 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Hrepenenje vekov (Ellen G. White)
25. Vabilo ob jezeru (angleško)
Temeljno besedilo Mat 4,18-22; Mar 1,16-20; Luk 5,1-11.
Nad Genezareškim jezerom se je danilo. Učenci, utrujeni od brezuspešnega nočnega garanja, so bili še v ribiških čolnih na jezeru. Jezus je prišel na obalo preživet kak trenutek miru. Zgodaj zjutraj je upal, da si bo nekoliko spočil od množic, ki so ga spremljale iz dneva v dan. Ljudje pa so se tudi tu pričeli zbirati okrog njega. Njihovo število je hitro naraščalo, da so ga pritiskali od vseh strani. V tem času so učenci prišli na kopno. Da bi se Jezus izognil pritisku množice, je stopil v Petrov čoln in ga zaprosil, naj odrine nekoliko od obale. Tako so ga lahko vsi bolje videli in slišali, tedaj je iz čolna začel učiti množico na obali.
Kakšen prizor je bil to za razmišljanje angelom; njihov slavni poveljnik je sedel v ribiškem čolnu, se zibal semtertja na nemirnih valovih in oznanjal dobra sporočila o zveličanju množici, ki ga je poslušala in pritiskala k robu! On, ki so ga spoštovala nebesa, je pod vedrim nebom oznanjal navadnim ljudem vzvišene resnice o svojem kraljestvu. Vendar ni mogel imeti ustreznejšega prostora za svoje delo./244/ Jezero, planine, prostrana polja, sončna luč, ki se je razlivala po zemlji, vse mu je pomenilo snov za ponazarjanje naukov in njihovo vtisnjenje v misli poslušalcev. Noben Kristusov nauk ni ostal brez sadu. Sleherno sporočilo z njegovih ust je seglo do koga kot beseda večnega življenja.
Množica ob obali se je večala vsak trenutek. Starci so se naslanjali na palice, močni kmetovalci z bližnjih gričev, ribiči z garanja na jezeru, trgovci in rabini, bogati in učeni, ljudje vseh starosti, s seboj so vodili bolne in trpeče - vsi so se prerivali, da bi slišali besede božanskega Učitelja. Prizore, kakršen je ta, so preroki videli vnaprej in zapisali:
"Zebulonova zemlja in Neftalimova zemlja,
na poti k morju, za Jordanom, poganska Galileja,
narod, ki je sedel v temi,
je videl veliko svetlobo,
in ki so sedeli v deželi in senci smrti,
jim je zasvetila luč." (Mat 4,15.16.)
Med množicami na obali Genezareta je imel Jezus v mislih v svoji pridigi tudi druge poslušalce. Gledajoč v prihodnje čase, je videl tudi zveste sledilce v zaporih in sodnih dvoranah, v skušnjavah, osamljenosti in trpljenju. Pred njim je bil odprt vsak prizor veselja, boja in težave. Z besedami, ki jih je izgovoril zbranim, je spregovoril tudi drugim ljudem, in te besede so prišle do njih kot sporočilo upanja v skušnjavi, tolažbe v žalosti in nebeške luči v temi. Ta glas, ki je govoril iz ribiškega čolna v Genezareškem jezeru, se bo s posredništvom Svetega Duha slišal tudi, da oznanja mir človeškim srcem do konca časa.
Ko je Jezus končal pridigo, se je obrnil k Petru in mu dejal, naj odrine na odprto morje in vrže mrežo. Peter pa je bil malodušen. Vso noč ni ničesar ulovil. V času samotnih ur je razmišljal o usodi Janeza Krstnika, ki je ždel sam v ječi. Razmišljal je o prihodnosti, ki je bila pred Jezusom in njegovimi sledilci, o neuspehu njegovega dela v Judeji, o hudobnosti duhovnikov in rabinov. Niti v svojem poklicu ni imel uspeha; in medtem ko je opazoval prazne mreže, se mu je prihodnost zdela tako temna, da mu je jemala ves pogum. "Učitelj," je rekel, "vso noč smo se trudili in ničesar nismo ujeli; toda na tvojo besedo bom vrgel mrežo." (Luk 5,5.)/245/
Samo noč je primerna za lov z mrežami v bistri jezerski vodi. Vreči mrežo podnevi po neuspešnem nočnem lovu je bilo videti brezupno; ampak Jezus je to zapovedal, in ljubezen do Učitelja je spodbudila učence, da so ubogali. Simon in njegov brat sta skupaj vrgla mrežo. Ko pa sta jo poskusila izvleči, se jima je trgala zaradi množine rib. Morala sta poklicati na pomoč Jakoba in Janeza. Po opravljenem lovu sta bila oba čolna tako polna, da jima je pretila nevarnost potopitve.
Peter pa zdaj ni več mislil na čolna ali na njun tovor. Ta čudež mu je bolj ko kateri drugi, kateremu je bil priča, pomenil dokaz božanske moči. V Jezusu je videl tega, ki ima naravo v svoji oblasti. Božanska navzočnost je razodela njegovo nesvetost. Ljubezen do Učitelja, sramota zaradi nevere, hvaležnost zaradi Kristusove blagohotnosti, in bolj kot vse spoznanje o svoji nečistosti vpričo neskončne čistosti so ga popolnoma premagali. Medtem ko so drugi prebirali ulov, je Peter padel pred Zveličarjeve noge in vzkliknil: "Pojdi od mene, ker sem človek grešnik, Gospod!" (Luk 5,8.)
Šlo je za enako navzočnost božanske svetosti, zaradi katere je prerok Danijel padel kakor mrtev pred Božjim angelom. Rekel je: "Barva v licu se mi je spremenila, da je bilo spačeno, in nič moči nisem imel." (Dan 10, 8.) Tudi Izaija je vzkliknil, ko je videl Gospodovo slavo: "Gorje mi, ker poginem, kajti mož sem z nečistimi ustnami in bivam sredi ljudstva nečistih usten; zakaj moje oči so videle Kralja, Gospoda nad vojskami." (Iz 6, 5.) Človeštvo je bilo s svojo slabostjo in grehom postavljeno v nasprotje s popolnostjo božanstva, zato se je čutil popolnoma nepopoln in nesvet. Enako je bilo pri vseh, ki jim je bilo dano spoznati Božjo velikost in veličastvo.
Peter je vzkliknil: "Pojdi od mene, ker sem človek grešnik, Gospod!" (Luk 5,8.) ampak se je vendar trdno držal Kristusovih nog, ker je čutil, da se ne sme ločiti od njega. Zveličar mu je odgovoril: "Ne boj se, odslej boš ljudi lovil." (Luk 5,10.) Šele potem, ko je Izaija videl Božjo svetost in priznal svojo nevrednost, mu je bilo zaupano božansko sporočilo. Ravno tako je bil tudi Peter poklican, naj dela za Kristusa, ko se je odpovedal samemu sebi in občutil svojo odvisnost od božanske moči.
Dotlej se noben od učencev ni združil z Jezusom kot sodelavec. Bili so priče mnogih njegovih čudežev in poslušali njegovo poučevanje, vendar niso popolnoma opustili dotedanjega poklica./246/ Ko pa je bil Janez Krstnik zaprt, so doživeli grenko razočaranje. Če se je Janezovo poslanstvo končalo tako, so imeli malo upanja za svojega Učitelja, proti kateremu so se združili vsi verski voditelji. V teh razmerah je bilo zanje olajšanje, če so se za kratek čas vrnili k ribarjenju. Sedaj pa jih je Jezus povabil, naj opustijo svoje prejšnje življenje in svoje koristi združijo z njegovimi. Peter je sprejel vabilo. Jezus je po prihodu na obalo povabil naslednje tri učence: "Pojdite za menoj, in naredim vas za lovce ljudi." Takoj so pustili vse in šli za njim.
Preden jih je Jezus povabil, naj zapustijo svoje mreže in ribiške čolne, jim je zagotovil, da bo Bog poskrbel za njihove potrebe. Uporaba Petrovega čolna za evangeljsko delo je bila bogato poplačana. On, ki je "bogat za vse, ki ga kličejo", je rekel: "Dajajte, in vam bo dano. Dobro in potlačeno in potreseno in zvrhano mero bodo dali v vaše naročje." (Rim 10,12; Luk 6,38.) S takšno mero je nagradil tudi službo učencev. Vsaka žrtev, ki je bila storjena v službi zanj, bo nagrajena "preobilo" bolj na podlagi presilnega bogastva njegove milosti. (Ef 3,20; 2,7.)
V tej žalostni noči, ki so jo učenci preživeli na jezeru ločeni od Kristusa, jih je težko obremenjevala nevera in utrujenost zaradi neuspešnega garanja. Njegova navzočnost pa je poživila njihovo vero in jim prinesla veselje in uspeh. Tako je tudi z nami; brez Kristusa je naše delo brezplodno, zato zlahka postanemo malodušni in godrnjamo. Če pa je On blizu in delamo po njegovem navodilu, se veselimo dokazov njegove moči. Satanovo delo je spraviti dušo v malodušnost; a Kristusovo delo je, da jo navdihne z vero in upanjem.
Še globlji nauk, ki bi se ga morali učenci naučiti pri tem čudežu, je namenjen tudi nam - in sicer, On, čigar beseda je privabila morske ribe, lahko vpliva tudi na človeška srca in jih pritegne z vezmi svoje ljubezni, in tako svoje služabnike napravi za lovce ljudi.
Ti galilejski ribiči so bili skromni in nešolani ljudje; ampak Kristus, luč sveta, je imel bogate možnosti, da bi jih usposobil za vlogo, za katero jih je izbral. Zveličar ni preziral izobrazbe; če namreč umsko kulturo vodi Božja ljubezen in je posvečena njegovi službi, pomeni blagoslov. Modrim svojega časa pa se je izognil zato, ker so bili polni samopoviševanja, da niso mogli sočustvovati s trpečim človeštvom in postati sodelavci moža iz Nazareta. Zaradi njihovega pobožnjaštva jim je bilo pod čast, da bi jih Kristus učil./249/ Gospod Jezus išče sodelovanje teh, ki bodo postali odprti prenosniki njegove milosti. Prvo, česar se mora naučiti vsak, ki želi postati Božji sodelavec, je nauk o nezaupanju vase; ti bodo pripravljeni dobiti Kristusov značaj. Tega ni mogoče doseči s šolanjem v najvišjih šolah. Ta je sad modrosti, ki jo je možno dobiti samo pri božanskem Učitelju.
Jezus je izbral neuke ribiče, ker niso bili šolani v izročilu in napačnih navadah svojega časa. Bili pa so naravno nadarjeni, ponižni in željni uka - ljudje, ki jih je lahko vzgojil za svoje delo. V vsakdanjem življenju je mnogo ljudi, ki potrpežljivo opravljajo enolična in težavna opravila, a se ne zavedajo, da imajo takšne moči, ki bi jih izenačile z najbolj cenjenimi ljudmi na svetu, če bi jih uporabili. Potreben je dotik spretne roke, da bi prebudil te uspavane sposobnosti. Take ljudi je Jezus poklical za svoje sodelavce in jim dal prednost druženja z njim. Veliki ljudje tega sveta nikoli niso imeli takega učitelja. Ko so učenci izšli iz Zveličarjevega šolanja, niso bili več nevedneži in neizobraženi. Postali so mu podobni v umu in značaju; ljudje so spoznali, da so bili z Jezusom.
Najbolj vzvišeno vzgojno delo ni le prenašanje znanja, temveč tudi dajanje oživljajoče moči, ki se dobiva z dotikom uma z umom, duše z dušo. Samo življenje rodi življenje. Kako velika prednost je bila za učence, da so bili tri leta vsak dan v stiku s tem božanskim življenjem, iz katerega izvirajo vse spodbude, ki dajejo življenje in prinašajo blagoslov svetu! Janez, ljubljeni učenec, se je bolj kakor vsi njegovi tovariši izpostavil vplivu tega čudovitega življenja. Rekel je: "In življenje se je razodelo, in videli smo in pričamo in oznanjamo vam večno življenje, ki je bilo pri Očetu in se je razodelo nam. In od njegove polnosti smo mi vsi prejeli, in to milost za milost." (1 Jan 1,2; Jan 1,16.)
V apostolih našega Gospoda ni bilo nič takega, kar bi jim prineslo slavo. Očitno je bilo, da uspeh njihovega dela pripada edino Bogu. Življenje teh ljudi, izoblikovani značaj in mogočno delo, ki ga je Bog opravil po njih, priča o tem, kar bo naredil za vse poučljive in poslušne.
Kdor Kristusa najbolj ljubi, bo napravil največ dobrega. Ni meje koristnemu delovanju tistega,/250/ ki s samoodpovedjo omogoča Svetemu Duhu delovati v njegovem srcu in živi popolnoma Bogu posvečeno življenje. Če se ljudje brez usmiljenja do samega sebe ali obotavljanja podredijo potrebni disciplini, jih bo Bog poučeval iz ure v uro in iz dneva v dan. Hrepeni po tem, da bi pokazal svojo milost. Če bo njegovo ljudstvo pripravljeno odstraniti ovire, bo v obilnih potokih izlil svoje vode zveličanja po človeških strugah. Če bi se preproste ljudi spodbudilo, naj napravijo vse dobro, kar morejo, če zavirajoče roke ne bi bile uporabljene za zadušitev njihove vneme, potem bi bilo sto delavcev za Kristusa tam, kjer je zdaj samo eden.
Bog vzame ljudi, kakršni so, in jih vzgaja za svojo službo, če se mu izročijo. Ko duša sprejme Božjega Duha, On oživlja vse njene sposobnosti. Bogu posvečeni um se pod vodstvom Svetega Duha skladno razvija in usposablja za dojemanje in izpolnjevanje Božjih zahtev. Slab in omahljiv značaj postane trden in stanoviten. Neprestana izročitev vzpostavlja med Kristusom in učenci tako tesno zvezo, da mu kristjan postaja podoben v duhu in značaju. Po zvezi s Kristusom se mu bo razširilo in jasnilo obzorje. Njegovo razumevanje bo prodornejše in njegovo razsojanje bolj uravnovešeno. Kdor koprni po službi Kristusu, ga Sonce pravičnosti tako spodbudi s svojo oživljajočo močjo, da bo obrodil obilne sadove na slavo Bogu.
Ljudje največje izobrazbe v umetnosti in znanosti so se naučili dragocenih naukov iz življenja preprostih kristjanov, ki jih je svet imel za neuke. Ti neznani učenci pa so dosegli svojo vzgojo v šoli, ki je višja od vseh drugih. Sedeli so ob nogah njega, ki je govoril tako, kakor še nikoli nihče ni./251/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!