 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Hrepenenje vekov (Ellen G. White)
47. Služba (angleško)
Temeljno besedilo Mat 17,9-21; Mar 9,9-29; Luk 9,37-45.
Jezus in njegovi učenci so ostali vso noč na gori, po sončnem vzhodu pa so se spustili v dolino. Globoko zamišljeni so spoštljivo molčali. Celo Peter ni imel česa povedati. Radi bi bili ostali na tem svetem kraju, ki se ga je dotaknila nebeška svetloba in kjer je Božji Sin razodel svojo slavo; toda bilo je še veliko dela za ljudi, ki so od blizu in daleč iskali Jezusa.
V podnožju gore se je zbrala velika množica pod vodstvom preostalih učencev, ki so vedeli, kam je Jezus odšel. Ko se jim je Zveličar približal, je naročil svojim trem spremljevalcem, naj ničesar ne govore o tem, čemur so bili priča. "Ne povejte nikomur o tej prikazni, dokler Sin človekov ne vstane od mrtvih." (Mat 17,9.) Učenci naj bi o sprejetem razodetju razmišljali v svojih srcih, ne pa ga javno oznanjali. Če bi ga povedali množici, bi izzvali samo posmeh ali prazno začudenost. Celo niti devetero apostolov tega dogodka ne bi razumelo vse do Kristusovega vstajenja od mrtvih. Kako počasi so dojemali celo ti trije ljubljeni učenci, je razvidno iz dejstva, da so se potem, ko jim je Kristus razodel, kar ga je čakalo, med seboj spraševali, kaj naj bi pomenilo vstajenje od mrtvih./426/ Vendar pa od Jezusa niso zahtevali nobenega pojasnila. Njegove besede o prihodnosti so jih napolnile z žalostjo, niso si želeli nobenega nadaljnjega pojasnila za nekaj, za kar so verovali, da se morda nikoli ne bo zgodilo.
Ko so v dolini zbrani ljudje zagledali Jezusa prihajati, so mu pohiteli naproti, pozdravljajoč ga s spoštovanjem in veseljem. Vendar pa je ostro oko hitro opazilo, da so zbegani. Tudi učenci so bili videti potrti, kajti pravkar se je zgodilo nekaj, zaradi česar so bili grenko razočarani in ponižani.
Medtem ko so čakali pri podnožju gore, jim je neki oče pripeljal svojega sina, da bi ga osvobodili nemega duha, ki ga je mučil. Ko je Jezus poslal dvanajstere oznanjat po Galileji, so dobili oblast za izganjanje nečistih duhov. Dokler so z močno vero napredovali, so se hudobni duhovi pokoravali njihovim besedam. Tudi sedaj so v Kristusovem imenu ukazali duhu, naj zapusti žrtev, ki jo je mučil, hudobni duh pa se jim je samo posmehoval tako, da se je še bolj bahal s svojo močjo. Ker si učenci niso mogli pojasniti svojega neuspeha, so čutili, da so osramotili sebe in Učitelja. Med množico so bili pismarji, ki so dobro izkoristili to priložnost, da so jih ponižali. Prerivali so se okrog učencev in jih obsipali z vprašanji, ker so želeli dokazati, da so oni in njihov Učitelj sleparji. Rabini so zmagoslavno izjavili, da je tukaj hudobni duh, ki ga niti učenci niti sam Kristus ne morejo obvladati. Naklonjenost ljudstva se je nagibala k pismarjem in množico sta prežela prezir in posmeh.
Toda nenadoma so obtožbe prenehale. Ko so ljudje videli prihajati Jezusa in tri učence, se je njihovo razpoloženje hitro spremenilo; odšli so mu naproti. Noč občestva z nebeško slavo je zapustila sledove na Zveličarju in njegovih spremljevalcih. Na njih je počivala svetloba, ki je s spoštovanjem prežela opazovalce. Pismarji so se v strahu umaknili, ljudstvo pa je Jezusa pozdravilo z dobrodošlico.
Kakor da bi bil priča vsemu, kar se je zgodilo, je Zveličar stopil najprej do obsedenega, usmeril svoj pogled na pismarje, in vprašal: "Kaj se prepirate z njimi?" (Mar 9,16.)
Glasovi, ki so bili prej tako drzni in izzivalni, so sedaj utihnili. Med zborom je zavladala tišina. Tedaj se je nesrečni oče prerinil skozi množico, se vrgel pred Jezusove noge in mu potožil svojo stisko in razočaranje./427/
"Učitelj," je rekel, "pripeljal sem k tebi svojega sina, ki ima nemega duha. In kjer koli ga zgrabi, ga meče. ... Pa sem dejal tvojim učencem, naj ga ižzeno, a niso mogli." (Mar 9,17.18.)
Jezus je pogledal okrog sebe na onemelo množico, dlakocepske pismarje in zbegane učence. V vsakem srcu je bral nevero, zato je z žalostnim glasom vzkliknil: "O neverni rod, doklej bom z vami? Doklej vas bom trpel?" (Mar 9,19.) Nato je ukazal nesrečnemu očetu: "Pripelji sem svojega sina!" (Luk 9,41.)
Dečka so pripeljali, a ko ga je Zveličar pogledal, ga je hudobni duh vrgel na zemljo v bolečih krčih, da se je valjal po tleh, se penil in paral zrak z nečloveškimi kriki.
Znova sta se Knez življenja in knez moči teme srečala na bojišču - Kristus je opravljal svoje poslanstvo, "da oznanim jetnikom izpuščenje, ... da izpustim zatirance na svobodo", (Luk 4,18.) Satan pa z željo, da bi obdržal svojo žrtev v svoji oblasti. Angeli luči in čete hudobnih angelov so se nevidni približali, da bi opazovali spopad. Jezus je za trenutek dovolil hudobnemu duhu pokazati svojo moč, da bi navzoča množica lahko bolje razumela njegovo opravljeno osvoboditev.
Množica je opazovala dogajanje z zadržanim dihom, oče pa s tesnobnim bojem upanja in strahu. Jezus je vprašal: "Koliko časa je, odkar se mu je to zgodilo?" (Mar 9,21.) Oče je opisal dolga leta trpljenja in nato vzkliknil v skrajnem obupu: "Če moreš kaj, usmisli se nas in pomagaj nam." (Mar 9,22.) "Če moreš kaj!" Celo sedaj se je oče spraševal o Kristusovi moči.
Jezus je odgovoril: "Če moreš kaj! Vse je mogoče tistemu, ki veruje." (Mar 9,23.) Kristusu ni manjkala moč; ozdravljenje sina je bilo odvisno od očetove vere. Oče je to dojel in solze so mu potekle zaradi lastne slabosti. Oklenil se je Kristusove milosti in vzkliknil: "Verujem, Gospod, pomagaj moji neveri!" (Mar 9,24.)
Jezus se je obrnil k trpečemu dečku in rekel: "Duh nemi in gluhi, jaz ti ukazujem, zapusti ga in ne pridi več vanj." (Mar 9,25.) Zaslišal se je krik in nastal je smrtni boj. Kazalo je, kakor da hudobni duh odnaša življenje svoji žrtvi. Deček je obležal nepomičen in na videz brez življenja. Množica je šepetala, "da je umrl". (Mar 9,26.) Jezus pa ga je prijel za roko, ga dvignil in izročil očetu popolnoma telesno in umsko zdravega. Oče in sin sta slavila ime/428/ svojega Osvoboditelja. "Vsi so se čudili Božjemu veličastvu," (Luk 9,43.) premagani in zlovoljni pismarji pa so se molče oddaljili.
"Če moreš kaj, usmili se nas in pomagaj nam." (Mar 9,22.) Koliko z grehom obremenjenih ljudi je že ponovilo to prošnjo. Za vse se Zveličarjev sočutni odgovor glasi: "Če moreš kaj! Vse je mogoče tistemu, ki veruje." (Mar 9,23.) Vera nas povezuje z nebesi in nam daje moč za uspešen boj s silami teme. V Kristusu nam je Bog dal sredstvo za premagovanje vsake grešne lastnosti in upiranje vsaki skušnjavi, ne glede na njeno moč. Toda mnogi čutijo, da jim primanjkuje vere, in zato ostajajo daleč od Kristusa. Naj se ti ljudje v svoji nemočni nevrednosti oprejo na milost svojega sočutnega Zveličarja. Ne glej nase, ampak na Kristusa! On, ki je ozdravljal bolne in izganjal hudobne duhove, ko je prebival med ljudmi, je še danes isti mogočni Odrešenik. Vera prihaja iz Božje besede. Zato se okleni obljube: "Tega, ki k meni prihaja, ne pahnem ven." (Jan 6,37.) Vrzi se pred njegove noge z vzklikom: "Verujem, Gospod, pomagaj moji neveri!" Če boš ravnal tako, ne moreš biti pogubljen - nikoli.
V kratkem časovnem presledku so ljubljeni učenci opazovali vrhunec slave in ponižanja. Videli so človeško naravo spremenjeno v Božjo podobo in ponižano do Satanove podobnosti. Z gore, kjer se je Jezus pogovarjal z nebeškima poslancema in kjer ga je glas iz bleščeče slave razglasil za Božjega Sina, so ga videli sestopati, da bi se srečal z najbolj žalostnim in odvratnim prizorom, z umobolnim dečkom popačenega obraza, škripajočimi zobmi v bolečih krčih, ki jih nobena človeška moč ni mogla odpraviti. Ta mogočni Odrešenik, ki je še pred nekaj urami stal ovenčan s slavo pred svojimi začudenimi učenci, se je sklonil in dvignil Satanovo žrtev z zemlje, po kateri se je valjala, in jo telesno in umsko zdravo vrnil očetu in njenemu domu.
To je bil očiten nauk o odrešenju - Božanstvo iz Očetove slave se spušča, da bi rešilo izgubljene. To je predstavljalo tudi poslanstvo učencev. Življenje Kristusovih služabnikov naj ne poteka samo na gori z Jezusom v trenutkih duhovne razsvetljenosti. Njihovo delovno območje je spodaj v ravnini. Ljudje, ki jih je Satan zasužnjil, pričakujejo besedo vere in molitve, da jih osvobodi.
Devet učencev je sedaj globoko razmišljalo o grenkem dejstvu svojega neuspeha. Ko so zopet ostali sami z Jezusom, so ga vprašali: "Zakaj ga nismo mi mogli izgnati?" (Mat 17,19.) Jezus jim je odgovoril:/429/ "Zavoljo svoje malovernosti. Kajti resnično vam pravim, če imate vere za gorčično zrno, porečete tej gori: Premakni se od tod tja! In se premakne, in nič vam ne bo nemogoče. Ta rod pa ne izide, razen z molitvijo in s postom." (Mat 17,20.21.) Njihova nevera, ki jih je ločila od globljega sočustvovanja s Kristusom,/430/ in malomarnost, s kakršno so obravnavali sveto delo, ki jim je bilo zaupano, sta povzročili, da so doživeli neuspeh v spopadu z močmi teme.
Kristusove besede o njegovi smrti so v učencih spodbudile žalost in dvom. Izbira trojice učencev za Jezusovo spremstvo na goro je izzvala ljubosumnost deveterice. Namesto da bi krepili svojo vero z molitvijo in razmišljanjem o Kristusovih besedah, so se ukvarjali s svojo malodušnostjo in osebno užaljenostjo. V takšnem mračnem stanju so se spopadli s Satanom.
Da bi bili uspešni v takem spopadu, bi se morali lotiti tega dela z drugačnim duhom. Njihova vera se je morala okrepiti z gorečo molitvijo, postom in ponižnostjo srca. Morali so biti izpraznjeni jaza in prežeti z Duhom in Božjo močjo. Resne in vztrajne molitve k Bogu v veri - veri, ki vodi k popolni odvisnosti od Boga in neomejeni posvečenosti njegovemu delu - lahko edino pomagajo ljudem dobiti podporo Svetega Duha v boju s poglavarji in oblastmi, z mogočniki teme tega sveta, z duhovnimi vojskami hudobnosti v nebeških prostorih.
"Če imate vere za gorčično zrno," je rekel Jezus, "porečete tej gori: Premakni se odtod tja! In se premakne." (Mat 17,20.) Čeprav je gorčično seme tako majhno, vsebuje enako skrivnostno življenjsko načelo, ki spodbuja rast tudi največjega drevesa. Ko se gorčično zrno poseje, majhen kalček izkorišča vsako sestavino, ki jo je Bog predvidel za njegovo hrano, in hitro začne rasti. Če imate tako vero, se boste oklepali Božje besede in vseh koristnih sredstev, ki jih je določil. Tako se bo vaša vera krepila in vam omogočila pomoč nebeških moči. Ovire, ki jih je Satan postavil na vašo pot, čeprav so videti nepremagljive kakor večne gore, bodo izginile na ukaz vere. "In nič vam ne bo nemogoče." (Mat 17,20.)/431/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!