 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Hrepenenje vekov (Ellen G. White)
3. "Dopolnjen čas" (angleško)
"Ko pa je bil dopolnjen čas, je odposlal Bog svojega Sina, ... da odkupi tiste, ki so bili pod postavo, da prejmemo sinovstvo." (Gal 4,4.5.)
Zveličarjev prihod je bil napovedan že v Edenu. Ko sta Adam in Eva prvič slišala obljubo, sta pričakovala, da se bo hitro uresničila. Vsa srečna sta sprejela svojega prvorojenca v upanju, da bo morda on Osvoboditelj. Ampak uresničenje obljube se je zavleklo. Ti, ki so jo dobili prvi, so umrli, ne da bi videli njeno uresničenje. Od Enohovih dni so očaki in preroki prenašali to obljubo dalje in ohranjali živo upanje na njegov prihod, toda On ni prišel. Šele Danijelovo prerokovanje je napovedalo čas njegovega prihoda, toda vsi ga niso pravilno razlagali. Tako je minevalo stoletje za stoletjem, in glasovi prerokov so utihnili. Roka tlačiteljev je hudo tlačila Izraela, in zato so mnogi vzklikali: "Dnevi se na dolgo vlečejo in vsaka prikazen pride v nič." (Ezek 12,22.)/31/
Toda kakor zvezde brez zamud potujejo po svoji določeni poti, tako niti Božji nameni ne prehitevajo in ne zamujajo. Bog je s simboloma velike teme in kadeče se peči Abrahamu naznanil Izraelovo sužnost v Egiptu in mu razložil, da bo čas njihovega bivanja tam trajal štiristo let; potem pa bodo izšli "z obilnim blagom". (1 Mojz 15,14.) Ponosna moč faraona se je zaman vneto upirala temu. Kajti ko je napočil čas za uresničenje Božje obljube, se je zgodilo "ravno tisti dan, da so odrinile vse Gospodove vojske iz Egipta". (2 Mojz 12,41.) Tako je bil v nebeškem svetu določen tudi čas Kristusovega prvega prihoda. Ko je velika svetovna ura pokazala ta trenutek, se je Jezus rodil v Betlehemu.
"Ko pa je bil dopolnjen čas, je odposlal Bog svojega Sina." (Gal 4,4.) Previdnost je vodila gibanja narodov in tok človeških vzgibov ter vplivov, vse dokler svet ni dozorel za Osvoboditeljev prihod. Narodi so bili zedinjeni pod eno vladavino. Na splošno so govorili en jezik, ki je bil povsod priznan za knjižnega. Daleč naokrog razkropljeni Judje so prihajali v Jeruzalem, da bi skupaj praznovali letne praznike. Tako so lahko tudi po vrnitvi v svoje domače kraje povsod razširili sporočilo o Mesijevem prihodu.
Ob istem času je popustil vpliv poganstva na Božji narod. Naveličali so se razkošja in izmišljotin. Hrepeneli so po veri, ki bi zadovoljila srce. Čeprav je bilo videti, da se je luč resnice umaknila od ljudi, so bili vendar še vedno taki, ki so jo iskali ter bili zaskrbljeni in nesrečni. Ti so bili lačni in žejni spoznanja živega Boga in hrepeneli po gotovosti zagrobnega življenja.
Judje so se odvrnili od Boga, vera je zbledela in upanje v svetlo prihodnost je skoraj ugasnilo. Besed prerokov niso več razumeli. Za množice ljudi je bila smrt strašna skrivnost; predstave o onostranstvu so bile temne in negotove. Ni se slišalo samo žalovanje betlehemskih mater, temveč tudi jok velikega srca človeštva je segel skozi vse čase do preroka: "Glas se je slišal v Rami, jok in velik krik, Rahela je plakala za svojimi otroki in ni se dala utolažiti, ker jih ni". (Mat 2,18.) Ljudje so sedeli brez tolažbe v "deželi in senci smrti". (Mat 4,16.) Hrepeneče so pričakovali Osvoboditelja,/32/ ki bo razgnal temo in pojasnil skrivnost prihodnosti.
Zunaj judovskega naroda so bili ljudje, ki so napovedali prihod božanskega učitelja. Ti ljudje so iskali resnico, zato jim je Bog podaril Duha navdihnjenja. Kakor zvezde na temnem nočnem nebu so se drug za drugim pojavljali takšni učitelji. S svojimi preroškimi besedami so prižigali upanje v srcih številnih poganov.
Že stoletja so bili Sveti spisi prevedeni v grščino, ki so jo tedaj govorili po vsem rimskem cesarstvu. In ker so bili Judje razkropljeni povsod, so pogani nekoliko sodelovali v njihovem pričakovanju Mesija. Med njimi, ki so jih Judje imeli za pogane, so bili ljudje, ki so bolje razumeli svetopisemska prerokovanja o Mesiju kakor izraelski pismouki. Ti so v Mesiju pričakovali osvoboditelja od greha. Filozofi so si prizadevali raziskati skrivnost judovskega gospodarstva. Toda pobožnjaštvo Judov je oviralo širjenje svetlobe. Tako zaverovano so ohranjali ločilno pregrajo med seboj in drugimi narodi, da niso hoteli z drugimi podeliti svojega znanja o prispodobni službi, kolikor so ga še imeli./33/ Priti mora pravi Razlagalec. On, na kogar je kazala, mora pojasniti njen pomen.
Bog je govoril svetu po naravi, prispodobah in simbolih, očakih in prerokih. Nauki pa so morali biti dani človeštvu tudi v človeškem jeziku. Spregovoriti je moral angel zaveze. Njegov glas se mora slišati v njegovem templju. Priti mora Kristus, da bo govoril jasne in razumljive besede. On, vir resnice, je moral ločiti resnico od plev človeških izjav, ki so jo naredile neučinkovito. Načrt zveličanja in načela Božje vladavine morajo biti jasni. Starozakonski nauki morajo biti v popolnosti postavljeni prednje.
Vendar pa so bili med Judi stanovitni ljudje, potomci tistega posvečenega rodu, ki je ohranil spoznanje o Bogu. Ti so še čakali na uresničenje očetom dane obljube. Vedno znova so krepili svojo vero s ponavljanjem zagotovila, ki ga je dal Mojzes: "Preroka vam zbudi Gospod, vaš Bog, izmed vaših bratov kakor mene; njega poslušajte v vsem, kar koli vam bo govoril." (Dej 3,22.) Vedno znova so brali, da bo Gospod pomazilil Nekoga in ga poslal na svet oznanjat "blagovestje krotkim, ... obvezovat potrte v srcu, oznanjat svobodo jetnikom" in oklicevat "milostno Gospodovo leto". (Iz 61,1.2.) Brali so, da bo ustanovil "pravico na zemlji" in da bodo otoki "čakali njegovega nauka" ter bodo narodi prišli k njegovi svetlobi in kralji k njegovemu svitu. (Iz 42,4; 60,3.)
Z upanjem pa so jih napolnjevale besede umirajočega Jakoba: "Ne bo vzeto žezlo od Juda, ne vladarska palica izmed njegovih nog, dokler ne pride tisti, ki mu gre, in njemu bodo narodi pokorni." (1 Mojz 49,10.) Upadanje Izraelove moči je pričalo, da je Mesijev prihod pred vrati. Danijelovo prerokovanje je opisalo slavo njegove vladavine nad kraljestvom, ki bo zdrobilo vsa pozemska kraljestva, in prerok je povedal: "A sámo bo stalo na veke." (Dan 2,44.) Medtem ko je samo malo ljudi razumelo naravo Kristusovega poslanstva, pa je bilo zelo razširjeno pričakovanje, da bo prišel kot mogočni knez v Izraelu ustanovit svoje kraljestvo in da ima priti kot osvoboditelj narodov.
Čas je bil dopolnjen. Človeštvo, ki je v vekih zaradi prestopanja tonilo vse globlje, je hrepenelo po Odrešenikovem prihodu. Satan si je prizadeval poglobiti prepad med zemljo in nebesi, da bi postal nepremostljiv. S svojimi lažmi je ljudi spodbujal/34/ h grehu. Njegov namen je bil izčrpati Božjo potrpežljivost in tako pokončati njegovo ljubezen do ljudi, da bi svet končno prepustil Satanovi nadoblasti.
Satan je poskušal ljudem onemogočiti spoznanje o Bogu in odvrniti njihovo pozornost od njegovega templja ter vzpostaviti svoje kraljestvo. Kazalo je, da je njegov uspeh v boju za premoč popoln. Res je imel Bog v vsakem pokolenju svoja orodja. Celo med pogani so bili ljudje, po katerih je Kristus lahko deloval, da bi izpeljal ljudstvo iz greha in ponižanja. Toda ti ljudje so bili zaničevani in osovraženi. Mnogi so pretrpeli mučeniško smrt. Temna senca, ki jo je Satan vrgel čez svet, je postajala vse daljša in daljša.
Satan je po poganstvu v vseh časih ljudi odvračal od Boga, toda največjo zmago je dosegel s popačenjem vere v Izraelu. Ker so pogani gojili svoja pojmovanja in jih častili, so izgubili spoznanje o Bogu in postajali vse bolj pokvarjeni. Tako se je dogajalo tudi Izraelcem. Načelo, da se lahko človek zveliča s svojimi deli, je bilo temelj vsake poganske vere./35/ Postalo pa je tudi temelj judovske vere. To načelo je vsadil Satan. Kjer koli pa je sprejeto, ljudje nimajo nikakršne zaščite pred grehom.
Zveličavno sporočilo se oznanja ljudem po človeških orodjih. Toda Judje so hoteli obdržati izključno pravico o resnici, ki pomeni večno življenje. Nakopičili so si živo mano in jo s tem izpostavili pokvarljivosti. Vera, ki so jo hoteli imeti samo zase, se je spremenila v žalitev. Bogu so oropali njegovo slavo in varali svet s ponarejenim evangelijem. Ker se niso hoteli izročiti Bogu za zveličanje sveta, so postali Satanova orodja za njegovo uničenje.
Ljudstvo, ki ga je Bog poklical za steber in podstavek resnice, je postalo Satanov predstavnik. Opravljali so nalogo, ki jim jo je namenil Satan, da najdejo načine za napačno predstavljanje Božjega značaja in povzročijo, da ga svet ima za tirana. Celo duhovniki, ki so služili v templju, so izgubili spred oči namen službe, ki so jo opravljali. Prenehali so gledati v teh simbolih njihov resnični namen. Pri darovanju daritev so postali igralci v neki predstavi. Obredi, ki jih je vzpostavil sam Bog, so postali sredstva za zaslepljevanje uma in zakrknjenje srca. Bog s temi sredstvi ni mogel ničesar več narediti za človeštvo. Ta celotni sistem je moral biti ukinjen.
Prevara greha je dosegla svoj vrhunec. Vsa sredstva za moralno popačenje ljudi so delovala. Ko je Božji Sin opazoval svet, je videl samo stisko in trpljenje. Z usmiljenjem je opazoval, kako so ljudje postali žrtve Satanove krutosti. Sočutno je opazoval nje, ki so bili pokvarjeni, ubiti in izgubljeni. Izbrali so si vladarja, ki jih je kot ujetnike priklenil k svojemu vozu. Zapeljani in prevarani so šli v žalostnem sprevodu proti večni pogubi, smrti, v kateri ni nobenega upanja za življenje, k noči, po katerem ne nastopi jutro. Satansko delovanje se je združilo s človeškim. Telesa človeških bitij, ki so bila ustvarjena zato, da bi Bog prebival v njih, so postala prebivališča hudobnih duhov. Nadnaravne sile so spodbujale človeške čute, živce, strasti in ude k vdajanju najnižjim poželenjem. Satanov pečat je bil vtisnjen v človeške obraze. Odsevali so obraze Hudobčevih legijonov, od katerih so bili obsedeni. Takšen je bil prizor, ki se je ponujal Odrešeniku sveta. Kakšen prizor za neskončno Čistost!/36/
Greh je postal znanost, pregrešnost pa je bila posvečena kot del vere. Upor proti Bogu je pognal korenine globoko v srcu in sovražnost ljudi je bila najbolj nasilna proti nebesom. Pred vesoljem se je izkazalo, da se od Boga ločena človeška narava ne more dvigniti. Ta, ki je svet ustvaril, mora darovati novo prvino življenja in moči.
Prebivalci nepadlih svetov so z velikim zanimanjem pričakovali, da bodo videli, kako bo Jahve vstal in uničil Zemljane. In če bo Bog to naredil, je bil Satan pripravljen uresničiti svoj načrt zagotovitve vdanosti nebeških bitij. Izjavljal je, da načela Božje vladavine onemogočajo odpuščanje. Če bi Bog svet uničil, bi Satan trdil, da je imel prav, ko ga je obtožil. Pripravljen je bil obdolžiti Boga in vplesti v upor tudi druge svetove. Toda namesto da bi Bog svet uničil, je poslal svojega Sina za njegovo rešitev. Čeprav sta povsod vladala pokvarjenost in upor, je bila pripravljena pot za odrešitev človeštva. V odločilnem trenutku, ko se je zdelo, da bo Satan slavil zmago, je Božji Sin prišel s poslanstvom Božje milosti. V vseh časih, vsak trenutek, se je Božja ljubezen razodevala padlemu človeškemu rodu. Kljub njegovi zlobi je stalno prejemal vidna znamenja milosti. Ko pa je bil čas dopolnjen, je Božanstvo razodelo svojo slavo s tem, da je izlilo na svet poplavo zdravilne milosti. Ta nikoli ne bo zadržana ali odvzeta vse do uresničenja zveličavnega načrta.
Satan se je veselil, ker mu je uspelo ponižati Božjo podobo v ljudeh. Jezus je prišel obnovit v človeku podobo/37/ njegovega Stvarnika. Nihče razen Kristusa ne more obnoviti od greha uničenega značaja. Prišel je pregnat hudobne duhove, ki so zagospodarili s človekovo voljo. Prišel nas je dvignit iz prahu, preoblikovat naš popačeni značaj po Božjem zgledu in ga okrasit z lastno slavo./38/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!