 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Hrepenenje vekov (Ellen G. White)
24. "Ali ni to tesarjev sin?" (angleško)
Temeljno besedilo Luk 4,16-30.
Čez svetle dni Kristusove službe v Galileji pada senca. Prebivalci Nazareta so ga zavrgli. "Ali ni ta tesarjev sin?" so govorili. (Mat 13,55.)
V svojem otroštvu in mladosti je Jezus sodeloval pri bogoslužju med verniki v nazareški shodnici. Po nastopu svoje službe ni bil več z njimi, vendar so kljub temu vedeli, kaj se je zgodilo z njim. Ko se je spet pojavil med njimi, so njihovo zanimanje in pričakovanja narasla do vrhunca. Tukaj so bile znane podobe in obrazi ljudi, ki so ga poznali od otroštva. Tam so živeli njegova mati, bratje in sestre, in oči vseh so bile uprte vanj, ko je v soboto stopil v shodnico in sedel med zbrane molivce.
Pri rednih bogoslužjih je starešina prebral odstavek iz prerokov in opomnil ljudi, naj še naprej upajo v prihod njega, ki bo ustanovil slavno kraljestvo in odpravil sleherno zatiranje. Poslušalce je poskušal ohrabriti s tem, da je ponovil dokaze o bližini Mesijevega prihoda. Opisal je slavo njegovega prihoda in še posebej poudaril misli, da bo prišel na čelu vojske osvobodit Izraela.
Kadar pa je bil v shodnici rabin, se je pričakovalo, da bo imel pridigo, iz preroških spisov pa je lahko bral kateri koli Izraelec. Tisto soboto so Jezusa zaprosili za sodelovanje pri bogoslužju. "In vstane, da bere. In dajo mu knjigo preroka Izaija." (Luk 4,16.17.) Besedilo, ki ga je prebral, je po splošnem mnenju spadalo med tiste, ki so se nanašala na Mesija:/236/
"Duh Gospoda Jahveja je nad mano,
zato ker me je Gospod pomazilil,
da naj oznanjam blagovestje krotkim;
poslal me je obvezat potrte v srcu,
oznanjat svobodo jetnikom
in zaprtim, da se jim odpira ječa;
da oklicujem milostno Gospodovo leto.
In zapre knjigo in jo odda strežaju, ... in oči vseh v shodnici se upirajo vanj. ... In vsi mu pričajo in se čudijo besedam milosti, ki so prihajale iz njegovih ust." (Iz 61,1.2; Luk 4,20.22.)
Jezus je stal pred ljudstvom kot živi razlagalec prerokovanj, ki se nanašajo nanj. Za razlago prebranega besedila je govoril o Mesiju kot takem, ki bo pomagal zatiranim, osvobodil ujetnike, ozdravljal bolne, vračal slepim vid in svetu razodel luč resnice. Njegov vplivni način in čudovita vsebina njegovih besed sta prežela poslušalce z močjo, ki je niso čutili nikoli prej. Plima božanskega delovanja je podrla sleherno oviro; videli so Nevidnega kakor Mojzes. Ker je njihova srca ganil Sveti Duh, so odgovorili s prisrčnim Amen in hvalnicami Gospodu.
Ko pa je Jezus izjavil: "Danes se je izpolnilo to pismo v vaših ušesih," (Luk 4,21.) so bili na lepem spodbujeni razmišljati o sebi in o trditvah njega, ki jim je spregovoril. Nje, Izraelce, Abrahamove potomce, je prikazal, kakor da živijo v sužnosti. Ogovorjeni so bili kakor ujetniki, ki morajo biti osvobojeni sile zla; kakor da živijo v temi in potrebujejo luč resnice. Prizadet je bil njihov ponos in v njih so se prebudile bojazni. Jezusove besede so nakazovale, da je njegovo delo popolnoma drugačno od tega, kar si želijo. Preveč natančno bi se lahko raziskala njihova dela. Čeprav so bili dosledni pri opravljanju obredov, so se izogibali pogledu teh bistrih in prodornih oči.
Kdo je ta Jezus? so spraševali. Ta, ki si je lastil pravico do Mesijeve slave, je bil tesarjev sin in je opravljal svoj poklic skupaj s svojim očetom Jožefom. Videli so, kako naporno je delal, hodeč navzgor in navzdol po gričih, poznali so njegove brate in sestre ter njegovo življenje in delo. Opazovali so njegov razvoj iz otroka v mladeniča in dalje v zrelega moža. Čeprav je njegovo življenje ostalo neomadeževano, vendar niso verovali, da je Obljubljeni./237/
Kakšno nasprotje med njegovim naukom o novem kraljestvu in naukih, ki so jih slišali od svojih starešin! Jezus ni rekel ničesar o kakšni osvoboditvi od Rimljanov. Slišali so o njegovih čudežih in upali, da bo izkoristil svojo moč v njihovo korist; toda niso videli nobenega namiga za to.
Ko so odprli vrata dvomu, so njihova srca še močneje zakrknila, čeprav so se za trenutek omehčala. Satan se je odločil preprečiti, da bi se tistega dne odprle slepe oči ali da bi bili osvobojeni ljudje, ki so bili vklenjeni v sužnosti. Z vsemi silami si jih je prizadeval okrepiti v neveri. Res jih je pretreslo prepričanje, da jim je govoril njihov Odrešenik, vendar se jim ni zdelo pomembno znamenje, ki jim je bilo že dano.
Sedaj pa je Jezus razkril njihove skrivne misli in s tem dokazal svoje božanstvo. "In reče jim: Gotovo mi porečete ta pregovor: Zdravnik, ozdravi se sam! Kar koli smo slišali, da se je zgodilo v Kafarnaumu, stori tudi tu v svoji domovini. Reče pa: Resnično vam pravim, da noben prerok ni prijeten v svoji domovini. Ali v resnici vam pravim, da je bilo veliko vdov v dneh Elija v Izraelu, ko je bilo nebo zaprto tri leta in šest mesecev, da je nastala velika lakota po vsej zemlji, a k nobeni od njih ni bil poslan Elija, razen v Sidonsko Sarepto k ovdoveli ženi. In veliko gobavcev je bilo za preroka Elizeja v Izraelu, a nobeden od njih ni bil očiščen razen Naamana Sirca." (Luk 4,23-27.)
S sklicevanjem na dogodke iz življenja prerokov se je približal vprašanjem svojih poslušalcev. Od Boga za posebno delo poklicanim služabnikom ni bilo dovoljeno narediti kaj za trdosrčni in neverni narod. Kdor pa je imel dovzetno srce in bil pripravljen verovati, je po prerokih dobil dokaze njegove božanske moči. V Elijevih dneh so Izraelci zapustili Boga. Oklepali so se svojih grehov in zavrgli po Gospodovih poslancih dana svarila Duha. Tako so sami zapustili pot, po kateri bi do njih lahko pritekali Božji blagoslovi. Gospod je šel mimo izraelskih hiš in našel zavetje za svojega služabnika v poganski deželi pri ženski, ki ni pripadala izvoljenemu ljudstvu. Toda ta ženska je bila spoznana za vredno, ker se je ravnala po prejeti luči, in je bilo njeno srce odprto za večjo luč, ki ji jo je Bog poslal po svojem preroku./238/
Zaradi istega vzroka so gobavci Elizejevega časa ostali neozdravljeni. Toda Naaman, poganski plemenitaš, je bil zvest temu, kar je imel za prav, in je občutil veliko potrebo po pomoči. Bil je pripravljen sprejeti darove Božje milosti. Ni bil samo ozdravljen gobavosti, temveč tudi blagoslovljen s spoznanjem pravega Boga.
Naš odnos do Boga ni odvisen od tega, koliko luči imamo, temveč od tega, kaj naredimo iz tega, kar smo prejeli. Zato so pogani, ki si prizadevajo delati prav po svoji najboljši možnosti in razumevanju, bolj priljubljeni Bogu kakor pa ljudje, ki so dobili veliko luč in trdijo, da služijo Bogu, a se ne ravnajo po njej, in s svojim vsakdanjim življenjem pobijajo to, kar izpovedujejo.
Jezus je s svojimi besedami v shodnici zadel svoje poslušalce v korenino njihove samopravičnosti, ko jim je vtisnil v zavest grenko resnico, da so se odvrnili od Boga in zapravili pravico biti Božji narod. Vsaka beseda je rezala kakor nož, ko jim je bilo jasno podano njihovo stanje. Sedaj so zasmehovali vero, s katero jih je Jezus v začetku navdihnil. Niso hoteli priznati, da bi bil ta, ki izhaja iz revščine in iz nižjih slojev, kaj drugega kakor navaden človek.
Njihova nevera je obrodila sovraštvo. Satan jih je imel v svoji oblasti, zato so polni besa povzdignili glas proti Zveličarju. Odvrnili so se od njega,/239/ čigar poslanstvo je bilo zdraviti in obnavljati; odslej so razodevali lastnosti uničevalca.
Ko je Jezus omenil poganom obljubljene blagoslove, je to tako zelo razvnelo narodnostni ponos njegovih poslušalcev, da so se njegove besede izgubile med vpitjem množice. Ti ljudje so se zelo ponašali s tem, da so izpolnjevali zapovedi; ampak sedaj, ko so bili prizadeti njihovi predsodki, so bili pripravljeni tudi na umor. Zborovanje je bilo nenadoma prekinjeno. Jezusa so prijeli in odvlekli iz shodnice in iz mesta. Kaže, da so vsi nestrpno želeli, da bi ga uničili. Gnali so ga na rob prepada in ga nameravali strmoglaviti vanj. Po zraku je odmevalo preklinjanje in vpitje. Nekateri so hoteli zalučati kamenje vanj, ko je nenadoma izginil izmed njih. Nebeški poslanci, ki so bili v shodnici ob njem, so bili ob njem tudi tukaj med besnečo množico. Zavarovali so ga pred njegovimi sovražniki in ga odpeljali na varno.
Enako so angeli zaščitili tudi Lota in ga varno odpeljali iz Sodome. Tako so zaščitili tudi Elizeja v majhnem gorskem kraju. Čeprav je po okoliških hribih kar mrgolelo konj in voz sirijskega kralja in velike množice njegovih oboroženih mož, je Elizej videl okoliška pobočja polna Božjih čet - konj in ognjenih voz okoli Gospodovega služabnika.
V vseh časih so bili angeli blizu zvestih Kristusovih sledilcev. Mogočna zaveza zla je zastavljena proti vsem zmagovalcem. Kristus pa bi rad, da gledamo na nevidno, na nebeške čete, utaborjene okrog vseh, ki ljubijo Boga, da bi jih rešili. Nikoli ne bomo zvedeli, pred katerimi vidnimi ali nevidnimi nevarnostmi smo bili obvarovani po posredovanju angelov vse dotlej, ko bomo v luči večnega življenja spoznali Božjo previdnost. Potem se bomo zavedali, da se je celotna nebeška družina zanimala za pozemsko družino, in da so bili od Božjega prestola poslani sli, ki so dan za dnem spremljali naše korake.
Ko je Jezus v shodnici bral iz Izaijeve prerokbe, ni prebral zadnjega dela opisa Mesijevega dela. Po besedah "da oklicujem Gospodovo milostno leto" je izpustil besedilo "in dan maščevanja našega Boga". (Iz 61,2.) Ta izjava je prav tako resnična kakor prvi del prerokbe, in Jezus s svojim molkom nikakor ni zanikal resnice. Njegovi poslušalci pa so se tako radi zadrževali pri zadnji izjavi in hrepeneli, da se uresniči. Oznanjali so Božje sodbe nad pogani,/240/ ne da bi dojeli, da je bila njihova krivda veliko večja od drugih. Sami so bolj nujno potrebovali milost, ki so jo odrekali poganom. Tisti dan, ko je Jezus stal v shodnici med njimi, je bila zanje priložnost, da bi se odzvali nebeškemu vabilu. Ta, "ki se veseli milosti", (Miha 7,18.) bi jih rad obvaroval pred uničenjem, po katerem so vpili njihovi grehi.
Ni jih mogel zapustiti, ne da bi jih še enkrat povabil k spokorjenju. Proti koncu svojega delovanja v Galileji je znova obiskal kraj svojega otroštva. Odkar so ga tedaj zavrnili, se je po vsej deželi govorilo o njegovem oznanjevanju in čudežih. Sedaj ni mogel nihče oporekati, da ima več kakor človeško moč. Nazarečani so vedeli, da hodi okrog, dela dobro in ozdravlja vse, ki jih je obvladal Satan. Naokrog so bila cela naselja, v katerih se v nobeni hiši ni slišalo stokanje bolnikov; šel je namreč skoznje in ozdravil vse bolezni. Milost, ki se je razodevala v vsakem dejanju njegovega življenja, je pričala za njegovo božansko pomaziljenje.
Ko so Nazarečani poslušali njegove besede, jih je zopet spodbudil božanski Duh. Toda niti sedaj niso hoteli priznati, da je ta mož, ki je odrasel med njimi, drugačen ali večji od njih. Še vedno jih je razjedal grenak spomin na njegovo sklicevanje, da je Obljubljeni, ko jim je hkrati zanikal prostor v Izraelu. Jasno jim je namreč povedal, da so manj vredni Božje milosti kakor kakšen pogan ali poganka. Zato ga niso mogli sprejeti kot Božjega Kristusa, četudi so se spraševali: "Odkod temu ta modrost in take moči?" (Mat 13,54.) Zaradi njihove nevere Zveličar med njimi ni mogel narediti mnogo čudežev. Samo nekoliko src se je odprlo njegovim blagoslovom. Nerad je odšel od tam, da se nikoli več ne vrne.
Nazarečane je vodila nevera, ki so jo prej gojili. Prav tako pa je imela oblast nad Velikim zborom in narodom. Ko so duhovniki in ljudstvo prvič zavrnili razodevanje moči Svetega Duha, je napočil začetek konca. Da bi dokazali, da je bil njihov prvi odpor upravičen, so odtlej vedno dlakocepsko kritizirali Kristusove besede. Njihovo zavračanje Duha je doseglo vrhunec na golgotskem križu, v razdejanju Jeruzalema in v razkropitvi naroda na vse štiri strani sveta.
Kako zelo je Kristus želel, da bi pred Izraelci razgrnil dragocene zaklade resnice! Toda duhovno so bili tako zaslepljeni,/241/ da jim ni bilo mogoče odkriti resnic njegovega kraljestva. Oklepali so se svoje veroizpovedi in nekoristnih obredov, medtem ko je nebeška resnica čakala, da bo sprejeta. Svoj denar so izdajali za pleve in suhe olupke, medtem ko jim je bil na voljo kruh življenja. Zakaj niso vzeli v roke Božje besede in je marljivo raziskovali, da bi spoznali, ali so v zmoti? V starozakonskih spisih je bila jasno opisana vsaka podrobnost Kristusove službe, in vedno znova je navajal preroške besede z izjavo: "Danes se je izpolnilo to pismo v vaših ušesih." (Luk 4,21.) Če bi bili iskreno raziskovali Pisma in z Božjo besedo preverjali svoje teorije, potem Jezusu ne bi bilo treba jokati zaradi njihove nespokorjenosti. Ne bi mu bilo treba reči: "Glej, zapušča se vam vaš dom pust." (Luk 13,35.) Lahko bi spoznali dokaze njegovega mesijanstva in bi se lahko izognili nesreči, ki je njihovo ponosno mesto spremenila v ruševine. Ampak um Judov je postal utesnjen zaradi njihovega nerazumnega pobožnjaštva. Kristusovi nauki so razkrili pomanjkljivosti njihovega značaja in zahtevali spokorjenje. Če bi bili poslušali njegove nauke, bi bili morali spremeniti svoje vsakdanje navade in opustiti upanja, ki so jih gojili. Da bi jih nebesa spoštovala, bi se morali odpovedati spoštovanju ljudi. Zaradi poslušnosti besedam tega novega učitelja bi nasprotovali mnenjem velikih mislecev in učiteljev tistega časa.
V Kristusovem času je bila resnica nepriljubljena, a tako je tudi danes. Nepriljubljena je od tedaj, odkar je Satan prvič navdal ljudi z odporom do nje s tem, da jim je podajal laž, ki je vodila k samopoviševanju. Mar še danes ne naletimo na teorije in nauke, ki niso utemeljeni na Božji besedi? Ljudje se jih oklepajo tako trdno, kakor so se nekoč Judje svojih izročil.
Judovski voditelji so bili polni duhovne ošabnosti. Njihovo prizadevanje za lastno čast se je razodevalo celo pri njihovi službi v svetišču. V shodnici so si lastili najvišja mesta. Želeli so, da se jih na ulicah pozdravlja, in prijalo jim je, če so slišali svoj naziv iz ust drugih ljudi. Ker je prava pobožnost izginjala, so postajali vse bolj ljubosumni na svoja izročila in obrede.
Njihovo razumevanje je bilo pomračeno zaradi sebičnih predsodkov, zato moči prepričljivih Kristusovih besed niso mogli uskladiti z njegovim ponižnim življenjem. Niso mogli dojeti dejstva, da se pristna velikost lahko odpove zunanjemu razkazovanju. Siromaštva tega Človeka nikakor niso mogli povezati z njegovo trditvijo, da je Mesija. Spraševali so: Zakaj je tako skromen, če je res to, za kar se izdaja? Kaj bo iz njihovega naroda, če je res zadovoljen brez oborožene sile?/241/ Kako bi lahko moč in blišč, ki so ju tako dolgo pričakovali, pripravila narode, da bi bili podložni judovskemu mestu? Mar jih niso duhovniki učili, da naj bi Izrael vladal nad vsem svetom? Mar je mogoče, da bi bili veliki verski učitelji v zmoti?
Toda ni le pomanjkanje zunanjega blišča v Jezusovem življenju pripravilo Judov, da so ga zavrgli. Bil je tudi poosebljenje čistosti, sami pa so bili nečisti. Živel je med ljudmi kot zgled brezhibne neoporečnosti. Njegovo brezmadežno življenje je razsvetlilo njihova srca z lučjo. Njegova odkritosrčnost je razodevala njihovo neodkritosrčnost. Razodevala je votlost njihove lažne pobožnosti in jim odkrivala gnusno naravo krivice. Takšna luč je bila nezaželena.
Ko bi bil Kristus usmeril njihovo pozornost na farizeje in hvalil njihovo učenost in pobožnost, bi ga bili z veseljem pozdravili. Ko pa je govoril o nebeškem kraljestvu kot o podelitvi milosti za vse človeštvo, jim je prikazal podobo vere, ki je niso hoteli trpeti. Njihov osebni zgled in njihovi nauki niso mogli narediti, da bi bila njihova služba Bogu po volji. Ko so videli, kako si je Jezus prizadeval ravno za ljudi, katere so sovražili in jih zavrgli, je to v njihovih ošabnih srcih spodbudilo najhujše strasti. Ne glede na njihovo ponosno pričakovanje, da bo Izrael kot "lev, ki je iz Judovega rodu", (Raz 5,5.) povišan kot vzvišenost nad vse narode, bi laže zdržali razočaranje svojih častihlepnih upov, kakor pa grajo svojih grehov iz Kristusovih ust in očitek, ki so ga čutili na sebi že zaradi same njegove čistosti./243/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!