 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Dejanja apostolov (Ellen G. White)
25. Pismi Tesaloničanom (angleško)
Temeljno besedilo: 1 Tes; 2 Tes
Apostol Pavel se je med bivanjem v Korintu zelo razveselil Silovega in Timotejevega prihoda iz Makedonije. Prinesla sta mu "blagovest o veri in ljubezni" (1 Tes 3,6) tistih, ki so sprejeli resnico med prvim obiskom evangeljskih poslancev v Solunu. Pavlovo srce je bilo nežno naklonjeno tem vernikom, ki so sredi nadlog in težav ostali zvesti Bogu. Želel jih je osebno obiskati, ker pa to ni bilo mogoče, jim je pisal.
V pismu solunski cerkvi se je apostol zahvalil Bogu za veselo novico o njihovi rasti v veri. Zapisal je: "Zato smo bili, bratje, za vas potolaženi ob vsej svoji stiski in sili po vaši veri: Ker zdaj živimo, če vi stojite trdno v Gospodu. Kajti kako zahvalo moremo vrniti Bogu za vas, za vse veselje, s katerim se radujemo zaradi vas pred svojim Bogom, noč in dan presilno proseč, da bi videli vaše obličje in dopolnili pregreške vaše vere?" (1 Tes 3,7-10)/255/
"Zahvaljujemo Boga vedno za vas vse, ko vas omenjamo v svojih molitvah, neprestano spominjajoč se vašega dela v veri in truda v ljubezni in stanovitnosti v upanju v Gospoda našega Jezusa Kristusa pred našim Bogom in Očetom." (1 Tes 1,2.3)
Mnogi verniki v Solunu so se "obrnili ... od malikov služit živemu in pravemu Bogu". (1 Tes 1,9) Sprejeli so "besedo v mnogi stiski in z veseljem Svetega Duha". (1 Tes 1,6) Apostol je izjavil, da je njihova zvestoba v hoji za Gospodom "zgled vsem, ki verujejo v Makedoniji in Ahaji". (1 Tes 1,7) Te pohvalne besede niso bile nezaslužene, kajti zapisal je: "Zakaj od vas je zadonela Gospodova beseda ne samo po Makedoniji in Ahaji, temveč se je v vsakem kraju razglasila vaša vera v Boga." (1 Tes 1,8)
Solunski verniki so bili pravi misijonarji. Njihova srca so gorela z vnemo za Zveličarja, ki jih je osvobodil strahu pred "prihodnjo jezo". (1 Tes 1,10) Po Kristusovi milosti se je v njihovih življenjih zgodila veličastna preobrazba, in Gospodovo besedo, ki so jo govorili, je spremljala moč. Predstavljena resnica je osvajala srca, in število vernikov je raslo.
V prvem pismu Pavel omenja svoj način dela med Solunčani. Navaja, da ni želel pridobiti spreobrnjencev z zvijačo ali prevaro. "Temveč kakor nas je Bog za vredne spoznal izročiti nam evangelij, tako govorimo; ne da bi bili ljudem po volji, ampak Bogu,/256/ ki presoja naša srca. Kajti s prilizljivo besedo nismo nikdar nastopili, kakor veste, niti s kako pretvezo za lakomnost, Bog je priča; tudi nismo iskali slave od ljudi, ne od vas, ne od drugih, dasi bi bili lahko imenitni kakor Kristusovi apostoli. Ampak bili smo krotki sredi vas, kakor pač dojilja goji svoje otroke: prav tako, milo hrepeneč po vas, nas je bila volja, ne samo podati vam Božji evangelij, ampak tudi svoje duše, ker smo si vas jako priljubili." (1 Tes 2,4-8)
Apostol je nadaljeval: "Vi ste priče, pa tudi Bog, kako sveto in pravično in brez graje smo se vedli do vas, ki verujete; da smo, kakor veste, slehernega izmed vas kakor oče svoje otroke opominjali, spodbujali in rotili, da živite dostojno Boga, ki vas kliče v svoje kraljestvo in slavo. Zato tudi zahvaljujemo Boga neprestano, da ste, prejemši od nas besedo Božjega oznanila, jo sprejeli ne kot človeško besedo, ampak, kakor je resnično, kot Božjo besedo, ki tudi deluje v vas verujočih. Kajti kdo je naše upanje ali veselje ali venec slave? Ali ne tudi vi pred našim Gospodom Jezusom Kristusom ob njegovem prihodu? Vi ste zares naša slava in veselje." (1 Tes 2,10-13.19.20)
V svojem prvem pismu si je Pavel prizadeval solunske vernike poučiti glede pravega stanja mrtvih. O teh, ki so umrli, je govoril, kakor da spijo v nezavednem stanju: "Nočemo pa, da bi ne vedeli, bratje, za pokojne, da se ne žalostite kakor tudi drugi, ki nimajo upanja. Kajti če verujemo,/257/ da je Jezus umrl in vstal, tako bo Bog tudi tiste, ki so zaspali po Jezusu, pripeljal z njim. Kajti Gospod sam stopi dol iz nebes s poveljem, z glasom nadangela in z Božjo trobento, in mrtvi v Kristusu vstanejo najprej; potem bomo mi živeči, ki preostanemo, z njimi vred vzeti v oblakih Gospodu naproti v zrak; in tako bomo vedno z Gospodom." (1 Tes 4,13.14.16.17)
Solunčani so poželjivo sprejeli zamisel, da bo Kristus prišel spremenit žive zveste in jih vzet k sebi. Skrbno so bedeli nad življenji svojih prijateljev, da ne bi umrli in izgubili blagoslov, ki so si ga želeli prejeti ob prihodu njihovega Gospoda. Vendar so jim bili ljubljeni odvzeti drug za drugim, in Solunčani so s tesnobo še zadnjič gledali obraze mrtvih ter si komaj drznili upati, da jih bodo srečali v prihodnjem življenju.
Ko so odprli in prebrali Pavlovo pismo, sta po besedah, ki so razodevale resnično stanje mrtvih, v cerkev prišla veliko veselje in tolažba. Pavel je razložil, da se živi, ko pride Kristus, ne bodo srečali z Gospodom pred njimi, ki so zaspali v Jezusu. Glas Nadangela in Božja trobenta bosta najprej dosegla speče, in mrtvi v Kristusu bodo vstali prej, preden bo dotik nesmrtnosti podarjen živim. "Potem bomo mi živeči, ki preostanemo, z njimi vred vzeti v oblakih Gospodu nasproti v zrak; in tako bomo vedno z Gospodom. Zato se tolažite med seboj s temi besedami." (1 Tes 4,17.18)/258/
Upanje in veselje, ki ju je to zagotovilo prineslo mladi solunski cerkvi, komaj malo lahko dojamemo. Pismo, ki jim ga je poslal njihov oče v evangeliju, so cenili in verjeli vanj, in njihova srca so se napolnila z ljubeznijo do njega. To jim je povedal že nekoč poprej; vendar so si takrat prizadevali razumevati nauke, ki so se jim zdeli novi in tuji; torej ni presenetljivo, da pomen nekaterih točk ni bil jasno vtisnjen v njihov um. Vendar so bili lačni resnice, in Pavlovo pismo jim je dalo novo upanje in moč, ter trdnejšo vero in globljo vdanost Njemu, ki je po svoji smrti na svetlo prinesel življenje in nesmrtnost.
Zdaj so se veselili v spoznanju, da bodo njihovi verni prijatelji vstali iz groba, da bi večno živeli v Božjem kraljestvu. Tema, ki je obdajala počivališče mrtvih, se je razpršila. Novi sijaj je ovenčal krščansko vero in v Kristusovem življenju, smrti in vstajenju so videli novo slavo.
Pavel je zapisal: "Bog bo tudi tiste, ki so zaspali po Jezusu, pripeljal z njim." (1 Tes 4,14) Mnogi razlagajo ta odstavek, kakor da pomeni, da bodo ti, ki so zaspali, pripeljani s Kristusom iz nebes; vendar je Pavel mislil, da kakor je Kristus vstal od mrtvih, bo Bog obudil tudi speče svete iz grobov in jih vzel s sabo v nebesa. Dragocena tolažba! Veličastno upanje! Ne le za solunsko cerkev, temveč tudi za vse kristjane, kjer koli živijo.
Med delom v Solunu je Pavel tako obširno razložil znamenja časa, s tem ko je pokazal, kateri dogodki se bodo zgodili pred razodetjem Sina človekovega/259/ na nebeških oblakih, da se mu ni zdelo potrebno na dolgo pisati o tem. Opozoril pa je na svoje prejšnje nauke. Rekel je: "O časih pa in urah, bratje, ni treba, da se vam piše; zakaj sami veste natanko, da pride dan Gospodov kakor tat ponoči. Ko pravijo: Mir in varnost, tedaj jih mahoma doleti poguba." (1 Tes 5,1-3)
Danes si v svetu mnogi zatiskajo oči pred dokazi, ki jih je podal Kristus, da bi opozoril ljudi na svoj prihod. Utišati želijo vsako zaskrbljenost, med tem ko se znamenja konca hitro izpolnjujejo in svet hiti proti času, ko bo prišel Sin človekov na nebeških oblakih. Pavel uči, da je greh biti ravnodušen do znamenj, ki se bodo zgodila pred drugim Kristusovim prihodom. Te, ki so krivi za takšno malomarnost, imenuje otroke noči ali teme. Spodbuja k previdnosti in budnosti s temi besedami: "Vi pa, bratje, niste v temi, da vas ta dan zagrabi kakor tat; kajti vi vsi ste sinovi luči in sinovi dneva; nismo od noči, ne od teme. Zatorej ne spimo kakor drugi, marveč čujmo in bodimo trezni!" (1 Tes 5,4-6)
Apostolovi nauki glede tega so še posebej pomembni za cerkev današnjega časa. Živim, ki so tako blizu vzvišenemu koncu, bodo Pavlove besede veliko pomenile: "Mi pa, ker smo od dneva, bodimo trezni, oblečeni z oklepom vere in ljubezni ter za čelado imajoč upanje zveličanja. Kajti Bog nas ni odločil za jezo,/260/ ampak da dosežemo zveličanje po našem Gospodu Jezusu Kristusu, ki je umrl za nas, da z njim vred živimo, naj čujemo ali spimo." (1 Tes 5,8.9)
Čuječi kristjan je delaven kristjan, ki se goreče trudi narediti vse, kar je v njegovi moči za napredek evangelija. Ko raste njegova ljubezen do Odrešenika, raste tudi ljubezen do bližnjih. Deležen je hudih preizkušenj kakor njegov Učitelj; ne dovoli pa, da bi ga trpljenje spravilo v slabo voljo ali uničilo duševni mir. Ve, da če zdrži preizkušnjo, ga ta čisti in oplemeniti ter ga pripelje v tesnejše občestvo s Kristusom. Tisti, ki so sodeležniki Kristusovih trpljenj, bodo prav tako sodeležniki njegove tolažbe in na koncu deležniki njegove slave.
Pavel v pismu Solunčanom nadaljuje: "Prosimo pa vas, bratje, pripoznajte nje, ki se trudijo med vami in so vam nadrejeni v Gospodu in vas svare, in jih visoko čislajte v ljubezni zavoljo njih dela. Živite v miru med seboj!" (1 Tes 5,12.13)
Solunske vernike so zelo vznemirjali ljudje, ki so med njimi širili skrajniške zamisli in nauke. Nekateri so bili neredni, brezdelneži. Cerkev je bila pravilno organizirana in določili so uslužbence, naj delujejo kot duhovniki in diakoni. Bili pa so tudi samovoljni in vihravi. Ti se niso hoteli podrediti njim, ki so imeli oblasten položaj v cerkvi. Niso se sklicevali le na pravico do osebnega mnenja, temveč so svoje poglede tudi javno vsiljevali cerkvi. Glede tega je Pavel pozornost Solunčanov obrnil k dolžnosti spoštovanja in upoštevanja teh,/261/ ki so bili izvoljeni na vodilne položaje v cerkvi.
Apostol si je vroče želel, da bi solunski verniki hodili v Božjem strahu, zato jih je prosil, naj pokažejo praktično pobožnost v vsakdanjem življenju. Zapisal je: "Sicer pa, bratje, vas prosimo in opominjamo v Gospodu Jezusu: kakor ste prejeli od nas, kako vam je živeti in Bogu ugajati, kakor tudi že živite, da v tem čimdalje bolj rastete. Saj sami veste, kake zapovedi smo vam dali po Gospodu Jezusu. To namreč je Božja volja, vaše posvečenje, da se zdržujete nečistosti. Kajti Bog nas ni poklical k nečistosti, ampak v posvečenje." (1 Tes 4,1-3.7)
Apostol je čutil, da je zelo odgovoren za duhovno blaginjo tistih, ki so se spreobrnili po njegovem delu. Njegova želja zanje je bila, da bi lahko rasli v spoznanju o edinem pravem Bogu in Jezusu Kristusu, katerega je poslal. Pogosto se je v svoji službi srečal z majhnimi skupinami moških ali žensk, ki so ljubili Jezusa, ter z njimi pokleknil v molitvi, proseč Boga, naj jih pouči, kako naj ohranjajo živo zvezo z njim. Pogosto se je posvetoval z njimi o tem, kako je možno luč evangeljske resnice podajati najbolje drugim. In ko je bil ločen od teh, s katerimi je tako delal, je prosil Boga, naj jih obvaruje hudega, in jim pomaga, da bodo goreči in dejavni misijonarji.
Eden najmočnejših dokazov prave spreobrnitve je ljubezen do Boga in človeka. Ti, ki sprejmejo Jezusa kot svojega Odrešenika, globoko in iskreno ljubijo druge, ki imajo enako dragoceno vero. Tako je bilo s solunskimi verniki. Apostol je zapisal:/262/ "O bratoljubju pa ni treba, da vam pišemo; zakaj sami ste od Boga poučeni, da se ljubite med seboj; saj tudi ravnate tako z vsemi brati po vsej Makedoniji. Opominjamo pa vas, bratje, da v tem vedno bolj rastete in da si prizadevate mirno živeti in da opravljate svoje in delate s svojimi rokami, kakor smo vam zapovedali; da živite spodobno pred njimi, ki so zunaj, in ne potrebujete nikogar." (1 Tes 4,9-12)
"Vas pa naj Gospod napolni in obogati z ljubeznijo drug do drugega in do vseh, kakor smo tudi mi do vas; da utrdi vaša srca, da so brez graje v svetosti pred našim Bogom in Očetom ob prihodu Gospoda našega Jezusa z vsemi njegovimi svetimi." (1 Tes 3,12.13)
"Opominjamo pa vas, bratje, svarite neredne, prigovarjajte malodušnim, podpirajte slabotne, potrpežljivi bodite z vsemi. Glejte, da ne vrne kdo komu hudega za hudo, temveč vedno hodite za dobrim med seboj in do vseh. Vselej se veselite; neprestano molite; hvaležni bodite v vsem: kajti to je Božja volja v Kristusu Jezusu za vas." (1 Tes 5,14-18)
Apostol je Solunčane opozoril, naj ne zaničujejo dara preroštva. Z besedami: "Duha ne gasite, prerokovanj ne zaničujte. Vse pa izkusite; kar je dobrega, ohranite," (1 Tes 5,19) pa jim je zabičal, naj bodo previdni pri razločevanju med lažnim in pristnim. Rotil jih je: "Vsakršnega hudega se zdržujte," (1 Tes 5,22) ter sklenil svoje pismo z molitvijo, naj jih Bog popolnoma posveti,/263/ da bodo "duh in duša in telo brez graje ob prihodu našega Gospoda Jezusa Kristusa." Potem je še dodal: "Zvest je, ki vas kliče, ki bo to tudi storil." (1 Tes 5,23.24)
Navodilo, ki ga je Pavel poslal Solunčanom glede drugega Kristusovega prihoda, se je popolnoma ujemalo z njegovimi prejšnjimi nauki. Pa vendar so nekateri solunski verniki njegove besede razumeli narobe. Razumeli so, kakor da je izrazil upanje, da bo sam kot priča doživel Zveličarjev prihod. To verovanje je pripomoglo k naraščanju njihovega navdušenja in vznemirjenja. Tisti pa, ki so poprej zanemarjali svoje dolžnosti in obveznosti, so odtlej še vztrajneje vsiljevali svoje zmotne poglede.
V svojem drugem pismu je Pavel želel popraviti njihovo zmotno dojemanje njegovega nauka, zato jim je oznanil svoje pravo stališče. Ponovno je izrazil svoje zaupanje v njihovo poštenost in svojo hvaležnost za njihovo trdno vero in obilno ljubezen drug do drugega in za delo njihovega Učitelja. Povedal jim je, da jih je predstavil drugim cerkvam kot vzor potrpežljive in stanovitne vere, ki se pogumno upira preganjanju in stiski. Njihove misli je usmeril naprej v čas drugega Kristusovega prihoda, ko bo Božje ljudstvo počivalo od vseh svojih skrbi in težav.
Zapisal je: "Tako da se mi sami hvalimo z vami po Božjih cerkvah zaradi vaše stanovitnosti in vere v vseh vaših preganjanjih in stiskah, ki jih prenašate. Ker je res pravično pri Bogu, da povrne stisko njim, ki vas stiskajo, in vam stiskanim počitek z nami, kadar se razodene Gospod Jezus/264/ z neba z angeli svoje moči v plamenečem ognju, ko bo kaznoval tiste, ki ne poznajo Boga in niso pokorni evangeliju našega Gospoda Jezusa: ki bodo trpeli kazen, večno pogubo izpred Gospodovega obličja in izpred slave njegove moči. Za to tudi molimo vedno za vas, da vas naš Bog spozna vredne poklica in dovrši vsako blagougodje v dobroti in vsako delo vere s svojo močjo, da se oslavi ime našega Gospoda Jezusa v vas in vi v njem, po milosti našega Boga in Gospoda Jezusa Kristusa." (2 Tes 1,4.6-9.11.12)
Toda pred Kristusovim prihodom se morajo v verskem svetu zgoditi pomembni dogodki, ki so napovedani v prerokbah. Apostol je izjavil: "Da se ne daste hitro premakniti od zdravega uma in se ne ustrašite ne po duhu, ne po besedi ne po listu, kakor da je od nas, da je že nastopil Gospodov dan. Naj vas nikakor nihče ne preslepi: kajti tega dneva ne bo, če prej ne pride odpad in se ne razodene 'človek greha', 'sin pogube', ki se upira in povzdiguje zoper vse, kar se kliče Bog ali kar se po božje časti, tako da samega sebe posadi v Božje svetišče in kaže sebe, da je Bog." (2 Tes 2,2-4)
Pavlove besede niso smele biti napačno razložene. Ni se smelo učiti, da je po posebnem razodetju posvaril Solunčane o takojšnjem Kristusovem prihodu. Takšno stališče bi povzročilo zmedo v veri; kajti razočaranje pogosto vodi v nevero. Zatorej je apostol posvaril vernike, naj ne sprejemajo takšnega sporočila, kakor da bi prišlo od njega,/265/ in še naprej poudarjal dejstvo, da bo papeška moč, ki jo je tako jasno opisal prerok Danijel, vstala in se bojevala proti Božjemu ljudstvu. Dokler ne bo ta moč opravila svojega smrtonosnega in bogokletnega dela, cerkev zaman pričakuje prihod svojega Gospoda. Pavel je vprašal: "Ali se ne spominjate, da sem vam, ko sem bil še pri vas, to rekel?" (2 Tes 2,5)
Hude preizkušnje bodo zadele pravo cerkev. Celo v času, ko je apostol pisal, je "skrivnost krivice" že začela delovati. Dogodki, ki se bodo zgodili v prihodnosti, bodo prišli po "Satanovem delovanju z vso močjo in lažnivimi znamenji in čudeži in s sleherno prevaro krivice za te, ki gredo v pogubo." (2 Tes 2,9.10)
Še posebno resna je apostolova izjava glede tistih, ki nočejo sprejeti "ljubezni resnice". (2 Tes 2,10) Za vse, ki namenoma zavrnejo sporočilo resnice, je izjavil: "In zato jim Bog pošilja močno delovanje zmote, da verujejo laži; da bodo sojeni vsi, ki niso verovali resnici, ampak jim je ugajala krivica." (2 Tes 2,11.12) Človek ne more nekaznovano zavrniti Božjih opozoril, ki mu jih milostno pošilja. Tem, ki se vztrajno obračajo od teh opozoril, bo Bog odtegnil svojega Duha in jih prepustil zmotam, ki jih ljubijo.
Tako je Pavel opisal pogubno delo sile zla, ki se bo nadaljevalo skozi dolga stoletja teme in preganjanja pred drugim Kristusovim prihodom. Solunski verniki so si obetali takojšnjo osvoboditev;/266/ zdaj pa so bili posvarjeni, naj se pogumno in v Božjem strahu oprimejo dela, ki jih čaka. Apostol jim je naročil, naj ne zanemarjajo svojih dolžnosti in se prepustijo brezdelnemu čakanju. Po navdušenem pričakovanju takojšnje osvoboditve so se vsakdanje življenjske obveznosti in nasprotovanja, s katerim so se morali bojevati, zdele dvakrat težavnejša. Zato jih je spodbudil k stanovitnosti v veri:
"Zatorej stojte trdno, bratje, in hranite izročila, ki ste se jih naučili bodisi po besedi ali po našem listu. Sam pa Gospod naš Jezus Kristus in naš Bog Oče, ki nas je ljubil in nam dal večno tolažbo in dobro upanje po milosti, naj potolaži vaša srca in vas utrdi v slehernem dobrem delu in govoru. Zvest pa je Gospod, ki vas bo utrdil in branil zlega. Zaupamo pa vam v Gospodu, da delate in boste delali, kar vam zapovedujemo. Gospod pa naj vodi vaša srca v Božjo ljubezen in v Kristusovo stanovitnost." (2 Tes 2,15.16; 3,3-5)
Delo je vernikom zaupal Bog. Po svoji zvesti vdanosti resnici naj bi drugim prinesli luč, ki so jo prejeli. Apostol jih je spodbudil, naj se ne utrudijo delati dobro, in jim pokazal sebe kot zgled marljivosti v posvetnih opravilih, medtem ko dela z neutrudljivo gorečnostjo za Kristusovo stvar. Pokaral je tiste, ki so se prepustili malomarnim in brezciljnim vznemirjenjem, ter jim ukazal: "Naj v miru delajo in jedo svoj kruh." (2 Tes 3,12) Cerkvi/267/ je prav tako zabičal, naj izloči iz svojega občestva vsakogar, kdor bi se upiral upoštevati navodila, ki jih dajejo Božji služabniki. Vendar je pristavil: "Ne imejte ga za sovražnika, marveč svarite ga kakor brata." (2 Tes 3,15)
Tudi to pismo je Pavel končal z molitvijo, naj jih med življenjskimi tegobami in preizkušnjami tolažita in podpirata Božji mir in milost Gospoda Jezusa Kristusa./268/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!