 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Boljša pot (Ellen G. White)
13. Veselje v Gospodu (angleško)
Božji otroci so poklicani za Kristusove predstavnike, da bi svetu razodeli Gospodovo dobroto in milost. Kakor nam je Jezus razodel resnični Očetov značaj, tako moramo tudi mi razodeti Kristusa svetu, ki ne pozna njegove nežne in usmiljene ljubezni. “Kakor si mene poslal na svet,” je rekel Jezus, “sem poslal tudi jaz nje na svet. Jaz v njih in ti v meni ... da spozna svet, da si me ti poslal.”1) Apostol Pavel pravi Jezusovim učencem: “Ker se kažete, da ste Kristusov list, ki ga poznajo in bero vsi ljudje.”2) Jezus v vsakem svojem otroku pošilja pismo temu svetu. Če ste Kristusov sledilec, On v vas pošilja pismo družini, ulici in kraju, v katerem živite. V vas prebivajoči Jezus želi po vas govoriti srcem tistih, ki ga še ne poznajo. Mogoče ne bero Svetega pisma ali pa ne slišijo glasu, ki jim govori z vsake njegove strani; ne vidijo Božje ljubezni v njegovih delih. Toda če ste pravi Jezusov predstavnik, bodo morda po vas spoznali nekaj Božje dobrote, ga vzljubili in mu začeli služiti.
Kristjani so določeni za nosilce luči na poti v nebesa. Svetu morajo odsevati luč, ki sveti nanje s Kristusa. Njihovo življenje in značaj bi morala biti takšna, da si bodo drugi po njiju pravilno predstavljali Kristusa in njegovo službo.
Če predstavljamo Kristusa, bomo njegovo službo prikazali tako privlačno, kakršna dejansko je. Kristjani, ki so žalostni in čemerni ter se pritožujejo in godrnjajo, drugim napačno prikazujejo Boga in krščansko življenje. Dajejo vtis, da Bogu ni všeč, če so njegovi otroci srečni, in tako lažno pričajo o nebeškem Očetu.
Satan se veseli, kadar Božje otroke zapelje v nevero in obup. Vesel je, ko vidi, da nimamo zaupanja v Boga in dvomimo o njegovi pripravljenosti in moči, da nas reši. Uživa, če mislimo, da nam Gospod želi s svojo previdnostjo škodovati. Satanovo delo je prikazati Gospoda neusmiljenega in brez sočutja. Preobrača resnico o njem. Naše misli napolnjuje z lažnimi predstavami o Bogu; mi pa namesto, da bi razmišljali o resnici o našem nebeškem Očetu, prepogosto razmišljamo o Satanovih napačnih predstavah in sramotimo Boga s svojim nezaupanjem in godrnjanjem zoper njega. Satan vedno poskuša krščansko življenje narediti otožno. Želi ga prikazati kot naporno in težavno; če pa kristjan s svojim življenjem kaže tako verovanje, potem s to nevero samo podpira Satanovo laž.
Mnogi se med hojo po življenjski poti nenehno ukvarjajo s svojimi napakami, spodrsljaji in razočaranji, zato je njihovo srce žalostno in malodušno. Ko sem bila v Evropi, mi je pisala neka sestra, ki je bila globoko potrta, ker je tako ravnala, in me je prosila za nekaj spodbudnih besed. Naslednjo noč, potem ko sem prebrala pismo, se mi je sanjalo, da se sprehajam po vrtu, nekdo, ki je bil videti kakor lastnik vrta, pa me je vodil po stezah. Nabirala sem cvetje in uživala v prijetnem vonju. Tedaj me je sestra, ki je hodila ob meni, opozorila na grdo trnje, ki jo je oviralo pri hoji. Zaradi tega je godrnjala in se žalostila. Ni hodila po poti za vodnikom, temveč je zavila s poti in hodila po beli resi in trnju. “Ali ni škoda,” je tarnala, “da ta čudoviti vrt kvari trnje?” Vodnik pa ji je odgovoril: “Pusti pri miru trnje, ki te samo bode. Nabiraj vrtnice, lilije in nageljne.”
Mar niste v svoji izkušnji imeli tudi vedrih trenutkov? Ali niste doživljali dragocenih obdobij, ko je vaše srce drhtelo od veselja, ker ste se odzvali Božjemu Duhu? Mar ne boste našli lepih trenutkov, če se ozrete v pretekla poglavja svojega življenja? Ali ne rastejo ob vaši poti na vsakem koraku Božje obljube kakor dišeče cvetje? Mar ne boste dovolili, da njihova lepota in sladkost napolnita vaše srce z veseljem?
Bela resa in trnje vas bosta samo zbodla in ranila; če zbirate samo to in to izročate drugim, ali potem ne zaničujete Božje dobrote in tudi druge zavajate s steze življenja?
Ni modro zbirati iz preteklega življenja neprijetne spomine, krivice in razočaranja, potem pa o njih govoriti in stokati zaradi njih, dokler popolnoma ne izgubimo poguma. Duša, ki je izgubila pogum, je napolnjena s temo; iz svojega srca je izgnala Božjo luč in zasenčuje pot drugim.
Zahvalimo se Bogu za svetle trenutke, ki nam jih je dal. Zberimo vsa blagoslovljena zagotovila njegove ljubezni, da bi jih venomer gledali pred seboj. Bog želi, da bi razmišljali o naslednjih prizorih: Kako je Božji Sin zapustil prestol svojega Očeta in svoje božanstvo učlovečil, da bi človeka rešil Satanove moči; o njegovi zmagi za nas, s katero nam je odprl nebesa ter človeškemu pogledu razodel prostore, kjer Božanstvo razodeva svojo slavo; o rešitvi padlega rodu iz prepada pogube, v katerega ga je pahnil greh; o vzpostavljanju zveze med človekom in večnim Bogom; o vernikih, ki so zdržali božanski preizkus po veri v našega Odrešenika, bili oblečeni v Kristusovo pravičnost in se dvignili do njegovega prestola.
Ko se zdi, da dvomimo o Božji ljubezni in ne zaupamo v njegove obljube, sramotimo Boga in žalimo njegovega Svetega Duha. Kako bi se počutila mati, če bi se njeni otroci neprestano pritoževali čeznjo, da jim ne želi dobrega, čeravno je vse svoje življenje preživela v prizadevanju za njihovo blaginjo in jim priskrbela vse udobje? Denimo, da dvomijo o ljubezni svoje matere — s tem bi strli njeno srce. Kako bi se počutil kateri koli roditelj, če bi njegovi otroci tako ravnali z njim? Kaj pa potem misli o nas naš nebeški Oče, ko dvomimo o njegovi ljubezni, ki ga je vodila, da je dal edinorojenega Sina, da bi mi imeli življenje? Apostol piše: “On, ki lastnemu Sinu ni prizanesel, temveč ga je dal za nas vse, kako ne bo tudi z njim nam vsega podaril.”3) In vendar koliko ljudi govori, če ne z besedami, pa z dejanji: “Gospod mi tega ni namenil. Morda ljubi druge, toda mene ne.”
Takšne misli vam škodujejo, saj vsaka izgovorjena beseda dvoma vabi Satana, da vas skuša; v vas utrjuje nagnjenje k dvomu in od vas prežene Božje angele, ki vam služijo. Ko vas Satan skuša, ne izgovorite nobene dvomljive ali mračne besede. Če poslušate njegova prišepetavanja, se bo vaše srce napolnilo z nezaupanjem in uporniškim dvomom. Če pa še izrazite svoje občutke, bo vsak izražen dvom ponovno vplival ne le na vas, marveč bo kakor seme pognal korenine in obrodil sad v življenju drugih. Tako ne bo mogoče preprečiti uničevalnega vpliva vaših besed. Vi se boste sčasoma rešili Satanove skušnjave in pasti, toda drugi, ki jih je omajal vaš vpliv, se morda nikoli ne bodo mogli otresti nevere, v katero ste jih napeljali. Kako pomembno je torej, da govorimo samo to, kar daje duhovno moč in življenje!
Angeli poslušajo, da bi slišali, kakšno poročilo dajete svetu o svojem nebeškem Učitelju. Pogovarjajte se o njem, ki živi, da se poteguje za vas pred Očetom. Ko se rokujete s prijateljem, naj iz vašega srca in ust izhaja hvalnica Bogu. To bo tudi prijateljeve misli usmerilo k Jezusu.
Vsi imamo preizkušnje in težave, ki jih težko prenašamo, in skušnjave, ki se jim težko upremo. O svojih težavah ne govorite umrljivim prijateljem, marveč jih v molitvi izročite Bogu. Postavite si pravilo, da nikdar ne boste izgovorili niti ene besede dvoma ali malodušnosti. Mnogo lahko prispevate k temu, da z besedami upanja in svetega veselja razveselite življenje drugih in jih podprete v njihovih prizadevanjih.
Marsikateri pogumen človek je boleče obremenjen s skušnjavami in je v nevarnosti, da bo premagan v boju s samim seboj in s hudobnimi silami. Ne jemljite mu poguma v njegovem hudem boju. Spodbujajte ga z besedami, ki ga bodo ohrabrile in okrepile na njegovi poti. Tako bo iz vas žarela Kristusova luč. “Zakaj nihče vas ne živi sebi.”4) Naš vpliv, ki se ga morda niti ne zavedamo, bo spodbudil in okrepil druge ali pa jim bo odvzel pogum in jih ločil od Kristusa in resnice.
Mnogi si napačno predstavljajo Kristusovo življenje in značaj. Mislijo, da je bil brez topline in vedrine ter resen, strog in otožen. V mnogih primerih je celotna verska izkušnja obarvana s temi temačnimi podobami.
Pogosto je omenjeno, da je Jezus jokal, ne vemo pa, ali se je kdaj tudi smejal. Res je bil naš Zveličar mož bolečin, poznal je žalost, saj je bilo njegovo srce odprto za vse človeško gorje. A čeprav je bilo njegovo življenje samoodpovedi obsenčeno z bolečino in skrbjo, njegov duh vendar ni klonil. Njegov obraz ni kazal žalosti ali nejevolje, temveč vedno spokojno vedrino. Njegovo srce je bilo izvir življenja, in kamor se je podal, je nosil s seboj mir, spokojnost, veselje in blaženost.
Naš Zveličar je bil zelo resen in se ni šalil, vendar ni bil nikdar otožen in čemeren. Življenje ljudi, ki ga posnemajo, bo napolnjeno z resnimi načrti; imeli bodo močan čut za osebno odgovornost. Lahkomiselnost bo izginila; ne bo več razbrzdanega veselja in grobih šal, ker Jezusova vera daje mir kakor reka. Ne gasi luči veselja, ne omejuje veselosti in ne zagrinja z oblaki sončnega nasmejanega obraza. Kristus ni prišel, da bi mu služili, marveč da bi služil; in če v srcu vlada njegova ljubezen, se bomo ravnali po njegovem zgledu.
Vse dokler bomo mislili vedno samo na neljubeznivo in krivično ravnanje drugih ljudi, nam ne bo mogoče, da bi jih tako ljubili, kakor Kristus ljubi nas. Če pa se naše misli ukvarjajo s čudovito Kristusovo ljubeznijo in usmiljenjem do nas, se bo isti duh izlil tudi na druge. Ljubiti in spoštovati se moramo med seboj ne glede na napake in pomanjkljivosti, ki jih ne moremo spregledati. Gojiti moramo ponižnost in nezaupanje vase ter potrpežljivo prenašati pomanjkljivosti drugih. To bo ubilo vsakršno ozkosrčno sebičnost in povzročilo, da bomo radodarni in velikodušni.
Psalmist pravi: “Upaj v Gospoda in delaj dobro, prebivaj v deželi in goji zvestobo.”5) “Upaj v Gospoda.” Vsak dan ima svoja bremena, skrbi in težave. Kako hitro smo pripravljeni govoriti o težavah in skušnjavah, ko se srečamo. Koliko skrbi nam je tako vrinjenih; kolikim strahotam popustimo; kolikokrat govorimo o bremenu svojih skrbi, da utegne kdo pomisliti, da nimamo usmiljenega in ljubečega Zveličarja, ki je vedno pripravljen uslišati naše molitve in nam priskočiti na pomoč ob vsakem času in v vsaki potrebi.
So ljudje, ki živijo v večnem strahu in si ustvarjajo nepotrebne skrbi. Vsak dan so obdani z znamenji Božje ljubezni in se veselijo darov njegove previdnosti, pa vendar spregledajo navzoče blagoslove. Vedno mislijo na neprijetnosti in se boje, da jih bodo doletele. Ko pa zares pride kakšna težava, pa čeprav je majhna, tako zaslepi njihove oči, da ne vidijo številnih stvari, za katere bi morali biti hvaležni. Namesto da bi jih stiske pritegnile k Bogu, edinemu viru pomoči, jih ločijo od njega, ker v njih povzročajo nemir in godrnjanje.
Ali je torej dobro, da živimo v taki neveri? Zakaj bi bili nehvaležni in nezaupljivi? Jezus je naš prijatelj; vsa nebesa skrbijo za našo blaginjo. Ne smemo dovoliti, da bi nas vsakdanje stiske in težave vznemirile in nagubale naše čelo. Če to dovolimo, se bo vedno našlo kaj, kar nas bo mučilo in težilo. Ne ukvarjajmo se s skrbmi, ker nas bodo samo vznemirjale in nam grenile življenje, ne bodo nam pa pomagale opraviti s skušnjavami.
Če vas doletijo težave pri delu, če se vam prihodnost zdi vse temnejša in vam preti izguba — vendar ne obupajte; zvrnite skrb na Boga, ostanite mirni in razpoloženi. Molite za modrost, da bi lahko taktično opravljali svoje posle in se tako izognili izgubam in nesreči. Prizadevajte si z vsemi močmi doseči ugodne uspehe. Jezus nam je obljubil svojo pomoč, toda ne brez našega truda. Ko naredite vse, kar lahko, naslanjajoč se na svojega nebeškega Pomočnika, z veseljem sprejmite izid.
Ni Božja volja, da bi njegovi otroci živeli obremenjeni s skrbmi. Vendar nas naš Gospod ne zavaja. Ne pravi nam: “Ne bojte se; na vaši življenjski poti ni nevarnosti.” Ve, da nas čakajo skušnjave in nevarnosti, in temu primerno iskreno ravna z nami. Nima namena, da bi nas vzel s sveta, ki je poln greha in hudega, marveč nam ponuja zanesljivo pribežališče. Za učence je molil: “Ne prosim, da jih vzemi s sveta, ampak da jih obvaruj zlega.”6) Njim pa je rekel: “Na svetu imate bridkost; ali srčni bodite, jaz sem svet premagal.”7)
V svoji pridigi na Gori blagrov je Kristus z dragocenimi nauki poučil svoje učence o nujnosti zaupanja v Boga. Ti nauki so namenjeni za spodbudo Božjim otrokom vseh časov in so torej tudi v našem času polni pouka in tolažbe. Zveličar je opozoril svoje sledilce na ptice pod nebom, ki žvrgolijo hvalnice, ne da bi skrbele za svoje potrebe. “Ne sejejo in ne žanjejo,” in vendar vzvišeni Oče skrbi za njihove potrebe. Zveličar sprašuje: “Mar niste veliko več od njih?”8) Vzvišeni skrbnik ljudi in živali odpira svojo roko in vzdržuje vse svoje stvarstvo. Tudi na ptice pod nebom ni pozabil. Res jim ne daje hrane v kljun, toda skrbi za vse njihove potrebe. Same si morajo zbirati zrnje, ki jim ga nasuje. Same si morajo priskrbeti snov za gnezdo. Hraniti morajo svoje mladiče. Vendar s hvalnico opravljajo svoje delo, ker “vaš nebeški Oče jih živi”. “Mar niste vi veliko več od njih?” Mar vi kot razumni in duhovni častilci nimate večje vrednosti od ptic pod nebom? Mar ne bo Začetnik našega telesa, Vzdrževalec našega življenja, On, ki nas je ustvaril po božanski podobi, skrbel tudi za naše potrebe, če mu le zaupamo?
Kristus je opozoril svoje učence na cvetice, ki rastejo in cvetijo na polju in so tako razkošne v svoji preprosti lepoti, ki jim jo je podaril nebeški Oče kot izraz svoje ljubezni do človeka. Rekel je: “Poglejte lilije na polju, kako rastejo.”9) Lepota in preprostost teh cvetic daleč presegata Salomonov blišč. Najdragocenejše oblačilo, ki ga lahko naredi spretna umetniška roka, se ne more primerjati z naravno ljubkostjo in razkošno lepoto cvetic, ki jih je ustvaril Bog. Jezus sprašuje: “Če pa travo na polju, ki danes stoji in jo jutri vržejo v peč, Bog tako oblači, mar ne bo mnogo bolj vas, maloverni?”10) Če Bog, božanski Umetnik, daje nežne in različne barve navadnemu cvetju, ki uvene v enem dnevu, mar ne bo veliko bolj skrbel za tiste, ki jih je ustvaril po svoji podobi? S tem naukom Kristus graja zaskrbljeno misel nevernega srca, ki je napolnjeno s skrbjo in dvomom.
Gospod želi, da bi bili vsi njegovi otroci srečni, mirni in poslušni. Jezus pravi: “Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem; ne dajem vam ga jaz, kakor ga daje svet. Ne bodi vam srce plašno in boječe.”11) “To sem vam povedal, da moja radost ostaja v vas in da se vaša radost dopolni.”12)
Sreča, ki jo iščemo iz sebičnih nagibov izven poti naših dolžnosti, je nestalna, spremenljiva in minljiva; hitro izgine, za seboj pa pušča v srcu občutek osamljenosti in žalosti; toda služba Bogu prinaša radost in zadovoljstvo. Kristjan ni prepuščen hoji po negotovih poteh; ni prepuščen ničevim in žalostnim razočaranjem. Čeprav nimamo zadovoljstev tega življenja, lahko veselo gledamo na življenje v večnosti.
Kristjani se že tukaj na zemlji lahko veselijo zveze s Kristusom; lahko imajo luč njegove ljubezni in stalno tolažbo njegove navzočnosti. Vsak korak v življenju nas lahko pripelje bliže k Jezusu, lahko nam daje globljo izkušnjo o njegovi ljubezni in nas za korak približa k blaženi domovini miru. Zato ne odvrzimo svojega zaupanja, imejmo trdno zaupanje, trdnejše kakor kdaj prej. “Doslej nam je pomagal Gospod,”13) in pomagal nam bo do konca. Glejmo na veličastne pomnike, ki stoje kot priče tega, kar je naredil Gospod, da bi nas potolažil in iztrgal iz rok uničevalca. Živo se spominjajmo mnogih dokazov milosti, ki nam jih je pokazal Bog; solz, ki jih je obrisal; bolečin, ki jih je ublažil; težav, ki jih je odstranil; strahu, ki ga je pregnal; potreb, ki nam jih je zadovoljil; in blagoslovov, s katerimi nas je obdaril — tako se okrepimo za vse, kar nas še čaka na ostanku naše romarske poti.
Ne moremo drugače, kakor pa pričakovati nove težave v bližajočem se spopadu, vendar lahko gledamo na prihodnost kakor na preteklost in izjavimo: “Doslej nam je pomagal Gospod.” Kajti On pravi: “In kakršni tvoji dnevi, taka bodi tvoja moč.”14) Skušnjave, ki jih moramo zdržati, ne bodo presegle moči, ki nam bodo dane. Zato delajmo pogumno tam, kjer smo, in verujmo, da bomo v vseh skušnjavah dobili pomoč, ki bo ustrezala našim težavam.
Božjim otrokom se bodo kmalu na stežaj odprla nebeška vrata in do njihovih ušes bodo prodrle kakor najveličastnejša glasba besede, ki jih bo izgovoril Kralj slave: “Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta, podedujte kraljestvo, ki vam je pripravljeno od ustanovitve sveta.”15)
Tedaj bodo odrešenci z dobrodošlico pozdravljeni v domu, ki jim ga pripravlja Jezus. Njihova družba tam ne bodo hudobneži s tega sveta: lažnivci, malikovalci, nečistniki in neverniki; družili se bodo s tistimi, ki so premagali Satana in z božansko milostjo izoblikovali popoln značaj. Vsako nagnjenje h grehu, vsako nepopolnost, ki jih muči tukaj, je odstranila Kristusova kri, dana pa sta jim bili popolnost in sijaj njegove slave, ki daleč prekašata sončni sijaj. Iz njih bosta izžarevala moralna lepota in popolnost Kristusovega značaja, kar je mnogo vrednejše od vsega zunanjega blišča. Zato stojijo brez madeža pred velikim belim prestolom in so deležni angelskega dostojanstva in prednosti.
“Kaj bo človek dal v zameno za svojo dušo”16) glede na to slavno dediščino, ki je lahko njegova? Mogoče je siromak, vendar ima bogastvo in dostojanstvo, ki mu ga svet ne more dati. Duša, ki je odrešena in očiščena greha ter z vsemi plemenitimi močmi posvečena službi Bogu, ima neprecenljivo vrednost; nad enim odrešencem vlada v nebesih veselje v navzočnosti Boga in svetih angelov, veselje, ki se izraža v pesmih svetega zmagoslavja.
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!