 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Dejanja apostolov (Ellen G. White)
22. Solun (angleško)
Temeljno besedilo: Dej 17,1-10
Pavel in Sila sta se po odhodu iz Filipov odpravila v Solun. Tam sta imela prednost govoriti velikemu občinstvu v judovski shodnici. Njun videz je razodeval sramotno ravnanje, ki sta ga bila pred kratkim deležna, zato je bilo treba razložiti, kar se je nedavno zgodilo. To sta naredila, ne da bi poviševala sebe, temveč sta poveličevala svojega Osvoboditelja.
Pavel se je v pridigi Solunčanom skliceval na starozavezne prerokbe, ki se tičejo Mesija. Kristus je v svojem delu usmeril misli svojih učencev na te prerokbe: "In začne od Mojzesa in vseh prerokov in jima razlaga, kar je v vseh pismih pisano o njem." (Lk 24,27) Peter je v oznanjevanju Kristusa predložil dokaze iz Starega zakona. Štefan se je držal iste poti. Tudi Pavel se je pri svojem delu skliceval na spise, ki napovedujejo Kristusovo rojstvo, muke,/221/ smrt, vstajenje in vnebohod. Z navdihnjenim pričevanjem Mojzesa in prerokov je jasno dokazal istovetnost Jezusa iz Nazareta z Mesijem ter pokazal, da je bil Kristusov glas ta, ki je že iz Adamovih časov govoril po prerokih in očakih.
Glede prihoda Obljubljenega so bile dane jasne in natančne prerokbe. Adamu je bilo dano zagotovilo o Odrešenikovem prihodu. Satanu izrečena izjava: "Sovraštvo stavim med tebe in ženo, in med tvoje in njeno potomstvo: to ti stare glavo, ti pa mu stareš peto," (1 Mz 3,15) je bila našim prastaršem obljuba o odrešitvi, ki se bo uresničila po Kristusu.
Abrahamu je bila dana obljuba, da bo iz njegovega rodu prišel Zveličar sveta: "In blagoslovljeni bodo vsi narodi zemlje v tvojem potomcu. Ne pravi 'in potomcem', kakor da bi jih bilo več, temveč kakor za enega: In tvojemu potomcu, ki je Kristus." (1 Mz 22,18; Gal 3,16)
Mojzes je ob koncu svojega dela kot izraelski vodja in učitelj jasno napovedal Mesijev prihod. Zbranim izraelskim četam je dejal: "Preroka izmed tebe, iz tvojih bratov, kakor sem jaz, ti obudi Gospod, tvoj Bog: njega poslušajte." (5 Mz 18,15) Izraelcem je zagotovil, da mu je sam Bog to razodel, ko je bil na gori Horeb, rekoč: "Hočem jim obuditi preroka izmed njih bratov, kakor si ti, in denem svoje besede v njegova usta, in govoril jim bo vse, kar koli mu zapovem." (5 Mz 18,18)/222/
Mesija je moral biti kraljevskega rodu, kajti v prerokbi, ki jo je izgovoril Jakob, Gospod pravi: "Ne vzame se žezlo od Jude, niti vladarska palica izmed njegovih nog, dokler ne pride Šilo (tj. poslanec miru), in njemu bo pokorščina narodov." (1 Mz 49,10)
Izaija je prerokoval: "In mladika požene iz obsekanega Jesejevega debla, in odraslek iz njegovih korenin prinese sad. Nagnite uho in pridite k meni, poslušajte in vaša duša bo živela! In sklenem z vami večno zavezo Davidove stanovitne milosti. Glej, za pričo narodom sem ga postavil, za vojvodo in zapovednika narodom. Glej, rod, ki ga nisi spoznal, pokličeš, in rodovi, ki te niso spoznali, priteko k tebi, zaradi Gospoda, tvojega Boga, in zavoljo Izraelovega Svetnika, ker te je oslavil." (Iz 11,1; 55,3-5)
Jeremija je prav tako pričal o prihajajočem Odrešeniku kot Knezu Davidove hiše: "Glej, dnevi pridejo, govori Gospod, ko zbudim Davidu pravičen Odraslek; in bo vladal kot kralj, srečo bo imel in bo delal pravo in pravičnost v deželi. V njegovih dnevih bo rešen Juda, in Izrael bo prebival na varnem; in to je njegovo ime, s katerim ga bodo klicali: Gospod, naša pravičnost." In spet: "Tako pravi Gospod: Ne bo Davidu zmanjkalo moža, ki bo sedel na prestolu Izraelove hiše; tudi duhovnikom, levitom, ne zmanjka moža izpred mojega obličja, ki bo daroval žgalno daritev in zažigal jedilni dar ter opravljal klalno daritev vse dni." (Jer 23,5.6; 33,17.18)
Celo Mesijev rojstni kraj je bil napovedan: "In ti, Betlehem Efrata, premajhen, da bi bil/223/ med Judovimi tisoči: iz tebe mi pride tisti, ki ima biti vladar v Izraelu; njega izviri so od starodavnosti, od dni večnosti." (Miha 5,1)
Delo, ki naj bi ga na zemlji opravil Zveličar, je bilo podrobno opisano: "In Gospodov duh bo počival nad njim, duh modrosti in razumnosti, duh sveta in moči, duh spoznanja in Gospodovega strahu." (Iz 11,2) Ta, ki bo tako maziljen, naj bi oznanjal "blagovestje krotkim; poslal me je obvezovat potrte v srcu, oznanjat svobodo jetnikom in zaprtim, da se jim odpira ječa; da oklicujem Gospodovo milostno leto in dan maščevanja našega Boga, da tolažim vse žalujoče, da poskrbim za žalujoče na Sionu in jim dam diko namesto pepela, olje veselja namesto žalosti, hvalni plašč namesto obupnega duha; da bi se imenovali hrasti pravičnosti, Gospodov sadež, njemu v poveličanje." (Iz 61,1-3)
"Glej, moj hlapec, ki ga podpiram, moj izvoljenec, ki je moji duši po volji: svojega duha sem dal nanj, pravico bo oznanjal poganskim narodom. Vpil ne bo, ne hrupa napravljal, in njegov glas se ne bo čul po ulicah. Nalomljenega trsta ne zlomi in tlečega stenja ne pogasi; po resnici bo oznanjeval pravico. Ne bo opešal, ne bo potrt, dokler ne ustanovi pravice na zemlji; in otoki bodo čakali njegovega nauka." (Iz 42,1-4)/224/
Pavel je s prepričevalno močjo dokazoval iz Starega zakona, da "je moral Kristus trpeti in vstati od mrtvih". (Dej 17,3) Ali ni Miha prerokoval: "S palico bodo tepli po licu Izraelovega sodnika?" (Miha 4,14) In ali ni Obljubljeni prerokoval sam o sebi po Izaiju: "Svoj život sem izpostavil njim, ki so me bili, in svoje lice njim, ki so me tezali; svojega obličja nisem skril sramotenju in pljuvanju?" (Iz 50,6) Po psalmistu je Kristus napovedal ravnanje, ki ga bo deležen od ljudi: "Jaz pa sem ... poroga ljudem in zaničevan od ljudstva. Vsi, ki me vidijo, me zasmehujejo, reže se in z glavo majejo: Zanašal se je na Gospoda! Ta naj ga reši, otme naj ga, ker ima veselje nad njim! Seštel bi lahko vse svoje kosti; oni pa gledajo, všečno se ozirajo vame. Moja oblačila dele med seboj in za mojo suknjo mečejo kocko. Tujec sem postal svojim bratom in neznanec sinovom svoje matere. Kajti gorečnost za tvojo hišo me je razjedla, in zasmehovanje njih, ki tebe zasmehujejo, je zadelo mene. Sramotenje je potrlo moje srce in hudo sem bolan; in čakal sem, da bi me kdo miloval, pa ni bilo nikogar, čakal sem tolažiteljev, pa jih nisem dobil." (Ps 22,6-8.17.18; 69,8.9.20)
Kako nezmotljivo jasne so bile Izaijeve prerokbe o Kristusovem trpljenju in smrti! Prerok sprašuje: "Kdo je veroval našemu oznanilu in komu se je razodela Gospodova rama? Kajti On je vzrastel/225/ kakor mladika pred njim in kakor korenina iz suhe zemlje. Ni imel podobe, ne lepote; in ko smo ga videli, ni imel mične zunanjosti, da bi si ga bili želeli. Zaničevan je bil in preziran med možmi, mož bolečin in izkušen v trpljenju, in kakor človek, pred katerim skrivajo obličje, je bil zaničevan, in nič ga nismo čislali.
Zares On je nosil naše bolezni in si je naložil naše bolečine; mi pa smo ga šteli za kaznjenega, ki ga je Bog udaril in ponižal. A On je bil ranjen zaradi naših prestopkov, bil potrt zaradi naših krivic; kazen ga je zadela zaradi našega miru in njegove rane so bile nam v ozdravljenje.
Mi vsi pa smo tavali kakor ovce, obrnili smo se vsak na svojo pot; in Gospod mu je naložil krivice vseh nas. Mučili so ga, a ponižal se je in ni odprl svojih ust kakor jagnje, ki ga peljejo v zakol, in kakor ovca, ki molči pred svojimi strižci; in ni odprl svojih ust. Iz stiske in iz sodbe je bil vzet â a izmed njegovih vrstnikov kdo je pomislil, da je bil odrezan iz dežele živečih? Zaradi prestopka ljudstva mojega ga je zadel udarec." (Iz 53,1-8)
Celo način njegove smrti je bil napovedan vnaprej. Kakor je bila bronasta kača povzdignjena v puščavi, tako naj bi bil povzdignjen prihajajoči Odrešenik, "da se ne pogubi kdor koli veruje vanj, temveč da ima večno življenje". (Jn 3,16)
"In če ga kdo vpraša: Kake so te rane na tvojih prsih? Tedaj poreče: S temi sem bil ranjen v hiši tistih, ki me ljubijo." (Zah 13,6)
"In dali so mu grob pri brezbožnih, a pri bogatinu/226/ je bil po svoji mučni smrti, zato ker ni storil krivice in ni bilo zvijače v njegovih ustih. Ali Gospod ga je hotel streti, On ga je izročil trpljenju." (Iz 53,9.10)
Toda ta, ki naj bi pretrpel smrt po rokah zlobnih ljudi, je spet vstal kot zmagovalec nad grehom in grobom. Navdihnjen od Vsemogočnega je izraelski "sladki pevec" (2 Sam 23,1) pričal o veličastnosti jutra vstajenja. Veselo je oznanil: "Tudi moje meso bo počivalo brez skrbi. Ker ne zapustiš moje duše v državi smrti, ne daš, da tvoj ljubljenec vidi trohnobo." (Ps 16,9.10)
Pavel je pokazal, kako tesno je Bog povezal daritveno službo s prerokbami o njem, ki bo kakor "jagnje, ki ga peljejo v zakol". (Iz 53,7) Mesija je dal svoje življenje kot "daritev za greh". (Iz 53,10) Ko je Izaija gledal stoletja naprej, na prizore Zveličarjeve sprave, je zanj izjavil, da bo (kot) Božje Jagnje "žrtvoval svojo dušo v smrt in je bil grešnikom prištet; On je nesel greh mnogih in prosil za grešnike". (Iz 53,7.10.12)
Zveličar iz prerokovanj je imel priti ne kot zemeljski kralj, da bi osvobodil judovski narod zemeljskih zatiralcev, marveč kot človek med ljudmi, da bi živel življenje revščine in ponižnosti, in da bi bil na koncu zaničevan, zavržen in usmrčen. Zveličar, ki je bil napovedan v starozaveznih Pismih, naj bi se daroval kot daritev za padlo človeštvo in tako izpolnil vsako zahtevo prekršenega zakona. V njem naj bi se simbol izpolnil v svojem vzorcu,/227/ njegova smrt na križu pa naj bi dala smisel celotni judovski ureditvi.
Pavel je solunskim Judom povedal o svoji nekdanji gorečnosti za obredno postavo in o čudoviti izkušnji pri vratih Damaska. Pred svojo spreobrnitvijo je bil prepričan o dedni pobožnosti, ki je bila lažno upanje. Njegova vera ni bila zasidrana v Kristusu, namesto vanj je zaupal v navade in obrede. Njegova gorečnost za postavo je bila ločena od vere v Kristusa in ni imela vrednosti. S tem ko se je bahal, da je brezmadežen v izpolnjevanju del postave, je zavrgel njega, ki ji je dajal smisel.
Po njegovi spreobrnitvi pa se je vse spremenilo. Jezus iz Nazareta, katerega je preganjal v osebi njegovih svetih, se je pojavil pred njim kot obljubljeni Mesija. Preganjalec ga je videl kot Božjega Sina, namreč njega, ki je prišel na zemljo v izpolnitev prerokovanj in čigar življenje se je ujemalo z vsako podrobnostjo Svetih spisov.
Ko je Pavel s sveto srčnostjo oznanil evangelij v solunski shodnici, je pravi pomen obredov in uredb, povezanih s službo v svetišču, razsvetlila obilna svetloba. Misli svojih poslušalcev je povzdignil nad pozemsko službo in Kristusovo delo v nebeškem svetišču v čas, ko bo po končanem posredniškem delu Kristus spet prišel v moči in veliki slavi ter ustanovil svoje kraljestvo na zemlji. Pavel je veroval v drugi Kristusov prihod; resnice o tem dogodku je predstavil tako jasno in prepričljivo, da je na srce mnogih/228/ poslušalcev naredil vtis, ki ni nikoli izginil.
Tri sobote zapored je Pavel pridigal Solunčanom in z njimi iz Pisem razpravljal o življenju, smrti, vstajenju, službi in prihodnji slavi Kristusa, "Jagnjeta, zaklanega od ustanovitve sveta". (Raz 13,8) Povišal je Kristusa; pravo razumevanje njegove službe pa je ključ, ki odklepa starozavezne Spise in odpira dostop do njihovih bogatih zakladov.
Evangeljske resnice so bile v Solunu predstavljene z veliko močjo, da so pritegnile pozornost velike množice zbranih. "In nekateri izmed njih so se dali prepričati in so se pridružili Pavlu in Silu, tudi pobožnih Grkov velika množica in imenitnih žen ne malo." (Dej 17,4)
Kakor v krajih, kjer sta že bila, sta se tudi tukaj srečala z nasprotovanjem. "Ali Jude je prevzela zavist." (Dej 17,5) Ti Judje tedaj niso bili na dobrem glasu pri rimski oblasti, saj so pred kratkim v Rimu zanetili upor. Nanje so gledali sumničavo in njihova svoboda je bila precej omejena. Zdaj so videli priložnost, da bi izkoristili razmere in spet pridobili naklonjenost ter hkrati osramotili apostola in krščanske spreobrnjence.
To so se namenili storiti tako, da so najeli "nekaj hudobnih mož izmed drhali", s čimer jim je uspelo "pripraviti vstajo v mestu". (Dej 17,5) V upanju, da bodo našli apostola, so obstopili Jazonovo hišo;/229/ vendar niso našli ne Pavla ne Sila. "Ko pa ju niso našli," je drhal v svojem norem razočaranju privlekla "Jazona in nekatere brate pred mestne poglavarje, vpijoč: Ti, ki ves svet narobe prevračajo, ti so tudi sem prišli, in Jazon jih je sprejel; in vsi ti delajo zoper cesarjeve postave, govoreč, da je drug kralj, namreč Jezus." (Dej 17,6.7)
Ko Pavla in Sila niso našli, so poglavarji vklenili obtožene vernike, da bi ohranili mir. Ker so se bali nadaljnega nasilja, "so bratje naglo po noči odpravili Pavla in Sila v Berejo". (Dej 17,10)
Kdor danes oznanja nepriljubljene resnice, naj ne bod malodušen, če včasih celo pri teh, ki trdijo, da so kristjani, doživi manj naklonjen, sprejem s kakršnim so se srečali Pavel in njegovi sodelavci med ljudmi, sredi katerih so delali. Poslanci križa se morajo med svojim neprestanim delom v Jezusovem imenu oborožiti z budnostjo in molitvijo ter napredovati z vero in pogumom. Kristusa morajo povzdigniti kot človekovega Posrednika v nebeškem svetišču, kot njega, v katerem imajo središče vse daritve starozakonskih predpisov in po čigar spravni daritvi prestopniki Božjega zakona lahko najdejo mir in odpuščanje./230/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!