Vsebina

Nazaj

Naprej

Hrepenenje vekov (Ellen G. White)

35. "Umolkni, pomiri se!" (angleško)

Temeljno besedilo Mat 8,23-34; Mar 4,35. do 5,20; Luk 8,22-39.

Tisti dan v Jezusovem življenju je bil poln dogodkov. Ob Genezareškem jezeru je povedal prve prilike. S svojimi znanimi ponazoritvami je ljudstvu znova razložil naravo svojega kraljestva in način njegove vzpostavitve. Svoje delo je primerjal s sejalčevim delom, razvoj svojega kraljestva z rastjo gorčičnega semena in z delovanjem kvasa v merici moke. Veliko zadnje ločevanje pravičnih od grešnikov je opisal v priliki o pšenici in ljuljki in v priliki o ribiški mreži. Neprimerljivo dragocenost resnice, ki jo je oznanjal, je prikazal s skritim zakladom in dragocenim biserom, s priliko o gostitelju pa je poučil učence, kako naj delajo kot njegovi predstavniki.

Ves dan je poučeval in zdravil, ko pa je prišel večer, se je množica še prerivala okrog njega. Iz dneva v dan jim je pridigal, zase pa je komaj našel čas, da je jedel in se spočil. Hudobno kritiziranje in napačno predstavljanje, s čimer so ga farizeji neprestano preganjali, sta storila njegovo delo še težje in bolj mučno. Na koncu tega dne je bil tako izčrpan, da je sklenil poiskati počivališče na osamljenem kraju na drugi strani jezera.

Vzhodna obala Genezareta ni bila naseljena, ker so le tu in tam ob obali stala mesta; a vendar je bil ta del obale videti pust/333/ ob primerjavi z zahodno obalo. Bolj pogansko kakor pa judovsko prebivalstvo je vzdrževalo slabe zveze z Galilejo. Ta kraj je nudil Jezusu samoto, ki jo je iskal, in On je ukazal učencem, naj ga spremljajo tja.

Ko je Jezus razpustil množico, "so ga odpeljali s čolnom, v katerem je bil", (Mar 4,36.) in hitro odpluli. Vendar jim ni uspelo, da bi odpotovali sami. Ob obali so bili še drugi ribiški čolni, in ljudje so jih brž zasedli in odpluli, ker so še želeli videti in slišati Jezusa.

Zveličar se je končno znebil pritiska množice; premagan od utrujenosti in lačen je legel na dno čolna in brž zaspal. Večer je bil blag in prijeten in tišina je legla nad jezero. Na lepem pa se je nebo stemnilo, čez planinske verige je zapihal veter ob vzhodni obali in na jezeru je nastal strašen vihar.

Sonce je zašlo in noč je pokrila razburkano jezero. Razpenjeni valovi, ki jih je šibal silni vihar, so pričeli zalivati čoln z učenci in grozili, da ga bodo pogoltnili. Drzni ribiči so preživeli svoje življenje na jezeru in varno vodili svoje barke skozi mnogo neviht, tokrat pa jim moč in spretnost nista nič pomagali. Bili so brez moči v objemu te divje nevihte in njihovo upanje se je razblinilo, ko se je čoln začel polniti z vodo.

Med prizadevanjem, da bi se rešili, so pozabili, da je Jezus v čolnu. Končno so ugotovili, da je njihov trud zaman in da je smrt neizbežna. Šele tedaj so se spomnili njega, ki jim je naročil, naj se odpeljejo čez jezero. Njihovo edino upanje je bil Jezus. V svoji nebogljenosti in obupu so zavpili: "Učitelj, Učitelj!" Toda gosta tema ga je skrivala pred njihovimi očmi. Glasovi so se izgubili v bučanju viharja in niso dobili odgovora. Zajela sta jih dvom in strah. Mar jih je Jezus pozabil? Ali On, ki je premagal bolezen, zle duhove, pa celo smrt, sedaj ne more pomagati učencem? Ali je bil brezbrižen v njihovi stiski?

Znova so klicali, a odgovarjala jim je le razburkana voda z bučanjem. Čoln se je že potapljal. Še trenutek, in jih bodo pogoltnili lačni valovi.

Nenadoma je blisk razsvetlil temo, in videli so, da Jezus spi in ga hrup ne moti. Začudeni in polni obupa so zaklicali: "Učitelj, ali ti nič ni mar, da pogibljemo?" (Mar 4,38.) Kako le more tako mirno počivati, ko so v nevarnosti in se borijo s smrtjo?/334/

Njihov vzklik je Jezusa prebudil. Pri svetlobi bliska so na njegovem obrazu opazili nebeški mir; njegov pogled je izražal neskončno nežno ljubezen, ki pozablja nase. Njihova srca so se obrnila k njemu s prošnjo: "Gospod, otmi nas, pogibljemo!" (Mat 8,25.)

Človek nikoli ni izustil takega vzklika, in ostal brez odgovora. Učenci so zgrabili vesla, da bi storili še zadnje napore. Jezus je vstal. Stal je med učenci, medtem ko je vihar besnel in so se valovi zaganjali vanje, bliski pa so mu obsevali postavo. Dvignil je roko, ki je tako pogosto opravljala dela usmiljenja, in ukazal razburkani vodi: "Umolkni, pomiri se!" (Mar 4,39.)

Burja je utihnila. Silni valovi so se umirili. Oblaki so se razpodili in zvezde so zasijale. Čoln je drsel po mirnem jezeru. Tedaj se je Jezus obrnil k učencem in jih žalosten vprašal: "Kaj ste tako plašni? Ali še nimate vere?" (Mar 4,40.)

Med učenci je zavladala tišina. Niti Peter ni poskušal izraziti globokega spoštovanja, ki ga je čutil v srcu. Čolni, ki so izpluli, da bi spremljali Jezusa, so preživeli isto nevarnost z učenci vred. Strah in obup sta premagala vse, ki so bili v njih; Jezusov ukaz pa je prinesel mir tudi v to zmedo. Moč viharja je približala čolne in vsi v njih so bili priče čudežu. V tišini, ki je nastala, je vsak pozabil na svoj strah. Ljudje so si šepetali med seboj: "Kdo neki je ta, da so mu tudi vetrovi in morje pokorni?" (Mat 8,27.)/335/

Jezus je bil popolnoma miren, ko se je zbudil, da bi se srečal z viharjem. Njegove besede in njegov pogled niso izražali sledi strahu, ker ga ni bilo v njegovem srcu. Vendar pa ni počival, ker je imel vsemogočno moč. Ni počival v miru kot Gospodar zemlje, morja in neba. Tej moči se je odpovedal, rekoč: "Jaz ne morem sam od sebe ničesar delati." (Jan 5,30.) Zaupal je v Očetovo moč. Jezus je počival v veri, in sicer v veri v Božjo ljubezen in skrb, moč besed, ki je pomirila vihar, pa je bila Božja.

Kakor je Jezus počival z vero v Očetovo skrb, tako se moramo tudi mi zaupati Zveličarjevi skrbi. Če bi učenci zaupali vanj, bi ohranili mir. Njihova bojazen ob nevarnosti je pokazala njihovo nevero. Zaradi svojih osebnih naporov, da bi se rešili, so pozabili na Jezusa, in šele ko so se v obupu samoodvisnosti obrnili nanj, jim je lahko pomagal.

Kolikokrat imamo tudi mi enako izkušnjo kakor učenci! Ko pridivja vihar skušnjav, ko švigajo bliski in nam pretijo valovi, se sami borimo proti viharju in pozabljamo, da je On tisti, ki nam lahko pomaga. Zaupamo v lastno moč vse dotlej, dokler ne izgubimo upanja in skoraj propademo. Tedaj se šele spomnimo Jezusa, in če ga pokličemo, naj nas reši, naš vzklik ni zaman. Čeprav nas z žalostjo kara zaradi nevere in zaupanja v samega sebe, nam bo vedno pripravljen dati potrebno pomoč. Niti na kopnem niti na vodi se nimamo česa bati, če je Zveličar v našem srcu. Živa vera v Odrešenika bo pomirila morje življenja in nas osvobodila nevarnosti na tak način, ki bo po njegovi presoji najboljši.

Čudež pomiritve viharja daje še en duhovni nauk. Izkušnja vsakega človeka priča, da držijo svetopisemske besede: "Brezbožni pa so kakor razdraženo morje: mirovati ne more. ... Ni ga miru, pravi moj Bog, brezbožnim." (Iz 57,20.21.) Greh je uničil naš mir. Dokler se jaz ne podredi, ne moremo najti miru. Nobena človeška moč ne more brzdati strasti, ki gospodarijo srcu. Tukaj smo nebogljeni kakor učenci pri pomiritvi razdivjane burje. On, ki je ukazal, naj umolknejo divji galilejski valovi, je izgovoril besedo miru vsakomur. Kdor se obrne na Jezusa in zavpije: "Gospod, otmi nas!" bo otet, ne glede na razdivjanost viharja. Njegova milost, ki spravlja človeka z Bogom, pomirja boj človeških strasti, in srce ima mir v njegovi ljubezni. "Spremenil je vihar v tišino, in utihnili so jim valovi. Tedaj se razvesele, da so se pomirili valovi,/336/ in tako jih je peljal v zaželeno pristanišče. Ker smo torej opravičeni po veri, imamo mir z Bogom po našem Gospodu Jezusu Kristusu. In delo pravičnosti bo mir in obrodek pravičnosti pokoj in varnost vekomaj. (Ps 107,29.30; Rim 5,1; Iz 32,17.)

Zgodaj zjutraj, ko se je svetloba vzhajajočega sonca dotikala jezera in zemlje, kakor da jima pošilja s svojimi prvimi žarki blagoslov miru, je Zveličar s svojim spremstvom priplul na obalo. Toda komaj so stopili nanjo, se je pred njimi pokazal prizor, ki je bil strašnejši od viharja. Dva obsedenca, ki sta se skrivala med grobovi, sta pribežala iz svojih skrivališč, jih napadla in hotela raztrgati. Ostanki verig, ki sta jih potrgala pred begom iz zapora, so še viseli z njih. Njuni telesi sta bili v ranah, poškodbe od ostrega kamenja pa so krvavele. Skozi njune razmršene dolge lase so se svetile oči. Zli duhovi, ki so ju obsedli, so jima odvzeli sleherno podobnost s človekom, zato sta bila bolj podobna divjim zverem kakor ljudem.

Učenci in njihovi tovariši so zgroženi zbežali. A brž ko so videli, da Jezusa ni med njimi, so se vrnili, da bi ga poiskali. Stal je tam, kjer so ga pustili. On, ki je pomiril vihar in že prej trdno stal nasproti Satanu in ga premagal, ni bežal pred hudobnimi duhovi. Ko sta se mu približevala človeka, ki sta škripala z zobmi in imela penasta usta, je Jezus iztegnil roko, ki je pomirila valove, zato se mu nista mogla približati. Stala sta pred njim, drhtela od besa, ampak bila sta brez moči.

Jezus je z oblastjo zapovedal nečistim duhovom, da ju morajo zapustiti. Njegove besede so prodrle v pomračeni um nesrečnežev./337/ Medlo sta dojela, da je pred njima On, ki ju lahko reši hudobnih duhov, ki so ju mučili. Padla sta pred Zveličarjeve noge, da bi ga častila; toda brž ko sta odprla usta, da bi prosila milosti, so iz njiju spregovorili hudobni duhovi, da sta jezno kričala: "Kaj imaš z nami, Jezus, Božji Sin? Si li sem prišel, da bi nas pred časom mučil?" (Mat 8,29.)

Jezus je vprašal: "Kako ti je ime?" Dobil je odgovor: "Legijon mi je ime, ker nas je mnogo." (Mar 5,9.) Po teh nesrečnežih so ga zli duhovi prosili, naj jih ne izganja iz tega kraja. Nedaleč vstran na podnožju gore se je pasla velika čreda svinj. Hudobni duhovi so prosili Jezusa, naj jim dovoli oditi v svinje, in On jim je dovolil. Nenadoma je živali obšel nerazložljiv strah. V besnosti so se neustavljivo zakadile s strme obale in strmoglavile v jezero ter utonile.

Med tem časom pa se je na nesrečnežih zgodila čudežna sprememba. Luč je razsvetlila njun um. Njune uči so se zasvetile z razumnostjo. Njuna obraza, ki sta bila tako dolgo popačena s Satanovo podobo, sta dobila blag izraz, okrvavljene roke pa so bile mirne. Z veselim glasom sta hvalila Boga za svojo rešitev.

Svinjski pastirji so s strme skale videli vse, kar se je zgodilo, in pohiteli sporočit novico gospodarjem in vsemu ljudstvu. Strah in groza sta obšla prebivalce, da so prihiteli Jezusu naproti. Obsedenca sta bila trepet vsega kraja. Nihče si ni upal iti mimo kraja, kjer sta se zadrževala, ker sta z demonsko pobesnelostjo napadala mimoidoče. Sedaj sta oblečena in zdrave pameti sedela pri Jezusovih nogah ter poslušala njegove besede in slavila ime njega, ki ju je ozdravil. Ljudje pa, ki so vse to opazovali, se niso veselili. Izguba svinj jim je bila pomembnejša od osvoboditve Satanovih ujetnikov.

Za lastnike svinj je izguba, ki jim jo je Jezus pustil pretrpeti, pomenila milost. Ker so bili prezaposleni s pozemskimi stvarmi, niso mnogo skrbeli za velike vrednosti duhovnega življenja. Jezus je želel razbiti urok sebične ravnodušnosti, da bi lahko sprejeli njegovo milost./338/ Toda žalost in prizadetost, ki ju je pri njih povzročila ta materialna izguba, sta jim zaslepila oči za Zveličarjevo milost.

Takšen pojav nadnaravne moči je prebudil vraževernost ljudstva in povzročil njihov strah. Navzočnost tega Tujca jim utegne povzročiti še več nesreč. Slutili so denarni propad, zato so sklenili, da se ga rešijo. Ljudje, ki so se z Jezusom pripeljali čez jezero, so pripovedovali vse, kar se je zgodilo v pretekli noči, o nevarnosti v viharju in kako sta se jezero in veter pomirila. Njihove besede so ostale brez učinka. Ljudstvo se je v strahu zbralo okrog Jezusa in ga rotilo, naj jih zapusti. Privolil je in takoj stopil v čoln, da bi se odpeljal na drugo obalo.

Prebivalci geraške dežele so imeli živi dokaz o Kristusovi moči in milosti. Videli so človeka, ki se jima je povrnil razum. Vendar so toliko trepetali nad svojo pozemsko koristjo, da so kakor z nepovabljenim gostom ravnali z njim, ki je pred njimi premagal kneza teme, in odstranili Božji dar izpred svojih vrat. Mi se ne moremo obrniti od Kristusove osebnosti, kakor so naredili Gerazeni; ampak še vedno jih je mnogo, ki ne želijo poslušati njegovih besed, ker bi poslušnost zajela odpoved kaki pozemski koristi. Mnogi zaradi bojazni, da bi njegova navzočnost povzročila denarno izgubo, zavračajo njegovo milost in od sebe odganjajo njegovega Duha.

Ozdravljena obsedenca pa sta čutila popolnoma drugače. Želela sta si osvoboditeljeve navzočnosti. V njej sta namreč čutila zaščito pred hudobnimi duhovi, ki so mučili njuno življenje in uničili njuno mladeništvo. Ko je Jezus nameraval stopiti v čoln, sta stopila in pokleknila pred njegove noge in ga prosila, naj jima dovoli ostati pri njem, da bi lahko vedno poslušala njegove besede. Jezus pa jima je ukazal, naj se vrneta domov in oznanita, kaj velikega jima je storil Gospod.

Čakalo ju je delo, da odideta v svoj poganski dom pripovedovat o blagoslovu, ki sta ga prejela od Jezusa. Težko jima je bilo ločiti se od Zveličarja. Gotovo so ju čakale velike težave v druženju s poganskimi someščani. Kazalo je, da ju je dolgoletno življenje v samoti onesposobilo za delo, ki jima ga je zaupal. Toda brž ko jima je Jezus pokazal dolžnost, sta bila pripravljena ubogati. Nista pa govorila o Jezusu le domačim in sosedom, temveč sta prepotovala vse Deseteromestje in povsod razglašala njegovo rešilno moč ter opisovala, kako ju je rešil hudobnih duhov. V tem delu sta dobila večji blagoslov,/339/ kakor če bi ostala z njim le zaradi osebne koristi. Zveličarju se približujemo s širjenjem blagovesti o zveličanju.

Ozdravljena obsedenca sta bila prva misijonarja, ki ju je Jezus poslal oznanjat evangelij na področju Deseteromestja. Imela sta prednost, da sta le nekaj trenutkov poslušala Kristusov nauk. Nobena pridiga z njegovih ust ni prišla do njunih ušes. Nista mogla poučevati ljudstva kakor učenci, ki so vse dneve živeli s Kristusom. Ampak v svoji osebnosti sta nosila dokaz, da je Jezus Mesija. Lahko sta pripovedovala, kar sta vedela, kar sta videla, slišala in občutila o Kristusovi moči. To je tisto, kar lahko naredi vsako srce, ki se ga je dotaknila Božja milost. Ljubljeni apostol Janez je napisal: "Kar je bilo od začetka, kar smo slišali, kar smo videli na svoje oči, kar smo gledali in so tipale naše roke, o Besedi življenja, ... kar smo videli in slišali, oznanjamo vam." (1 Jan 1,1-3.) Kot Kristusove priče moramo povedati, kar vemo, kar smo sami videli, slišali in občutili. Če korakoma hodimo za Jezusom, bomo imeli kaj otipljivega povedati o tem, kako nas je vodil. Povemo lahko, kako smo preizkusili njegovo obljubo in ugotovili, da je resnična. Pričamo lahko o tem, kar vemo o Kristusovi milosti. To je pričevanje, na katero nas vabi Gospod, svet pa gre brez njega v pogubo.

Čeprav Gerazeni niso sprejeli Jezusa, jih ni prepustil temi, ki so si jo izbrali. Ko so ga rotili, naj odide od njih, niso slišali njegovih besed. Niso vedeli, kaj so zavrgli. Zato je znova poslal luč po njih, po katerih je ne bodo odklonili.

Satan je z uničenjem svinj načrtoval odvrniti ljudstvo od Zveličarja in preprečiti oznanjevanje evangelija v tem predelu. A prav ta dogodek je vznemiril to področje bolj kakor vse drugo in usmeril pozornost na Kristusa. Čeprav je Zveličar osebno odšel, sta njegova ozdravljenca ostala kot priči njegove moči. Bivša posrednika kneza teme sta postala prenosnika luči, glasnika Božjega Sina. Ljudje so obstrmeli, ko so poslušali čudovite novice. V vsem predelu so se vrata odpirala za evangelij. Po Jezusovi vrnitvi v Deseteromestje se je ljudstvo zbralo okrog njega,/340/ in tri dni so poslušali sporočilo o zveličanju ne samo prebivalci enega mesta, temveč tisoči iz vse okolice. Tudi moč hudobnih duhov je bila podvržena Zveličarju in delovanje zla se je obrnilo na dobro.

Srečanje z obsedencema iz geraške dežele je imelo nauk, ki je bil namenjen učencem. Pokazalo je vso globino ponižanja, kamor je Satan želel pahniti vse človeštvo, in Kristusovo poslanstvo za osvoboditev ljudi te moči. Nesrečneža, ki sta stanovala po grobiščih, pod oblastjo hudobnih duhov, sužnja neobrzdanih strasti in nesramnih poželenj, predstavljata to, kar bi postalo človeštvo, če bi bilo prepuščeno Satanovi oblasti. Satan neprenehoma vpliva na ljudi, da bi jim omrtvil čutila, usmerja um na zlo in spodbuja nasilje in hudodelstvo. Slabi telo, pomračuje um in ponižuje dušo. Vsakič, ko ljudje zavržejo Zveličarjevo vabilo, se podrejajo Satanu. Danes to delajo množice na vsakem področju življenja, doma, na delovnem mestu in celo v cerkvi. Zaradi tega sta se nasilje in hudodelstvo razširila po svetu in moralna tema kot smrtni pajčolan pokriva vsa človeška naselja. Satan s spretnimi skušnjavami vleče ljudi v vedno večje zlo, dokler kot posledica ne nastopijo pregrehe in poguba. Edina varna zaščita pred njegovo močjo je v Jezusovi navzočnosti. Satan je bil pred ljudmi in angeli razkrinkan kot človekov sovražnik in morilec, Kristus pa kot človekov prijatelj in osvoboditelj. Njegov Duh razvija v človeku vse, kar plemeniti značaj in povišuje naravo. V telesu, duši in duhu izoblikuje človeka v slavo Bogu. "Kajti Bog nam ni dal duha boječnosti, ampak moči in ljubezni in samostrahovanja." (2 Tim 1,7.) Vabi nas, "da dosežemo slavo" - značaj - "našega Gospoda Jezusa Kristusa"; vabi nas, da bomo "enaki podobi njegovega Sina". (2 Tes 2,14; Rim 8,29.)

Ljudi, ki so tako globoko padli, da so postali Satanovo orodje, Kristusova moč tudi danes spreminja v glasnike pravičnosti, Božji Sin pa jih pošilja pripovedovat, "kako velike reči jim je Gospod storil in kako se jih je usmilil." (Mar 5,19.)/341/

Vsebina

Nazaj

Naprej

Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!