni tega plačevanja. S tem ko so rabini od Jezusa zahtevali tempeljski davek, so zavrnili njegovo trditev, da je prerok ali učitelj, in ravnali z njim kakor z navadnim človekom. Če ne plača davka, pomeni, da ne spoštuje templja, če pa ga plača, bi to šteli za opravičilo, da so ga zavrgli kot preroka.
Peter je le malo poprej priznal Jezusa za Božjega Sina, sedaj pa je zamudil priložnost, da bi razložil značaj svojega Učitelja. Z odgovorom pobiralcu davka, da bo Jezus plačal davek, je pravzaprav potrdil napačno predstavo o njem, ki so jo poskušali razširiti duhovniki in poglavarji.
Ko se je Peter vrnil v hišo, Zveličar ni omenil tega, kar se je zgodilo, temveč ga je vprašal: "Kaj se ti zdi, Simon? Od koga pobirajo zemeljski kralji carino ali davek, od svojih sinov ali od tujcev? Ko pa Peter odvrne: Od tujcev, mu reče Jezus: Torej so sinovi svobodni." (Mat 17,25.26.) Državljani neke države so obdavčeni za vzdrževanje svojega vladarja, vladarjevi otroci pa so tega prosti. Tako naj bi tudi Izrael, ki se ima za Božji narod,/433/ podpiral njegovo službo, toda Jezus, Božji Sin, ni imel te obveznosti. Če so bili duhovniki in leviti prosti tempeljskega davka zaradi svoje zveze s templjem, koliko bolj bi moral biti ta, kateremu je tempelj pomenil hišo njegovega Očeta.
Če bi bil Jezus plačal davek brez ugovora, bi v resnici priznal upravičenost zahteve in se tako odpovedal svoji božanskosti. Sicer je imel za dobro izpolniti zahtevo, le da je oporekal trditvi, s katero so jo utemeljevali. Z načinom plačila je podal dokaz o svojem božanskem značaju. Jasno je pokazal, da je eno z Bogom, in zato ni podvržen davku kakor navaden podložnik kraljestva.
"Pojdi k morju," je naročil Petru, "in vrzi trnek, in vzemi prvo ribo, ki se ujame, in ji odpri usta in najdeš v njih srebrnik; tega vzemi in daj jim zame in zase." (Mat 17,27.)
Čeprav je Kristus ogrnil svojo božanskost s človeškostjo, je s tem čudežem odkril svojo slavo. Bilo je očitno, da je On ta, ki je napovedal po Davidu: "Ker moja je vsaka zver v gozdih, živali na tisočerih gorah. Vso gorsko perutnino poznam, in kar se poja po polju, je v moji oblasti. Ko bi bil lačen, ne bi rekel tebi, ker moja je vesoljna zemlja in vse, kar je na njej." (Ps 50,10-12.)
Čeprav je Jezus pojasnil, da ni podvržen nobenemu obveznemu plačevanju davka, se ni spustil v nobeno razpravo z Judi o tem predmetu, ker bi napačno razlagali njegove besede in jih izrabili proti njemu. Da jih ne bi pohujšal z zavračanjem plačanja davka, je storil to, česar od njega ni bilo mogoče upravičeno zahtevati. Ta nauk naj bi bil za učence zelo pomemben. Kmalu naj bi prišlo do pomembnih sprememb v njihovem odnosu do službe v templju, zato jih je Kristus poučil, naj po nepotrebnem ne nasprotujejo obstoječemu redu. Kolikor je le možno, naj se izogibajo napačni razlagi svoje vere. Kristjani ne smejo žrtvovati nobenega načela resnice, kadar koli pa je mogoče, naj se izognejo sporu.
Medtem ko je Peter odšel k morju, je bil Kristus z drugimi učenci sam v hiši. Poklical jih je k sebi in vprašal: "Kaj ste se po poti med seboj menili?" (Mar 9,33.) Jezusova navzočnost in njegovo vprašanje sta postavila ves predmet v povsem drugačno luč, v kakršni so ga videli takrat, ko so se prepirali/434/ med potjo. Zaradi sramu in občutka krivde so molčali. Jezus jim je povedal, da bo zaradi njih umrl, zato se je znašla njihova sebična častihlepnost v bolečem nasprotju z njegovo nesebično ljubeznijo.
Ko jim je povedal, da ga bodo usmrtili in bo vstal od mrtvih, jih je poskušal napeljati v pogovor o veliki preizkušnji njihove vere. Če bi bili pripravljeni sprejeti to, kar jim je hotel pojasniti, bi jim bila prizanesena grenko trpljenje in obup. Njegove besede bi jih tolažile v uri žalosti in razočaranja. Toda čeprav je tako odkrito govoril o tem, kaj ga čaka, je njegovo omenjanje dejstva, da bo moral kmalu oditi v Jeruzalem, znova razvnelo njihovo upanje o skorajšnji vzpostavitvi kraljestva. Zato je nastalo vprašanje o tem, kdo bo zasedel najvišje položaje. Po Petrovi vrnitvi od morja so mu učenci prenesli Zveličarjevo vprašanje, in končno se je nekdo ojunačil vprašati Jezusa: "Kdo je vendar največji v nebeškem kraljestvu?" (Mat 18,1.)
Zveličar je zbral učence okrog sebe in jim rekel: "Če kdo hoče biti prvi, bodi najzadnji od vseh in vsem služabnik." (Mar 9,35.) V teh besedah sta bila resnoba in vtis, ki ju učenci niso mogli razumeti. Niso mogli videti tega, kar je razpoznaval Kristus. Niso razumeli narave Kristusovega kraljestva, in to neznanje je bil očiten vzrok njihovega prepira. Toda pravi vzrok je tičal veliko globlje. Kristus je z razlago narave kraljestva lahko začasno umiril njihov prepir, ampak s tem se ni dotaknil pravega vzroka. Celo potem, ko bi jim bilo vse pojasnjeno, bi lahko vprašanje o položaju obnovilo težavo. Po Kristusovem odhodu bi ta nesreča zadela njegovo cerkev. Prepir glede najvišjega položaja je pomenil delovanje istega duha, ki se je pojavil v začetku velikega boja v nebesih in je pripeljal Kristusa iz nebes na zemljo, da bi umrl. V duhu je zagledal Luciferja, "sina jutranje zarje", (Iz 14,12.) ki je po slavi prekašal vse angele okrog prestola in bil povezan z Božjim Sinom z najtrdnejšimi vezmi. Lucifer je rekel: "Enak bom Najvišjemu," (Iz 14,14.) zato je želja po samopoviševanju povzročila prepir v nebesih in pregnala iz njih množico Božjih čet. Če bi Lucifer res hotel biti podoben Najvišjemu, nikoli ne bi zapustil svojega določenega mesta v nebesih; kajti duh Najvišjega se jasno razodeva v nesebični službi. Lucifer si je želel Božjo moč, ne pa njegovega značaja. Želel si je zase najvišji položaj,/435/ in vsako stvarstvo, ki bo spodbujeno z njegovim duhom, bo ravnalo enako. Tako neizogibno nastajajo odtujenost, prepiri in nesloga. Oblast postaja nagrada najmočnejših. Satanovo kraljestvo je kraljestvo nasilja; vsak posameznik ima drugega za oviro na svoji poti k napredovanju ali pa za stopnice, po katerih se bo povzpel na višji položaj.
Medtem ko je Lucifer menil, da je enakost z Bogom to, kar mora doseči, je Kristus, Vzvišeni, "samega sebe izpraznil in je nase vzel podobo hlapca in postal enak človeku; in po zunanjosti spoznan za človeka, se je ponižal in bil pokoren do smrti, smrti pa na križu". (Filip 2,7.8.) Zdaj je bil križ neposredno pred njim, njegovi učenci pa so bili tako polni sebičnosti - samega načela Satanovega kraljestva - da niso mogli sočustvovati z Gospodom, niti ga razumeti, ko jim je govoril o svojem ponižanju zaradi njih.
Zelo nežno, toda s slovesnim poudarkom je Jezus poskušal popraviti zlo. Pokazal je, katero načelo vlada v nebeškem kraljestvu in v čem je prava velikost po merilih iz nebeških dvorov. Kogar spodbujata ponos in častihlepje, misli samo nase in na nagrado, ki jo bo dobil, ne pa na to, kako bi povrnil Bogu prejete darove. Za take ni prostora v nebeškem kraljestvu, ker bodo uvrščeni v Satanove vrste.
Pred častjo gre ponižnost. Za zasedbo visokega položaja pred ljudmi nebesa izberejo delavca, ki se je ponižal pred Bogom kakor Janez Krstnik. Učenec, ki je najbolj podoben otroku, je najuspešnejši v delu za Boga. Nebeška bitja lahko sodelujejo s človekom, ki ne želi poviševati sebe, temveč reševati ljudi. Kdor se najmočneje zaveda, kako nujno mu je potrebna Božja pomoč, bo molil zanjo, Sveti Duh pa bo usmeril njegove poglede na Jezusa, kar bo okrepilo in povzdignilo dušo. Ko se bo tako zedinil s Kristusom, bo dalje delal zanje, ki bi bili sicer pogubljeni zaradi svojih grehov. Tak je pomaziljen za svoje poslanstvo in ima uspeh celo tam, kjer bi mnogi učeni in umsko modri doživeli neuspeh.
Ko pa se ljudje povišajo, ker menijo, da so nenadomestljivi za uspeh Božjega velikega načrta, bo Gospod poskrbel, da bodo odstranjeni. Tako se bo jasno izkazalo, da Gospod ni odvisen od njih. Delo se ne bo ustavilo, ker so izključeni iz njega, temveč bo napredovalo celo z večjo močjo./436/
Jezusovim učencem ni zadostovalo samo to, da so bili poučeni o naravi njegovega kraljestva. Predvsem jim je bila potrebna sprememba srca, da bi se uskladili z njegovimi načeli. Zato je Jezus poklical k sebi majhnega otroka, ga postavil mednje, ga nežno vzel v svoje naročje in rekel: "Če se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo." (Mat 18,3.) Preprostost, pozabljanje nase in otroško zaupljiva ljubezen so lastnosti, ki jih cenijo nebesa. To so značilnosti prave velikosti.
Jezus je učencem znova pojasnil, da značilnosti njegovega kraljestva nista pozemska čast in razkazovanje. Pri Jezusovih nogah se pozabi na vse te razlike. Bogati in siromašni, učeni in neizobraženi so združeni in ne mislijo več na družbene razlike ali posvetne položaje. Vsi so zbrani kot s krvjo odkupljene duše in so enako odvisni od njega, ki jih je odrešil Bogu.
Iskreno in skesano srce je dragoceno v Božjih očeh. Bog ne vtisne svojega pečata na ljudi na temelju njihovega položaja, bogastva ali umske velikosti, temveč na temelju njihove edinosti s Kristusom. Gospod slave je zadovoljen z njimi, ki so krotkega in ponižnega srca. Že David je rekel: "Dal si mi tudi ščit svojega zveličanja ... in tvoja ljubeznivost", kot bistvena sestavina človeškega značaja, "me je poveličala." (Ps 18,35.)
"Kdor koli sprejme tega otroka v mojem imenu," je rekel Jezus, "mene sprejme; a kdor koli mene sprejme, sprejme tega, ki me je poslal. Tako pravi Gospod: Nebo je moj prestol in zemlja mojim nogam podnožje. ... Ali na tega se ozrem: na ubožca in potrtega v duhu in na njega, ki trepeče pred mojo besedo." (Luk 9,48; Iz 66,1.2.)
Zveličarjeve besede so spodbudile v učencih občutek nezaupanja vase. Njegove besede niso bile usmerjene na nikogar posebej, toda Janeza so spodbudile, da je vprašal, ali je v nekem primeru ravnal pravilno. V otroškem duhu je ta dogodek razložil Jezusu. Rekel je: "Učitelj, videli smo nekoga, ki ne hodi za nami, da je s tvojim imenom izganjal hudiče, in smo mu zabranili, ker ne hodi za nami." (Mar 9,38.)
Jakob in Janez sta menila, da sta s prepovedjo dela temu človeku branila Gospodovo čast. Sedaj pa sta spoznala, da sta bila ljubosumna na svojo čast. Priznala sta svojo napako in sprejela Jezusovo grajo: "Ne branite mu, zakaj nikogar ni, ki bi storil čudež z mojim imenom in bi mogel brž slabo govoriti o meni." (Mar 9,39.) Nihče,/437/ ki bi na kakršen koli način pokazal prijateljstvo do Kristusa, ne sme biti zavrnjen. Mnogo jih je bilo, ki so bili globoko ganjeni s Kristusovim značajem in deli, katerih srca so se odpirala zanj v veri. Učenci, ki niso poznali spodbud ljudi, se morajo varovati, da jim ne vzamejo poguma. Ko Jezusa ne bo več osebno med njimi in bo delo zaupano njim, naj ne bodo ozkosrčni in izključijo druge, temveč naj razodevajo enako daljnosežno sočutje, ki so ga videli pri svojem Učitelju.
Dejstvo, da se kdo ne strinja na vseh področjih z našimi osebnimi mnenji, ni opravičilo za to, da mu prepovemo delati za Boga. Kristus je vzvišeni Učitelj. Naše delo ni, da sodimo, niti da ukazujemo, temveč da vsi ponižno sedimo pri Jezusovih nogah in se učimo od njega. Vsak človek, ki ga je Bog ustvaril voljnega, je orodje, po katerem želi Kristus pokazati svojo odpuščajočo ljubezen. Kako pozorni moramo biti zato, da ne bi vzeli volje nobenemu nosilcu Božje luči in tako prekinili žarke, s katerimi bi rad razsvetlil svet!
Grobost ali hladnost, kakršno nekateri učenci razodevajo do človeka, ki ga Kristus priteguje - na primer, Janezovo ravnanje, ko je prepovedal nekomu delati čudeže v Kristusovem imenu - lahko zavrnjenega usmeri na sovražnikovo pot in mu povzroči pogubo. Za takega, ki ravna tako, je Jezus rekel, da "bi mu bilo boljše, da mu obesijo mlinski kamen na vrat in da ga vržejo v morje". Dodal je še: "In če te pohujšuje tvoja roka, odsekaj jo; boljše ti je brez roke priti v življenje nego imeti obe roki in oditi v pekel, v neugasljivi ogenj. In če te tvoja noga pohujšuje, odsekaj jo; boljše ti je hromemu priti v življenje nego imeti obe nogi in vrženemu biti v ognjeni pekel." (Mar 9,42.43.45.)
Čemu ta resni govor, ki ne more biti strožji? Zato, ker je Sin človekov prišel, da "zveliča, kar se je izgubilo". (Mat 18,11.) Mar bodo potem njegovi učenci razodevali manj obzirnosti do duš bližnjih kakor Veličastvo nebes? Za vsakega človeka je plačana neskončna cena, in zato je strašen greh odvrniti enega človeka od Kristusa, tako da bodo zanj zaman Zveličarjeva ljubezen, ponižanje in smrtne muke.
"Gorje svetu zavoljo pohujšanja! Pohujšanja sicer morajo priti." (Mat 18,7.) Svet bo pod Satanovim navdihom zagotovo nasprotoval Kristusovim sledilcem in si prizadeval uničiti njihovo vero, toda gorje njemu, ki si je nadel Kristusovo ime, a vendar/438/ opravlja to delo. Našega Gospoda zasramujejo ti, ki trdijo, da mu služijo, a napačno predstavljajo njegov značaj, s čimer so mnogi prevarani in speljani na krive poti.
Vsako navado ali dejanje, ki vodi v greh in sramoti Kristusa, moramo nujno opustiti ne glede na žrtev. To, kar onečašča Boga, ne more biti koristno človeku. Nebeški blagoslov ne more spremljati niti enega človeka, ki prestopa večna načela pravičnosti. Že en sam priljubljeni greh lahko pokvari značaj in zapelje druge. Če smo pripravljeni odsekati roko ali nogo ali iztakniti oko, da bi rešili telo pred smrtjo, koliko odločneje moramo opustiti greh, ki duši prinaša smrt!
Pri obredni službi se je vsaki daritvi dodajala sol. Ta obred in darovanje kadila sta pomenila, da je samo Kristusova pravičnost lahko naredila to službo sprejemljivo Bogu. Na ta obred se nanašajo Jezusove besede: "Vsaka žrtev bo s soljo osoljena. ... Imejte v sebi sol, in mir imejte med seboj." (Mar 9,49.50.) Vsi, ki želijo dati sebe za "žrtev živo, sveto, prijetno Bogu", (Rim 12,1.) morajo sprejeti zveličavno sol, pravičnost našega Zveličarja. Šele tedaj postajajo "sol zemlje", (Mat 5,13.) in kakor sol varuje pred razpadanjem, tako ti preprečujejo zlo med ljudmi. Če se pa sol spridi, če je pobožnost samo po imenu brez Kristusove ljubezni, potem manjka moči za dobro. Takšno življenje ne more več zveličavno vplivati na svet. Jezus s tem pravi: "Vaša moč in sposobnost pri vzpostavljanju mojega kraljestva sta odvisna od tega, ali prejemate od mojega Duha. Morate postati sodeležniki moje milosti in dišava iz življenja za življenje. Tedaj ne bo nobene tekmovalnosti, nobene sebičnosti in nobene želje po višjem položaju. Imeli boste ljubezen, ki ne išče svojega, ampak blagor drugih."
Naj grešnik, ki se kesa, usmeri svoj pogled na "Božje Jagnje, ki odjemlje greh sveta", (Jan 1,29.) in to opazovanje ga bo spremenilo. Njegova bojazen se bo spremenila v veselje, njegovi dvomi v upanje. Vzklila bo hvaležnost. Kamnito srce se bo razbilo. Plima ljubezni se izliva v njegovo dušo. Kristus bo v njem postal vir vode, "ki teče v večno življenje". (Jan 4,14.) Ko gledamo Jezusa, Moža bolečin, obremenjenega z žalostjo, ki je delal za izgubljene, medtem ko ga ponižujejo, prezirajo, zasmehujejo, preganjajo iz mesta v mesto, dokler ni izpolnil svojega poslanstva; ko ga gledamo v Getsemaniju, oblitega s krvavimi potnimi kapljami, in v smrtni muki umirajočega na križu - ko vse to vidimo, bo naš jaz prenehal vpiti po priznanju. Pogled na Jezusa nas osramoti zaradi naše brezsrčnosti, nedejavnosti in sebičnosti./439/ Potem bomo pripravljeni biti nekaj ali nič tako, da bomo lahko z vsem srcem služili Učitelju. Veselili se bomo, da prenašamo križ z Jezusom, in zaradi njega tudi skušnjave, sramoto in preganjanje.
"Dolžni pa smo mi, ki smo močni, nositi slabosti slabotnih in ne samim sebi pogodu delati." (Rim 15,1.) Nikogar, ki veruje v Kristusa, se ne sme podcenjevati, pa če je njegova vera še tako slabotna in njegovi koraki negotovi kakor pri majhnem otroku. Zaradi vsega, v čemer smo v prednosti pred drugimi - na primer vzgoja, izobrazba, plemenitost značaja, krščansko vedenje, verske izkušnje - smo dolžniki njim, ki imajo manj možnosti; in kolikor je v naši moči, jim moramo služiti. Če smo močni, moramo podpirati roke slabotnih. Angeli slave, ki stalno gledajo obličje nebeškega Očeta, se veselijo, da lahko služijo malim. Posebno so jim zaupani plašni ljudje, ki imajo neprijetne značajske poteze. Angeli so vedno navzoči tam, kjer so nujno potrebni, pri njih, ki se najhuje bojujejo proti lastnemu jazu in jim razmere jemljejo pogum. V taki službi naj sodelujejo pravi Kristusovi sledilci.
Če bi bil kdo od teh malih zapeljan in bi ti storil krivico, je tvoja naloga, da ga poskušaš vrniti k dobremu. Ne pričakuj od njega, da si bo prvi prizadeval za spravo. "Kaj se vam zdi?" je vprašal Jezus: "Če ima kateri človek sto ovac in ena od njih zajde, ne pusti li on devetindevetdeseterih na gorah in ne pojde, da išče tiste, ki je zašla? In če se zgodi, da jo najde, resnično vam pravim, da se je bolj veseli nego devetindevetdeseterih, ki niso zašle. Tako ni volja vašega Očeta, ki je v nebesih, da se pogubi eden teh malih." (Mat 18,12-14.)
V duhu krotkosti pazi, "da tudi ti ne boš izkušan", pojdi k njemu, ki greši in "mu njegov pregrešek pokaži med seboj in njim samim". (Gal 6,1; Mat 18,15.) Ne osramoti ga z raznašanjem njegove krivde drugim. Ne onečaščaj Kristusa s tem, da javno razglašaš greh ali napako koga, ki nosi njegovo ime. Mnogokrat se mora grešniku resnica povedati jasno; pripraviti se ga mora do tega, da uvidi svojo napako, da bi se lahko poboljšal. Ampak ti nisi poklican zato, da bi ga sodil ali obsojal. Tudi ne poskušaj doseči samoopravičenja, temveč mu pomagaj, da se bo poboljšal. Z duševnimi ranami se mora ravnati posebej obzirno in skrajno tankočutno. Tukaj lahko pomaga samo ljubezen, ki ižzareva iz Moža bolečin z Golgote. Brat naj z bratom ravna poln sočutja in se zaveda, da če mu bo uspelo, bo "rešil njegovo dušo iz smrti in pokril množico grehov". (Jak 5,20.)/440/
Ampak tudi takšno prizadevanje je lahko brezkoristno. Za tak primer je Jezus rekel: "Vzemi s seboj še enega ali dva." (Mat 18,16.) Možno je, da bo njihov združeni vpliv imel uspeh tam, kjer je vpliv enega ostal brezuspešen. Ker sta ta v tej zadevi nepristranska, bosta verjetno tako tudi ravnala. S tem bo njun nasvet imel večjo vrednost pri njem, ki greši.
In če tudi njih ne bo poslušal, potem je potrebno tedaj, a nikakor poprej, celotno zadevo povedati pred vsem telesom vernikov. Naj se verniki cerkve kot Kristusovi predstavniki zedinijo v molitvi in z vso ljubeznijo prosijo, da bi se grešnik poboljšal. Sveti Duh bo govoril po svojih služabnikih in tavajočega povabil, naj se povrne k Bogu. Navdihnjeni apostol Pavel pravi: "Kakor da bi Bog opominjal po nas. Prosimo namesto Kristusa: Spravite se z Bogom." (2 Kor 5,20.) Kdor zavrne te skupne predloge, je pretrgal zvezo, ki ga je povezovala s Kristusom, in se je tako sam ločil od občestva cerkve. Jezus je rekel, naj ti bo potem "kakor pogan in cestninar". (Mat 18,17.) Toda naj se z njim ne ravna, kakor z ločenim od Božje milosti. Njegovi dosedanji soverniki ga ne smejo zaničevati ali zanemarjati, temveč naj ravnajo z njim nežno in sočutno kakor z izgubljeno ovco, ki jo Kristus še vedno želi pripeljati v svoj hlev.
Kristusovo navodilo, kako naj se pomaga grešniku, se ponavlja v bolj določeni obliki nauka, ki ga je Izrael dobil po Mojzesu. "Svojega brata ne sovraži v svojem srcu; resno posvari svojega bližnjega, da ne boš nosil greha zaradi njega." (3 Mojz 19,17.) To pomeni, da kdor opusti od Kristusa dano dolžnost in ne poskuša tavajočih grešnikov vrniti na pravo pot, postane sodeležnik tega greha. Za zla, ki bi jih lahko ustavili, smo prav toliko odgovorni, kakor če bi jih naredili sami.
Samo prestopniku moramo predočiti njegovo krivdo. Ta primer ne sme med nami postati predmet razpravljanja in kritiziranja. Celo potem, ko je bila zadeva podana pred cerkvijo, je nimamo pravice ponavljati pred drugimi. Če neverniki zvedo za napake kristjanov, bo to zanje samo vzrok spotikanja; in če se vedno znova vračamo na te zadeve, lahko škodujejo tudi nam, kajti z opazovanjem se spreminjamo. Če želimo popraviti napake sovernika, nas bo Kristusov Duh spodbujal, da ga po možnosti zaščitimo pred kritiko sovernikov, a še veliko bolj pred obsojanjem nevernega sveta. Tudi mi smo podvrženi zmoti in potrebujemo Kristusovo usmiljenje in odpuščanje. Kakor si želimo, da On ravna z nami, tako naj bi tudi mi po njegovem naročilu ravnali drug z drugim./441/
"Kar koli zvežete na zemlji, bo zvezano v nebesih, in kar koli razvežete na zemlji, bo razvezano v nebesih." (Mat 18,18.) Delujte kakor nebeški poslanci, in sadovi vašega ravnanja bodo segali v večnost.
Teh velikih odgovornosti pa ni treba, da bi jih prenašali sami. Kristus prebiva namreč tam, kjer ljudje poslušajo njegovo besedo z iskrenim srcem. Ni navzoč samo na zborovanjih v cerkvi, temveč povsod, kjer se zbirajo njegovi učenci v njegovem imenu, pa če jih je še tako malo. Pravi: "Če se dva izmed vas zedinita na zemlji v čemer koli, da bosta za to prosila, se jima zgodi od mojega Očeta, ki je v nebesih." (Mat 18,19.)
Jezus je z izjavo "od mojega Očeta, ki je v nebesih", hotel spomniti učence, da je s svojim učlovečenjem sicer povezan z njimi, sodeluje v njihovih skušnjavah in sočustvuje z njimi v njihovem trpljenju, da pa ga njegovo božanstvo hkrati povezuje tudi s prestolom Neskončnega. Čudovito zagotovilo! Nebeška bitja se sočutno povezujejo z ljudmi in delujejo za rešitev izgubljenih. Nebeška sila se zedinja s človeškimi sposobnostmi, da bi se pridobili ljudje za Kristusa./442/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!