 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Hrepenenje vekov (Ellen G. White)
2. Izvoljeno ljudstvo (angleško)
Več kakor tisoč let je judovski narod pričakoval Zveličarjev prihod. Na tem dogodku so temeljila njihova najsvetlejša upanja. Njegovo ime je bilo shranjeno v pesmi, v preroštvu, v tempeljski službi in v družinski molitvi. Toda ko se je pojavil med njimi, ga niso spoznali. Ljubljenec nebes je bil zanje samo kakor "korenina iz suhe zemlje. Ni imel podobe, ne lepote; in ko smo ga videli, ni imel mične zunanjosti, da bi si ga želeli. V svojo last je prišel, in svojci ga niso sprejeli." (Iz 53,2; Jan 1,11.)
Kljub temu si je Bog izvolil Izraela. Poklical jih je zato, da bi ohranili med ljudmi spoznanje njegovih zapovedi, simbolov in prerokovanj, ki so opozarjali na Zveličarja. Želel je, da bi bili vir zveličanja za ta svet. Kar so namreč bili Abraham v deželi svojega potovanja, Jožef v Egiptu in Danijel na babilonskem dvoru, naj bi bil judovski narod med narodi. Ljudem naj bi razodel Boga.
Ko je Gospod poklical Abrahama, je rekel: "Bom ... te blagoslovil ... in v blagoslov bodi ... in blagoslovljene bodo v tebi vse rodovine zemlje." (1 Mojz 12,2.3.) Te nauke so ponavljali tudi preroki. Celo ko je bil Izrael opustošen zaradi vojn in ujetništva, je zanj veljala obljuba: "In Jakobov ostanek bo sredi mnogih narodov kakor rosa od Gospoda, kakor dež na travo, ker ne čaka nikogar in ničesar ne pričakuje od človeških otrok." (Miha 5,6.) O jeruzalemskem templju je Bog napovedal po Izaiju: "Kajti moja hiša se bo imenovala dom molitve vsem ljudstvom." (Iz 56,7.)/27/
Toda Izraelci so usmerili svoja upanja na posvetno velikost. Po prihodu v Kanaansko deželo so se oddaljili od Božjih zapovedi in se ravnali po poganskih običajih. Zaman jih je Bog opominjal po svojih prerokih. Zaman so bili kaznovani s tem, da so jih zatirali poganski narodi. Za vsako prenovo je nastopil še globlji odpad.
Če bi bili Izraelci ostali zvesti Bogu, bi dosegel svoj cilj z njihovo uveljavitvijo in povišanjem. Če bi hodili po poteh poslušnosti, bi jih naredil "višjega mimo vseh narodov, ki jih je ustvaril, v hvali in v imenu in v časti". Mojzes je rekel: "In vsa ljudstva na zemlji bodo videla, da se imenuješ po Gospodovem imenu, in bala se te bodo." Ko bodo narodi slišali "vse te postave", bodo rekli: "Res, modro in razumno ljudstvo je ta veliki narod!" (5 Mojz 26,19; 28,10; 4,6.) Ker pa so bili nezvesti, se je Božji cilj lahko uresničil samo po stalnem trpljenju in ponižanju.
Babilon jih je podjarmil in razkropil med pogane. V stiski so mnogi obnovili svojo zvestobo zavezi. Ko so obešali svoje harfe na vrbe in žalovali po svetem templju, ki je bil opustošen, je bleščala iz njih svetloba resnice, in med pogani so širili spoznanje o Bogu. Poganski daritveni obredi so bili popačena podoba od Boga določenih daritvenih obredov. Mnogi, ki so sicer iskreno opravljali poganske obrede, so od Judov zvedeli za pomen od Boga predpisanih daritev, in so začeli verovati v obljubo o Odrešeniku.
Mnogi izgnanci so bili preganjani, in ni bilo malo njih, ki so celo izgubili življenje zato, ker niso hoteli poteptati sobote in se udeleževati poganskih praznikov. Ko so se malikovalci dvignili, da bi uničili resnico, je Gospod postavil svoje služabnike pred vladarje in kralje, da bi bili ti in njihovi podložniki razsvetljeni. Občasno so bili najmogočnejši vladarji pripravljeni priznati in oznanjati premoč Boga, ki so ga častili njihovi judovski sužnji.
Z babilonsko sužnostjo so bili Izraelci učinkovito ozdravljeni češčenja malikov. V naslednjih stoletjih so trpeli, ker so jih zatirali poganski sovražniki, dokler niso prišli do trdnega prepričanja, da je njihova blaginja odvisna od poslušnosti Božjim zapovedim. Ampak pri mnogih poslušnost ni izvirala iz ljubezni. Spodbuda je bila sebična. Bogu so služili samo na zunaj,/28/ da bi dosegli narodnostno velikost. Zato niso postali luč svetu, temveč so se ločili od njega, da bi se izognili skušnjavam malikovanja. V navodilih, ki jim jih je dal Bog po Mojzesu, je bilo omejeno njihovo druženje z malikovalci, toda ta navodila so si napačno razlagali. Njihov namen je bil zaščititi jih pred prevzemom poganskih običajev, toda izkoristili so jih za postavitev ločilnega zidu med seboj in pogani. Judje so imeli Jeruzalem za nebesa in prežela jih je ljubosumnost že pri pomisli, da bi Gospod izkazal svojo milost tudi poganom.
Po vrnitvi iz Babilona so Judje posvetili veliko pozornost verski vzgoji. Po vsej deželi so naredili shodnice, v katerih so duhovniki in pismouki razlagali postavo. Ustanavljali so šole, v katerih so poučevali poleg umetnosti in znanosti tudi načela pravičnosti. Te ustanove so se popačile; kajti med ujetništvom so mnogi sprejeli poganska pojmovanja in običaje in jih vpletli v bogoslužje. V mnogočem so se prilagodili navadam malikovalcev.
Ko so se Judje odvrnili od Boga, so izgubili spred oči precej naukov o obredni službi, ki jo je vpeljal sam Kristus. V vseh svojih delih je bila njegov simbol in imela obilo življenjske moči in duhovne lepote. Judje so izgubili duhovni smisel svojih obredov, zato so se oklenili mrtvih oblik. Zaupali so samim daritvam in obredom namesto njemu, na kogar so te daritve kazale. Da bi dopolnili to, kar so izgubili, so duhovniki in rabini pomnoževali lastne zahteve, in čim strožje so bile, tem manj Božje ljubezni so razodevali. Svojo svetost so merili po številu obredov, medtem ko so bila njihova srca polna ošabnosti in hinavščine.
Pri vseh teh mučno natančnih in nadležnih predpisih je bilo nemogoče izpolnjevati postavo. Kdor je želel služiti Bogu in pri tem izpolnjevati pravila rabinov, se je mučil pod težkim bremenom. Ni mogel najti miru pred obtožbami prestrašene vesti. Tako je Satan poskušal vliti v narod malodušnost, popačiti predstave o Božjem značaju in spraviti izraelsko vero na slab glas. Upal je, da bo lahko dokazal svojo trditev pri uporu v nebesih, namreč, da so Božje zahteve krivične in se jih ne da uresničiti. Trdil je, da niti Izrael ne izpolnjuje zapovedi.
Čeprav so Judje hrepeneli po Mesijevem prihodu, vendar niso imeli prave/29/ predstave o njegovem poslanstvu. Niso hoteli biti osvobojeni krivde greha, temveč rimskega jarma. Zato so pričakovali Mesija kot osvajalca, ki bo strl moč njihovih tlačiteljev in Izraelu pomagal do svetovnega vladarstva. Tako je bila zanje pripravljena pot, da zavržejo Zveličarja.
V času Kristusovega rojstva so narod tlačili tuji vladarji, poleg tega pa so ga razdirali notranji prepiri. Judom je bilo dovoljeno obdržati neko obliko samostojne uprave, vendar nič ni moglo prekriti dejstva, da so bili pod rimskim jarmom ali da so se sprijaznili z omejevanjem svoje moči. Rimljani so si zadržali pravico postaviti in odstaviti velikega duhovnika, zato je bila ta služba mnogokrat dodeljena s prevaro, podkupovanjem, pa celo ubojem. Tako je duhovščina postajala vse bolj pokvarjena. Kljub temu pa so imeli veliko moč, ki so jo izkoriščali za uresničenje sebičnih in dobičkaželjnih ciljev. Narod je bil izpostavljen njihovim trdosrčnim zahtevam, Rimljanom pa je moral plačevati visoke davke. Zato je povsod vladalo nezadovoljstvo. Mnogokrat je prišlo do narodnih vstaj. Pohlep po denarju in nasilje, nezaupanje in verska ravnodušnost so razjedali samo srce naroda.
Zaradi sovraštva do Rimljanov ter zaradi narodnostnega in duhovnega ponosa so se Judje še strože oklepali verskih oblik. Duhovniki so si prizadevali ohraniti ugled svetosti s pretirano natančnim izpolnjevanjem verskih obredov. Zatiran in v duhovni temi živeči narod kakor tudi njegovi oblasti željni gospodarji so hrepeneli po njem, ki bo premagal sovražnike in obnovil izraelsko kraljestvo. Proučevali so prerokovanja, toda brez duhovne razsvetljenosti. Zato so spregledali besedila, ki so opisovala Kristusovo ponižnost ob njegovem prvem prihodu, in napačno razumeli tiste, ki opisujejo slavo ob njegovem drugem prihodu. Ošabnost jim je zatemnila vizijo. Zato so razlagali prerokovanja po svojih sebičnih željah./30/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!