 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Dejanja apostolov (Ellen G. White)
24. Korint (angleško)
Temeljno besedilo: Dej 18,1-18
V prvem stoletju krščanstva je bil Korint glavno mesto ne le Grčije, temveč tudi vsega sveta. Grki, Judje in Rimljani s popotniki iz vseh dežel so se prerivali skozi njegove ulice, hlepeč po zaslužku in zabavi. Veliko trgovsko središče je ležalo tako, da je bilo lahko dostopno iz vseh delov rimskega cesarstva, zato je bilo pomemben kraj, v katerem naj bi osnovali spomenike za Boga in njegovo resnico.
Med Judi, ki so se nastanili v Korintu, sta bila Akvila in Priscila, ki sta se pozneje izkazala kot goreča delavca za Kristusa. Ko se je Pavel seznanil z značajem teh dveh oseb, je šel k njima.
Na samem začetku svojega dela v tem prometnem križišču je Pavel povsod videl resne ovire napredku njegovega dela. Mesto je bilo skoraj popolnoma predano malikovalstvu. Njihova najpomembnejša boginja je bila Venera,/243/ in z njenim češčenjem so bili povezani mnogi nemoralni običaji in obredi. Korinčani so zaradi svoje velike nemoralnosti sloveli celo med pogani. Zdi se, da jim ni bilo veliko mar za kaj drugega kakor za trenutne čutne naslade in zabave.
Apostol se je med oznanjevanjem evangelija v Korintu ravnal drugače od tistega, kar je bilo značilno za njegovo delo v Atenah. Tam je namreč prej poskušal prilagoditi svoj slog poslušalstvu; na logiko je odgovarjal z logiko, na znanost z znanostjo in na filozofijo s filozofijo. Med razmišljanjem o tako porabljenem času je spoznal, da je njegovo poučevanje v Atenah obrodilo le malo sadu. Zato se je odločil ravnati po drugačnem načrtu dela v Korintu, da bi pritegnil pozornost brezskrbnih in brezbrižnih. Odločil se je izogniti odpovedati zapletenim dokazom in razpravam ter da v Korintu ne bo vedel kaj drugega, "razen Jezusa Kristusa in tega na križ razpetega". (1 Kor 2,2) Oznanjal jim bo "ne v prepričevalnih besedah človeške modrosti, temveč v dokazovanju Duha in moči". (1 Kor 2,4)
Jezus, ki ga je Pavel želel predstaviti Grkom v Korintu kot Kristusa, je bil Jud skromnega rodu, vzgojen pa je bil v mestu, ki je bilo znano po pokvarjenosti. Zavrglo ga je lastno ljudstvo in ga nazadnje križalo kot hudodelca. Grki so verjeli, da obstaja potreba po dvigu človeškega rodu, vendar so imeli pričevanje filozofije in znanosti za edino sredstvo, s katerim je možno doseči resnično pravo plemenitost in čast. Ali jih bo Pavel lahko pripravil, da bodo verjeli, da vera v moč tega neznanega Juda lahko dvigne in oplemeniti vsako človeko moč?/244/
V srcih današnjih ljudi je golgotski križ obdan s svetimi spomini. Prizori križanja zbujajo posvečene misli. V Pavlovih časih pa so na križ gledali z odvratnostjo in grozo. Trditi, da je Zveličar človeštva nekdo, ki je umrl na križu, je samoumevno izzivalo posmeh in nasprotovanje.
Pavel je dobro vedel, da bodo njegovo sporočilo opazovali oboji, Grki in Judje v Korintu. "Mi pa oznanjujemo Kristusa na križ razpetega, Judom resda pohujšanje, poganom pa neumnost," je priznal. (1 Kor 1,23) Med judovskimi poslušalci je mnoge razjezilo sporočilo, ki ga je imel namen oznaniti. Po mnenju Grkov so bile njegove besede nesmiselna norost. Nanj so gledali kot na neumneža, ki poskuša pokazati, da je križ kakor koli povezan z dvigom človeškega rodu ali zveličanjem človeštva.
Za Pavla pa je bil križ najpomembnejša stvar. Odkar je bil ustavljen v svojem preganjanju sledilcev križanega Nazarečana, se ni nikoli prenehal ponašati s križem. V tistem času se mu je razodela neskončna Božja ljubezen, kakor se je odkrila v Kristusovi smrti; v njegovem življenju pa je prišlo do čudovite preobrazbe, kar je vse njegove načrte in namene uglasilo z nebesi. Od tistega časa je bil novi človek v Kristusu. Iz osebne izkušnje je vedel, da ko grešnik uzre Očetovo ljubezen, kakor se kaže v daritvi njegovega Sina, in se prepusti božanskemu vplivu, pride do spremembe srca in je odslej Kristus vse in v vsem./245/
Pavel je bil v času spreobrnitve navdihnjen z gorečo željo, da bi pomagal bližnjim spoznati Jezusa iz Nazareta kot Sina živega Boga, ki ima moč spremeniti in rešiti. Odslej je bilo njegovo življenje popolnoma posvečeno prizadevanju, da bi prikazal ljubezen in moč Križanega. V njegovem velikem sočutnem srcu je bilo dovolj prostora za vse sloje. Dejal je: "Dolžnik sem enako vsem: Grkom in divjakom, modrim in neumnim." (Rim 1,14) Ljubezen do Gospoda slave, katerega je neusmiljeno preganjal v osebi njegovih svetih, je bila vodilno načelo njegovega vedenja, njegova gonilna moč. Če bi njegova gorečnost na poti dolžnosti opešala, je bil dovolj že bežen pogled na križ in na tamkaj razodeto osupljivo ljubezen, da je ponovno opasal ledja svojega razuma ter napredoval po stezi samoodpovedi.
Opazujmo apostola, kako oznanja v korintski shodnici in podaja dokaze iz Mojzesovih in preroških spisov ter vodi poslušalce do prihoda obljubljenega Mesija. Poslušajmo, kako razlaga delo Odrešenika kot velikega duhovnika človeštva â Njega, ki je z darovanjem svojega življenja enkrat za vselej izvršil spravo za greh, potem pa je začel službo v nebeškem svetišču. Pavlovi poslušalci so razumeli, da je že prišel Mesija, čigar prihod so pričakovali; da je bila njegova smrt vzorec vseh obrednih daritev, in da je njegova služba v nebeškem svetišču veliki cilj, ki meče svojo senco na preteklost in pojasnjuje službo judovskega duhovništva./246/
Pavel je "pričeval Judom, da Jezus je Kristus". (Dej 18,5) Iz starozaveznih Spisov je pokazal, da je v skladnosti s prerokbami in splošnim pričakovanjem Judov Mesija prišel iz Abrahamovega in Davidovega roda; potem pa je sledil Jezusovemu rodovniku od očaka Abrahama do kraljevskega psalmista. Prebral je pričevanje prerokov glede značaja in dela obljubljenega Mesija ter kako so ga sprejeli in z njim ravnali na zemlji; potem pa je pokazal, da so se vse te napovedi izpolnile v življenju, delu in smrti Jezusa iz Nazareta.
Pavel je razložil, da je Kristus prišel ponudit zveličanje najprej ljudstvu, ki je pričakovalo Mesijev prihod kot vrhunec in slavo njihovega narodovega obstoja. Toda ljudstvo je zavrnilo Njega, ki bi jim dal življenje, in si je izbralo drugega voditelja, čigar vladavina se bo končala v smrti. Trudil se je svojim poslušalcem razložiti dejstvo, da lahko le spokorjenje reši judovski narod pred neizbežno pogubo. Razodel jim je, da ne poznajo pomena tistih Svetih spisov, s katerimi so se bahali in ponašali, da jih popolnoma razumejo. Grajal je njihovo posvetnost, ljubezen do visokega družbenega položaja, nazivov, razkazovanja in njihovo neukrotljivo sebičnost.
V moči Duha je Pavel poročal zgodbo o svoji čudežni spreobrnitvi in o zaupanju v starozavezne Spise, ki so se tako do podrobnosti izpolnili v Jezusu iz Nazareta. Svoje besede je izgovoril s svečano resnostjo, in njegovi poslušalci so morali zaznati,/247/ da je z vsem srcem ljubil križanega in vstalega Zveličarja. Videli so, da imajo njegove misli središče v Kristusu in da je njegovo celotno življenje povezano z njegovim Gospodom. Njegove besede so bile tako prepričljive, da so le tisti, ki so bili polni najbolj ogorčenega sovraštva do Kristusove vere, lahko ostali hladnokrvni ob njih.
Ampak korintski Judje so zatisnili oči pred dokazi, ki jih je apostol tako jasno podal, in niso hoteli poslušati njegovih vabil. Isti duh, ki jih je vodil, da so zavrgli Kristusa, jih je napolnil z jezo in besnostjo do njegovih služabnikov; in če ga Bog ne bi posebej zavaroval, da bi še naprej nosil evangeljsko sporočilo poganom, bi ga pokončali.
"Ko so pa oni nasprotovali in preklinjali, si otrese oblačila in jim reče: Vaša kri vam pridi na glavo. Čist jaz odslej pojdem k poganom. In gre odtod in pride v hišo nekega Titija Justa po imenu, ki je častil Boga in čigar hiša je bila tik shodnice." (Dej 18,6.7)
Sila in Timotej sta se vrnila iz Makedonije pomagat Pavlu, in skupaj so delali za pogane. Poganom kakor tudi Judom so Pavel in njegova tovariša oznanjali Kristusa kot Zveličarja padlega človeštva. Izogibajoč se zapletenim globokoumnim dokazovanjem, so se poslanci križa zadrževali pri lastnostih Stvarnika sveta, Najvišjega Vladarja vesolja. Njihova srca so žarela z ljubeznijo Boga in njegovega Sina. Pogane so rotili, naj opazujejo neskončno daritev, ki je bila storjena za človeka. Vedeli so, da če bodo ti, ki so dolgo tipali/248/ v temi poganstva, videli svetlobo, ki izhaja od golgotskega križa, jih bo pritegnilo k Odrešeniku. Zveličar je oznanil: "In jaz, kadar bom povišan od zemlje, vse potegnem k sebi." (Jn 12,32)
Evangeljski delavci v Korintu so spoznali hudo nevarnost, ki je pretila dušam teh, za katere so delali; z občutkom odgovornosti, ki je počivala na njih, so prikazali resnico, kakršna je v Jezusu. Njihovo sporočilo je bilo čisto, jasno in odločno â dišava življenja za življenje ali smrti za smrt. Evangelij se je razodeval ne le v njihovih besedah, ampak tudi v vsakdanjem življenju. Angeli so sodelovali z njimi in v spreobrnitvi mnogih sta se pokazali Božja milost in moč. "Krisp pa, načelnik shodnice, je postal veren v Gospodu z vso svojo hišo; in veliko Korinčanov, ki so poslušali, je verovalo in se dalo krstiti." (Dej 18,9)
Sovraštvo, ki so ga Judje vedno čutili do apostolov, se je zdaj okrepilo. Krispova spreobrnitev in krst sta povzročili ogorčenje, namesto da bi prepričala trmaste nasprotnike. Niso imeli dokazov, da bi lahko nasprotovali Pavlovemu pričanju, in zato so se zatekli k prevari in zlobnim napadom. Sramotili so evangelij in Jezusovo ime. V njihovem slepem besu niso bile nobene besede dovolj strupene, nobena zvijača prenizkotna, da je ne bi uporabili. Niso mogli zanikati, da je Kristus delal čudeže; vendar so izjavili, da jih je naredil s Satanovo močjo; drzno so trdili, da so čudovita dela, ki jih je naredil Pavel, dosežena na enak način./249/
Čeprav je imel Pavel v Korintu nekoliko uspeha, ga je zlobnost, ki jo je videl in slišal v tem pokvarjenem mestu, skoraj spravila v obup. Izprijenost, ki ji je bil priča med pogani, ter zaničevanje in sramotenje, ki ju je doživel od Judov, sta mu povzročila veliko duševno stisko. Spraševal se je, ali je modro, da bi poskusil ustanoviti cerkev iz ljudi, ki jih je tam našel.
Ko je načrtoval zapustiti mesto in oditi v bolj obetavno polje, je iskreno prosil, da bi razumel svojo dolžnost. Tedaj se mu je v videnju prikazal Gospod in rekel: "Ne boj se, temveč govori in ne molči; zakaj jaz sem s teboj, in nihče te ne napade, da ti stori kaj hudega; kajti imam veliko ljudstvo v tem mestu." (Dej 18,10) Pavel je to razumel kot ukaz, naj ostane v Korintu, in zagotovilo, da bo Gospod spodbudil rast posejanega semena. Okrepljen in opogumljen je nadaljeval delo še bolj goreče in vztrajno.
Apostolovi napori niso bili omejeni na javne razprave; bilo jih je veliko, ki niso bili dosegljivi na takšen način. Veliko časa je porabil v delu od hiše do hiše in tako uporabljal prednosti domačih odnosov v družinskem krogu. Obiskoval je bolne in žalostne, tolažil trpeče ter spodbujal zatirane. V vsem, kar je rekel in naredil, pa je poveličeval Jezusovo ime. Tako je delal "v slabosti in strahu in mnogem trepetu". (1 Kor 2,3) Trepetal je, da ne bi njegovi nauki kazali pečata človeškega namesto božanskega.
Pavel je pozneje poudaril: "Vendar pa modrost govorimo med popolnimi, a ne modrosti tega sveta niti poglavarjev tega sveta, kateri ginejo;/250/ marveč govorimo Božjo modrost v skrivnosti, tisto skrito modrost, ki jo je najprej odločil Bog pred veki za našo slavo, ki je ni nihče izmed poglavarjev tega sveta spoznal; ker ko bi jo bili spoznali, ne bi bili Gospoda slave razpeli na križ; temveč kakor je pisano: Česar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar v srce človeku ni prišlo, to je pripravil Bog tem, kateri ga ljubijo. Nam pa je to Bog razodel po svojem Duhu; kajti Duh vse preiskuje, tudi Božje globočine. Kajti kdo ve izmed ljudi, kaj je v človeku, razen človekovega duha, ki je v njem? Tako tudi ne ve nihče, kaj je v Bogu, razen le Božji Duh.
Mi pa nismo prejeli duha tega sveta, ampak Duha, ki je iz Boga, da vemo, kaj nam je milostno daroval Bog; to tudi govorimo, ne v besedah, ki jih uči človeška modrost, temveč v teh, ki jih uči Duh; in duhovne stvari skladamo z duhovnimi." (1 Kor 2,6-13)
Pavel je spoznal, da njegova zmožnost ni v njem, marveč v navzočnosti Svetega Duha, čigar velikodušni vpliv je napolnil njegovo srce in vsako misel pripeljal v pokornost Kristusu. O sebi je govoril "vsekdar nosimo Jezusovo umiranje s seboj na telesu, da bi se tudi Jezusovo življenje pokazalo na našem telesu". (2 Kor 4,10) V apostolovih naukih je bil Kristus osrednja osebnost. "Živim pa ne več jaz, marveč Kristus živi v meni," je dejal. (Gal 2,20) Jaz je skrit; Kristus pa razodet in povišan.
Pavel je bil zgovoren govornik. Pred spreobrnitvijo/251/ je pogosto želel narediti vtis na poslušalce z govorniškim darom. Zdaj pa je vse to odložil. Namesto da bi se spuščal v pesniško opisovanje in zasanjane predstave, ki bi zadovoljili čutila in nahranili domišljijo, ne bi pa se dotaknili vsakodnevne izkušnje, je želel z uporabo preprostega jezika v srce poslušalcev vtisniti resnice, ki so življenjskega pomena. Navadni opisi resnice lahko povzročijo čustveno navdušenje, ampak resnice, ki so tako predstavljene, prepogosto ne priskrbijo hrane, ki je nujna za okrepitev in utrditev vernika za življenjske boje. Ljudem v neposrednih potrebah in preizkušnjah moramo takoj pomagati z zdravim in praktičnim poukom v temeljnih načelih krščanstva.
Pavlova prizadevanja v Korintu niso bila brez sadu. Mnogi so se spreobrnili od češčenja malikov, da bi služili živemu Bogu, in pod Kristusovim praporjem je bila ustanovljena velika cerkev. Nekateri so bili rešeni izmed najbolj razuzdanih poganov ter postali spomeniki Božje milosti in zmožnosti Kristusove krvi, da očisti od greha.
Naraščajoč uspeh, ki ga je imel Pavel v predstavljanju Kristusa, je neverujoče Jude pripravil do odločnejšega nasprotovanja. Uprli so se soglasno in ene misli napadli Pavla ter ga pripeljali na sodišče pred Galiona, ki je bil tedaj namestnik v Ahaji. Pričakovali so, da bo oblast kakor v prejšnjih priložnostih, držala z njimi; zatorej so glasno in jezno povedali svoje pritožbe proti apostolu, rekoč: "Ta nagovarja ljudi, naj časte Boga zoper postavo." (Dej 18,13)/252/
Judovska vera je bila pod zaščito rimske oblasti. Pavlovi tožniki so mislili, da jim bo verjetno izročen v preiskavo in obsodbo, če mu bodo podtaknili obtožbo prestopanja postave njihove vere. Upali so, da bodo tako dosegli njegovo smrt. Galion pa je bil pošten mož in ni hotel biti orodje ljubosumnih spletkarskih Judov. Gnusila sta se mu njihovo pobožnjaštvo in samopravičnost, zato se ni zmenil za obtožbo. Ko se je Pavel pripravil, da bi govoril v svojo obrambo, mu je Galion rekel, da to ni potrebno. Potem se je obrnil k jeznim tožnikom, rekoč: "Ko bi bila kaka krivica ali hudobno dejanje, o Judje, bi vas poslušal po dolžnosti; ker so pa vprašanja za nauk in za imena in za vašo postavo, glejte sami; jaz nočem biti sodnik v teh rečeh. In odžene jih od sodišča." (Dej 18,14-16)
Judje in Grki so nestrpno čakali Galionovo odločitev; njegov takojšnji sklep, da primer nima javnega pomena, pa je bil znamenje Judom, da se zbegani in jezni umaknejo. Namestnikovo odločno ravnanje je odprlo oči kričeči množici, ki je podpirala Jude. Prvič v Pavlovem delu v Evropi se je drhal obrnila na njegovo stran; ne da bi se vmešal, so pred očmi samega namestnika silovito napadli najimenitnejše apostolove tožnike. "Tedaj zgrabijo vsi Sostena, načelnika shodnice, in ga bijejo pred sodiščem; ali Galion se ni nič menil za to." (Dej 18,17) Tako je krščanstvo doseglo pomembno zmago./253/
"Pavel pa ... je še dosti dni ostal tu." (Dej 18,18) Če bi bil apostol tedaj prisiljen zapustiti Korint, bi bili spreobrnjenci v Jezusovo vero puščeni v nevarnem položaju. Judje bi si prizadevali izrabiti pridobljeno prednost, da bi celo zatrli krščanstvo v tem območju./254/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!