 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Dejanja apostolov (Ellen G. White)
21. V pokrajinah na drugi strani (angleško)
Temeljno besedilo: Dej 16,7-40
Prišel je čas, ko naj bi bil evangelij oznanjen zunaj meja Male Azije. Pot je bila pripravljena, da bi Pavel in njegovi sodelavci prešli v Evropo. V Troadi, na meji Sredozemskega morja, "se prikaže Pavlu ponoči prikazen. Neki mož, Makedonec, je stal, proseč ga in govoreč: Pridi v Makedonijo in pomagaj nam." (Dej 16,9)
Klic je bil ukaz in ni dopuščal odlašanja. Luka, ki se je pridružil Pavlu, Silu in Timoteju na potovanju po Evropi, pravi: "Ko je pa to prikazen videl, smo si prizadevali precej, da gremo naprej v Makedonijo, prepričani, da nas je Gospod poklical, da jim oznanimo evangelij. Ko smo se torej odpeljali iz Troade, smo prišli naravnost v Samotrakijo, in drugi dan v Neapol, in odtod v Filipe, ki so prvo mesto te strani Macedonije in rimska naselbina." (Dej 16,10-12)/211/
Luka nadaljuje: "A v sobotni dan smo šli ven za vrata k reki, kjer smo menili, da bo kraj molitve, in smo sedli, in govorili ženam, ki so se zbrale. In neka žena, po imenu Lidija, prodajalka škrlata, iz mesta Tiatir, ki je častila Boga, je nas poslušala; tej je Gospod odprl srce." (Dej 16,13.14) Lidija je z veseljem sprejela resnico. Ona in njena družina so se spreobrnili in krstili, apostole pa je prosila, naj imajo njeno hišo za svoj dom.
Ko so poslanci križa nadaljevali svoje delo poučevanja, je šla za njimi z vedeževalskim duhom obsedena ženska in vpila: "Ti ljudje so služabniki Najvišjega Boga, ki vam oznanjujejo pot zveličanja. A to je delala mnogo dni." (Dej 16,17.18)
Ta ženska je bila posebna Satanova pomočnica, in je svojim gospodarjem prinašala dobiček z vedeževanjem. Njen vpliv je pomagal krepiti malikovalstvo. Satan je vedel, da je njegovo kraljestvo napadeno, zato se je zatekel k takšnemu načinu nasprotovanja Božjemu delu v upanju, da bo pomešal svoje prevare z resnico, ki so jo učili oznanjevalci evangeljskega sporočila. Priporočila iz ust te ženske so škodovala resnici in misli ljudi vodila od apostolskih naukov in spravljala evangelij na slab glas. Tako so bili mnogi zapeljani, da so verjeli, da ljudi, ki govorijo z Božjim Duhom in močjo, vodi isti duh kakor to Satanovo poslanko.
Apostoli so nekaj časa prenašali to nasprotovanje, potem pa je Pavel, navdihnjen od Svetega Duha, ukazal hudobnemu duhu, naj zapusti žensko. Takoj je utihnila,/212/ kar priča, da sta bila apostola Božja služabnika in ju je demon priznal kot taka in ubogal ukaz.
Ženska se je potem, ko jo je zapustil hudobni duh in ji je bil povrnjen zdrav razum, odločila postati Kristusova sledilka. Njeni gospodarji pa so bili vznemirjeni zaradi svojega vira zaslužka. Spoznali so, da je vse upanje na prejšnje služenje denarja z vedeževanjem in napovedovanjem končano, in da bo njihov vir dohodkov kmalu popolnoma usahnil, če bo apostolom dovoljeno nadaljevati evangeljsko delo.
Še mnogi drugi v mestu so uporabljali satanske prevare za pridobivanje denarja, in ti so v strahu pred vplivom moči, ki bi lahko tako učinkovito ustavila njihovo dejavnost, mogočno povzdignili glasove proti Božjim služabnikom. Apostola so pripeljali pred uradnike z obtožbo: "Ti ljudje motijo naše mesto, ker so Judje in oznanjujejo šege, ki jih mi ne smemo sprejemati, ne izpolnjevati, ker smo Rimljani." (Dej 16,20.21)
Z divjim vznemirjenjem spodbujena množica se je dvignila zoper učence. Bes drhali so podprle in odobrile tudi oblasti, da so strgali apostoloma vrhnja oblačila in ukazali, naj ju bičajo. "In ko so ju zelo pretepli, ju vržejo v ječo, naročivši ječarju, naj ju skrbno varuje. Prejemši tako zapoved ju on vrže v notranjo ječo in jima dene noge v klado." (Dej 16,23.24)
Apostola sta trpela hude muke zaradi bolečega položaja, v katerem sta bila, vendar nista godrnjala. Namesto tega sta v popolni temi in samoti ječe/213/ tudi drugim vlivala pogum z besedami molitve in hvalnic Bogu, ker sta bila vredna trpeti sramoto zanj. Njuni srci sta bili spodbujeni z globoko in iskreno ljubeznijo za delo njunega Odrešenika. Pavel je razmišljal o preganjanju Kristusovih učencev, v katerem je sodeloval, in se veselil, da so se mu odprle oči, da vidi, in njegovo srce dojema moč veličastnih resnic, ki jih je nekoč zaničeval.
Z začudenjem so tudi drugi zaporniki slišali molitev in petje, ki je prihajalo iz notranje celice. Bili so vajeni kričanja in stokanja, preklinjanja in zmerjanja, ki so kalili nočno tišino; vendar še nikoli prej niso slišali, da bi se iz temačnih celic dvigale molitve in hvalnice. Stražarji in zaporniki so se čudili in spraševali, kdo sta ta moža, ki se premražena, lačna in v mukah lahko veselita.
Uradniki so se vrnili domov in si čestitali, ker so s takojšnjimi in odločnimi ukrepi preprečili nered. Toda med potjo so slišali dodatne podrobnosti glede narave dela mož, ki so ju obsodili na bičanje in zapor. Videli so žensko, ki je bila osvobojena satanskega vpliva in so osupnili nad spremembo v njenem videzu in vedenju. V preteklosti je mestu povzročila mnogo težav; zdaj pa je bila spokojna in miroljubna. Ko so spoznali, da so po vsej verjetnosti strogo kaznovali dva nedolžna človeka po rimskem zakonu, so bili ogorčeni nad seboj in se odločili, da bodo zjutraj ukazali apostola izpustiti/214/ in ju pospremiti iz mesta, kjer ne bosta v nevarnosti zaradi nasilja drhali.
Čeprav so bili ljudje kruti, maščevalni in so zločinsko zapostavljali resne odgovornosti, ki so jim bile naložene, pa Bog ni pozabil biti usmiljen do svojih služabnikov. Vsa nebesa so se zanimala za človeka, ki sta trpela zaradi Kristusa, in angela sta bila poslana, da ju obiščeta v ječi. Ob njunem prihodu je trepetala zemlja. Težka zapahnjena vrata zapora so bila na stežaj odprta; verige in okovi z zapornikovih rok in nog so odpadli; in ječo je razsvetlila žareča svetloba.
Ječar je z začudenjem poslušal molitve in pesmi zaprtih apostolov. Ko so ju pripeljali, je videl njune odprte in krvaveče rane, sam pa je njune noge uklenil v klade. Pričakoval je grenko stokanje in preklinjanje, namesto tega pa je slišal pesmi radosti in hvale. S temi zvoki v ušesih je ječar utonil v spanec, iz katerega se je zbudil zaradi potresa in tresenja jetniških zidov.
Ko se je v preplahu prebudil, je osupel opazil, da so vrata vseh celic odprta, in obšla ga je groza, da so vsi jetniki ušli. Spomnil se je, s kakšnim izrecnim ukazom sta bila noč poprej Pavel in Sila zaupana njegovi skrbi, zato je bil prepričan, da bo s smrtjo kaznovan za svojo navidezno nezvestobo. Z grenkobo svoje duše je čutil, da je zanj boljše, da si sam vzame življenje, kakor da bi se dovolil sramotno usmrtiti. Potegnil je svoj meč in se želel umoriti, ko je slišal Pavlove/215/ spodbudne besede: "Ne stori si nič žalega, saj smo vsi tu." (Dej 16,28) Vsak je bil na svojem mestu, ker ga je zadržala Božja moč, ki je delovala na vse jetnike.
Neprizanesljivost, s katero je ječar ravnal z apostoloma, v njiju ni vzbudila sovraštva. Pavel in Sila sta imela Kristusovega duha in ne duha maščevanja. V njunem srcu, polnem Zveličarjeve ljubezni, ni bilo prostora za mržnjo do njunih preganjalcev.
Ječar je odvrgel svoj meč in ukazal prinesti luč ter odhitel v notranjo ječo. Hotel je videti, kakšna človeka sta to, ki z dobroto poplačujeta krutost, s katero so ravnali z njima. Ko je prišel do apostolov in se jima vrgel pred noge, ju je prosil za odpuščanje. In ko ju je pripeljal na zunanje dvorišče, je povprašal: "Gospoda, kaj mi je treba storiti, da se zveličam?" (Dej 16,30)
Ječar je trepetal, ko je zaznal, da se je v potresu razodela Božja jeza; ko je pomislil, da so ujetniki pobegnili, se je hotel umoriti; zdaj pa se je vse to pokazalo nepomembno v primerjavi z novo, čudno grozo, ki je pretresla njegov um, in želel je imeti spokojnost in vedrino, ki sta jo pokazala apostola v trpljenju in zasramovanju. Na njunih obrazih je videl nebeško luč; vedel je, da je Bog posredoval, da bi čudežno rešil njuno življenje; in v spomin je mogočno priklical besede z demonom obsedene ženske: "Ti ljudje so služabniki Najvišjega Boga, ki vam oznanjujejo pot zveličanja." (Dej 16,17)/216/
Z globoko ponižnostjo je prosil apostola, naj mu pokažeta pot življenja. Odgovorila sta mu: "Veruj v Gospoda Jezusa, in zveličal se boš ti in tvoja hiša. In govorita mu Gospodovo besedo in vsem, ki so bili v njegovi hiši." (Dej 16,31.32) Ječar je apostoloma izmil rane in jima pomagal, potem pa sta ga krstila z vso njegovo družino. Sotrpine v ječi je prevzel posvečujoč vpliv in srce vseh je bilo odprto za resnico, ki sta jo podala apostola. Prepričani so bili, da jih je suženjstva rešil Bog, kateremu sta služila ta moža.
Filipljane je potres zelo prestrašil, in ko so zjutraj uslužbenci ječe povedali uradnikom, kaj se je ponoči zgodilo, so se vznemirili in poslali biriče, naj apostola osvobodijo. Toda Pavel je izjavil: "Šibali so naju, ki sva Rimljana, očitno brez pravde ter vrgli v ječo, in sedaj naju hočejo skrivaj izgnati? Ne tako, marveč sami naj pridejo in naju izpeljejo!" (Dej 16,37)
Apostola sta bila rimska državljana. Rimljana bičati ali mu brez pravilno izpeljanega sojenja odvzeti prostost pa je bilo nezakonito, če ni šlo za najhujše zločine. Pavel in Sila sta bila javno prijeta, zato nista hotela, da bi ju na skrivaj izpustili brez ustrezne razlage uradnikov.
Ko so to sporočili oblastnikom, jih je zajel preplah, ker so se bali, da se bosta apostola pritožila cesarju, zatorej so nemudoma odšli v ječo. Pavlu in Silu/217/ so se opravičili zaradi krivičnosti in krutosti, ki so jima bile prizadejane. Nato so ju osebno pospremili iz ječe in zaprosili, naj zapustita mesto. Uradnike je bilo strah apostolskega vpliva na ljudi, bali pa so se tudi Moči, ki je ukrepala v korist teh nedolžnih ljudi.
Apostola sta delala po Kristusovih navodilih, zato nista hotela biti tam, kjer njuna navzočnost ni bila zaželena. "Ko sta pa izšla iz ječe, stopita k Lidiji; in tu vidita brate ter jih potolažita in gresta naprej." (Dej 16,40)
Apostola svojega dela v Filipih nista imela za neuspeh. Srečala sta se z nasprotovanjem in preganjanjem; toda posredovanje Previdnosti v njuno korist in spreobrnitev ječarja in njegove družine so več kakor poplačali zasramovanje in trpljenje, ki sta ga pretrpela. Novice o njunem nepravičnem zapiranju in čudežni osvoboditvi so postale znane po vseh krajih, sad tega pa je bil, da je za apostolsko delo zvedela množica ljudi, katerih drugače ne bi dosegli.
Sad Pavlovega dela v Filipih je bil ustanovitev cerkve, katere število je stalno naraščalo. Njegova vnema in predanost in predvsem njegova pripravljenost trpeti za Kristusa so na spreobrnjencih zapustile globok in trajen vpliv. Cenili so dragocene resnice, za katere sta apostola toliko žrtvovala, in se z vsem srcem izročili delu svojega Odrešenika.
Da tej cerkvi ni bilo prizaneseno preganjanje, je razvidno iz besed v Pavlovem pismu, ki jim ga je poslal. Piše: "Ker vam je/218/ iz milosti dano za Kristusa, da ne samo verujete vanj, ampak tudi zanj trpite, imajoč isti boj, ki ste ga videli na meni in zdaj slišite o meni." (Flp 1,29.30) Njihova stanovitnost v veri je bila takšna, da pravi: "Zahvaljujem se svojemu Bogu, kadar koli se vas spominjam, vedno v sleherni molitvi za vse vas, ko opravljam molitev z veseljem, da ste se udeleževali širjenja evangelija od prvega do današnjega dne." (Flp 1,3-5)
V pomembnih središčih, kamor so poklicani poslanci resnice na delo, se bije strašen boj med silami dobrega in zla. Pavel pravi: "Kajti vojskovati se nam ni zoper kri in meso, ampak zoper poglavarstva, zoper oblasti, zoper svetovne mogočnike te teme." (Ef 6,12) Do konca časa bo spor med Božjo cerkvijo in temi, ki so pod nadzorom hudobnih angelov.
Prvi kristjani so bili pogosto poklicani srečati se s silami teme iz oči v oči. Sovražnik jih je s pačenjem resnice in preganjanji poskušal odvrniti od prave vere. V sedanjem času, ko se naglo približuje konec vsega na zemlji, se Satan obupno trudi zapeljati svet. Izmislil si je mnogo načrtov, da bi z njimi zasedel um in odvrnil pozornost od resnic, ki so bistvene za zveličanje. V vsakem mestu se njegovi pomočniki marljivo organizirajo v združenja teh, ki nasprotujejo Božjim zapovedim. Vrhovni goljuf si prizadeva zasejati prvine zmede in upora, in ljudi podžiga z gorečnostjo, ki se ne sklada s spoznanjem./219/
Hudobnost dosega stopnjo, ki je ni še nikoli imela, pa vendar še mnogi pridigarji evangelija kličejo: "Mir in varnost." Božji zvesti poslanci pa naj gredo s svojim delom neomajno naprej. Opremljeni z vsem nebeškim orožjem naj neustrašno in zmagovalno napredujejo; nikoli naj se ne nehajo vojskovati, dokler ne bo vsaka duša v njihovem dosegu sprejela sporočila resnice za ta čas./220/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!