 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Hrepenenje vekov (Ellen G. White)
34. Vabilo (angleško)
Temeljno besedilo Mat 11,28-30.
"Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obremenjeni, in jaz vas upokojim." (Mat 11,28.)
Te tolažilne besede je Jezus izgovoril množici, ki ga je spremljala. Zveličar je rekel, da lahko ljudje samo po njem dobijo spoznanje o Bogu. O učencih je govoril kot o njih, ki so dobili spoznanje o nebeških stvareh. Nikogar ni pustil, da bi se počutil odrinjenega od njegove skrbi in ljubezni. Vsi, ki so utrujeni in obremenjeni, lahko pridejo k njemu.
Pismarji in verski učitelji so čutili kljub natančnim izpolnjevanjem verskih obredov pomanjkljivost, katere obredi spokorjenja nikoli niso mogli zadovoljiti. Cestninarji in grešniki so se lahko pretvarjali, da jih zadovoljuje čutno in pozemsko, v njihovih srcih pa sta bila nezaupanje in strah. Jezus je opazoval žalostne in nje, katerih srce je bilo obremenjeno, nje, ki so izgubili upanje in poskušali s pozemskimi radostmi utišati hrepenečo dušo, in vabil vse, naj v njem najdejo počitek.
Nežno je vabil ljudi, ki so garali: "Vzemite moj jarem nase in učite se od mene, ker sem krotek in iz srca ponižen, in najdete pokoj svojim dušam." (Mat 11,29.)
Te besede govori Kristus vsakemu človeškemu bitju. Vsi ljudje so obremenjeni in utrujeni, bodisi da to vedo ali ne. Vse tiščijo bremena, ki jih lahko odvzame samo Kristus. Najtežje breme, ki ga nosimo, je breme greha. Če bi bili prepuščeni sami nositi to breme,/328/ bi nas to strlo. Toda Brezgrešni nas je zamenjal. "Gospod mu je naložil krivice vseh nas." (Iz 53,6.) On je prenašal breme naše krivde. Odvzel bo breme z naših utrujenih ramen. Omogočil nam bo počitek. Prevzel bo tudi breme naših skrbi in žalosti. Vabi nas, naj vse svoje skrbi zvrnemo nanj, ker nas nosi v svojem srcu.
Starejši Brat človeškega rodu je ob večnem prestolu. Opazuje vsakega človeka, ki se obrača k njemu kot svojemu Zveličarju. Iz lastne izkušnje pozna slabosti človeškega rodu, kakšne so naše potrebe in kje smo še posebej izkušani, ker je bil v vsem izkušan kakor mi, pa vendar ni grešil. Bedi nad teboj, trepetajoči Božji otrok. Ali si v skušnjavi? On te bo osvobodil. Si nemočen? On te bo okrepil. Si nevednež? On te bo poučil. Si ranjen? On te bo ozdravil. Gospod "prešteva število zvezd", pa vendar "ozdravlja potrte v srcu in obvezuje njih rane". (Ps 147,4.3.) "Pridite k meni," se glasi njegovo vabilo. Ne glede na to, kakšne so tvoje bojazni in skušnjave, povej svoje težave Gospodu. Tvoj duh bo okrepljen, da bo zdržal. Našel bo izhod, da se osvobodiš ponižanj in težav. Čim bolj se zavedaš svoje slabosti in nemoči, tem močnejši boš postal v njegovi moči. Čim težje je tvoje breme, toliko bolj blažen bo počitek, če ga boš zvrnil na Nosilca bremen. Počitek, ki ga ponuja, je odvisen od jasno določenih pogojev. Izpolni jih lahko vsak. Jasno nam pove, kako lahko najdemo njegov počitek.
"Vzemite moj jarem nase," pravi Jezus. Jarem je orodje službe. Živina se vpreže v jarem, da bi delala. Jarem je nujen, da bi lahko delala uspešno. S to slikovito prispodobo nas Kristus uči, da smo povabljeni v službo, dokler živimo. Nase moramo vzeti njegov jarem, da bi lahko postali njegovi sodelavci.
Jarem, ki nas obvezuje za službo, so Božje zapovedi. Veliki zakon ljubezni, razodet v Edenu, objavljen na Sinaju in v Novi zavezi napisan v srce, je to, kar povezuje delavca z Božjo voljo. Če bi bili prepuščeni slediti svojim nagnjenjem in iti tja, kamor nas vodi naša volja, bi padli v Satanove vrste in si osvojili njegove lastnosti. Zato nas Bog povezuje s svojo voljo, ki je vzvišena, plemenita in nas dviga. Želi, da potrpežljivo in modro prevzamemo dolžnosti službe. Tudi sam Kristus je v človeški naravi prenašal jarem službe. Rekel je: "Veselje mi je delati tvojo voljo, moj Bog, in tvoja postava je v mojem srcu. Zakaj stopil sem iz nebes,/329/ ne da bi delal svojo voljo, marveč voljo tega, ki me je poslal." (Ps 40,8; Jan. 6,38.) Ljubezen do Boga, gorečnost za njegovo slavo in ljubezen do padlega človeškega rodu so pripeljali Jezusa na svet trpet in umret. To je bila vodilna moč v njegovem življenju. Vabi nas, da se tudi mi ravnamo po tem načelu.
Mnogo jih je, katerih srca zdihujejo pod bremenom skrbi zato, ker želijo doseči pozemsko življenjsko raven. Izbrali so si njegovo službo, sprejeli njegove težave in prevzeli njegove navade. S tem je njihov značaj pokvarjen in življenje onemoglo. Da bi zadovoljili slavoljubnosti in posvetnim željam, ranijo svojo vest in se dodatno obremenijo s slabo vestjo. Stalna skrb izčrpava življenjske moči. Gospod želi, da odvržejo ta suženjski jarem. Vabi jih, naj sprejmejo njegov jarem in pravi: "Kajti moj jarem je sladek in moje breme je lahko." (Mat 11,30.) Vabi jih, naj najprej iščejo Božje kraljestvo in njegovo pravičnost, in obljublja, da jim bo dodal vse, kar je potrebno za to življenje. Skrb je slepa in ne more razločiti prihodnosti, Jezus pa na začetku vidi konec. V vsaki težavi ima pripravljeno svojo pot, da nam prinese olajšanje. Naš nebeški Oče ima tisoče načinov, da skrbi za nas, o katerih ne vemo ničesar. Ti, ki sprejmejo načelo, da jim je služba in poveličanje Boga na prvem mestu, bodo dojeli, da težave izginjajo in pred njihovimi nogami leži poravnana steza.
"Učite se od mene," pravi Jezus, "ker sem krotek in iz srca ponižen, in najdete pokoj svojim dušam." (Mat 11,29.) Stopiti moramo v Kristusovo šolo, da se od njega naučimo ponižnosti in krotkosti. Odrešenje je potek, v katerem se duša vzgaja za nebesa. Ta vzgoja zajema spoznanje Kristusa. Pomeni ločitev od misli, navad in poslov pridobljenih v šoli kneza teme. Srce se mora osvoboditi vsega, kar nasprotuje zvestobi Bogu.
V Kristusovem srcu, v katerem je vladala popolna skladnost z Bogom, je bil popoln mir. Nikoli se ni prevzel zaradi hvale, niti postal malodušen zaradi očitkov in razočaranj. Sredi največjega nasprotovanja in najkrutejšega ravnanja je bil vedno pogumen. Ampak mnogi, ki izjavljajo, da so njegovi sledilci, imajo v srcu strah in nemir, ker se bojijo zaupati Bogu. Ne izročijo se mu popolnoma, ker se bojijo posledic take izročitve. Vse dokler se ne podredijo Bogu, ne morejo najti miru.
Samoljubje prinaša nemir. Če smo rojeni odzgoraj, bo v nas isti duh, ki je bil v Jezusu, duh,/330/ ki ga je pripravil, da se je ponižal, da bi lahko bili mi zveličani. Tedaj ne bomo zahtevali najvišjih položajev. Hrepeneli bomo po tem, da bomo sedeli pri Jezusovih nogah in se učili od njega. Razumeli bomo, da vrednost našega dela ni zunanji blišč in posvetni hrup, niti to, da smo marljivi in goreči v lastni moči. Vrednost našega dela se lahko ocenjuje z vrednostjo Svetega Duha, ki smo ga prejeli. Zaupanje v Boga prinaša svetejše lastnosti umu tako, da lahko v potrpežljivosti obvarujemo svojo dušo.
Jarem se daje volom, da bi jim pomagal vleči breme in jim ga olajšal. Tako je tudi s Kristusovim jarmom. Ko se naša volja podredi Božji in uporabljamo njegove darove v blagoslov drugim, bomo ugotovili, da je življenjsko breme lahko. Ta, ki hodi po poti Božjih zapovedi, hodi v družbi s Kristusom, in srce mu počiva v njegovi ljubezni. Ko je Mojzes prosil: "Pokaži mi svojo pot, da te spoznam," mu je Gospod odgovoril: "Moje obličje te bo spremljalo, in dam ti pokoj." (2 Mojz 33,13.14.) Po prerokih nam je poslano sporočilo: "Tako pravi Gospod: Stopite na pota in glejte ter poprašujte po starih stezah, katera je pot dobrega, in hodite po njej, in najdete pokoj svojim dušam." (Jer 6,16.) Drugod pa pravi Gospod: "O da bi pazil na moje zapovedi! Tedaj bi bil tvoj mir kakor reka in tvoja pravičnost kakor morsko valovje." (Iz 48,18.)
Ti, ki držijo Kristusa za besedo ter izročijo svoje srce njegovi zaščiti in svoje življenje njegovemu vodstvu, bodo našli mir in počitek. Nič na svetu jih ne more ražzalostiti, ko jih Jezus razveseli s svojo navzočnostjo. V popolni spravi najdejo popoln počitek. Gospod pravi: "Njemu, ki je stanoviten v misli, hraniš večni mir, ker upa vate." (Iz 26,3.) Lahko, da so naša življenja videti zapletena, toda če se zaupamo modremu in velikemu Mojstru, bo izdelal vzorec življenja in značaja za svojo slavo. Ta značaj, ki izraža slavo - Kristusov značaj - bo sprejet v Božji raj. Obnovljeno človeštvo bo hodilo z njim v belih oblačilih, ker je tega vredno.
Ker po Jezusu stopamo v počitek, se nebesa začenjajo tukaj. Odzivamo se na njegovo vabilo: "Pridite ... in učite se od mene;" s tem se v nas začenja večno življenje. Nebesa so stalno približevanje Bogu po Kristusu. Čim dalje živimo v blaženosti nebes, vse bolj in bolj se nam razodeva slava; in čim bolj poznamo Boga, tem večja bo naša sreča. Dokler hodimo z Jezusom v tem življenju, smo lahko prežeti z njegovo ljubeznijo in zadovoljni z njegovo navzočnostjo. Vse,/331/ kar lahko človeška narava prenese, lahko prejmemo tukaj. Toda kaj je to v primerjavi s slavo, ki nas čaka? "Zato so pred Božjim prestolom in mu služijo noč in dan v njegovem svetišču, in sedeči na prestolu razpne svoj šotor nad njimi. Lačni ne bodo več, ne žejni več, tudi sonce jih ne zadene, ne nobena vročina; kajti Jagnje, ki je sredi prestola, jih bo paslo in jih vodilo k studencem voda življenja; in Bog obriše vsako solzo z njih oči." (Raz 7,15-17.)/332/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!