 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Preroki in kralji (Ellen G. White)
25. Poklicanje Izaija (angleško)
Dolgo vladavino Uzija, ki je znan tudi kot Azarija, v Judovi in Benjaminovi deželi je označevala večja blaginja kakor v času katerega koli drugega vladarja po Salomonovi smrti pred skoraj dvema stoletjema. Kralj je dolga leta vladal preudarno. Ker je njegove čete spremljal nebeški blagoslov, so znova pridobile območje, ki so ga izgubili v preteklih letih. Mesta so obnovili in utrdili, položaj naroda med okoliškimi ljudstvi pa se je precej okrepil. Trgovina je oživela, bogastvo narodov pa je pritekalo v Jeruzalem. Uzijevo ime "je daleč slovelo, ker mu je bilo čudno pomagano, da je postal mogočen". (2 Let 26,15)
Zunanjega razcveta pa ni spremljalo ustrezno oživljanje duhovne moči. Svetiščne službe so se še dalje opravljale kakor v preteklih letih in množice so se zbirale k čaščenju živega Boga. Toda ošabnost in/303/ zunanja pobožnost sta postopoma zasedli prostor ponižnosti in iskrenosti. O samem Uziju je zapisano: "Toda ko je postal mogočen, se je prevzelo njegovo srce njemu v pogubo, in ravnal je nezvesto zoper Gospoda, svojega Boga." (2 Let 26,16)
Greh, ki je tako pogubno deloval na Uzija, je bila prevzetnost. Kralj je prekršil jasno Jahvejevo zapoved, naj nihče ne opravlja duhovniške službe razen Aronovih potomcev, in stopil v svetišče "kadit na kadilnem oltarju". (2 Let 26,16)
Veliki duhovnik Azarija in njegovi pomočniki so se mu uprli in ga opozorili, naj opusti svoj namen. Dejali so: "Pregrešil si se, in to ti nikakor ne bo v čast." (2 Let 26,18)
Uzija se je raztogotil, da so njega, kralja, tako grajali. Vendar mu ni bilo dovoljeno oskruniti svetišča zaradi složnega ugovarjanja vseh pristojnih. Ko je tako stal in se jezno upiral, ga je nenadoma zadela božanska kazen. Na njegovem čelu se je pojavila gobavost. Prestrašen je zbežal in se nikoli več ni pojavil v templju. Do dneva svoje smrti nekaj let pozneje je Uzija ostal gobavec - živi zgled neumnosti odstopanja od jasnega "tako pravi Gospod". Niti njegov visok položaj niti njegovo dolgoletno delo nista mogla opravičiti greha prevzetnosti, s katerim je omadeževal zadnja leta svoje vladavine in nase priklical nebeško sodbo.
Bog ne gleda, kdo je kdo. "Toda če kdo kaj stori nalašč, bodisi domačin ali tujec, grdo zasmehuje Gospoda; takšen bodi iztrebljen izmed svojega ljudstva." (4 Mz 15,30)/304/
Zdi se, da je kazen, ki je zadela Uzija, blagodejno vplivala na njegovega sina. Jotam je v zadnjih letih očetovega vladanja nosil velike odgovornosti in po Uzijevi smrti je nasledil prestol. O njem je zapisano: "In delal je, kar je bilo prav v Gospodovih očeh, ravnal se je po vsem, kar je bil delal Uzija, njegov oče. Toda višave niso bile odpravljene, ljudstvo je še darovalo in žgalo kadilo na višavah." (2 Kr 15,34.35)
Uzijevo vladanje se je bližalo koncu in Jotam je že nosil veliko državnih odgovornosti, ko je bil še kot mladenič v preroško službo poklican Izaija iz kraljevske rodovine. Čas, v katerem je moral delati Izaija, je bil poln posebnih nevarnosti za Božje ljudstvo. Prerok je postal priča vdoru združene vojske severnega Izraela in Sirije v Judejo; pred najpomembnejšimi mesti kraljevine je videl utaborjeno asirsko vojsko. V njegovem življenju je padla Samarija, deset Izraelovih rodov pa se je razkropilo med narodi. Asirske vojske so vedno znova oblegale Judo, Jeruzalem pa je bil oblegan in bi lahko padel, če ne bi Bog čudežno posegel vmes. Huda nevarnost je že ogrožala mir južnega kraljestva. Božanska zaščita se je umaknila in asirske vojske so bile tik pred zasedbo Judove dežele.
Ampak čeprav so se zunanje nevarnosti zdele ogromne, niso bile tako resne kakor notranje. Popačenost ljudstva je najbolj težila Gospodovega služabnika in mu povzročala najglobljo potrtost./305/ Ti, ki bi morali biti nosilci luči med narodi, so s svojim odpadništvom in uporom priklicali nase Božje kazni. Mnoga zla, ki so pospešila hitro uničenje severnega kraljestva in sta jih Ozej in Amos pred kratkim odkrito žigosala, so hitro kvarila Judovo kraljestvo.
Še posebej pa so pogum jemale družbene razmere ljudstva. V želji po dobičku so si ljudje dokupovali hiše in njive. (Glej Iz 5,8) Pravico so popačili in ubogim niso več izkazovali usmiljenja. O tem zlu je Bog dejal: "Rop siromakov je v vaših hišah. Zakaj tarete moje ljudstvo ter razbijate siromakom obličje?" (Iz 3,14.15) Celo sodniki, katerih dolžnost je bila ščititi nemočne, so odvračali ušesa od vpitja ubogih in potrebnih, vdov in sirot. (Glej Iz 10,1.2)
Z zatiranjem in bogatenjem pa so prišli še ošabnost, ljubezen do zunanjega blišča, pijančevanje in razuzdanost. (Glej Iz 2,11.12; 3,16.18-23; 5,22.11.12) V Izaijevih dneh samo malikovalstvo ni bilo več nič presenetljivega. (Glej Iz 2,8.9)
Krivično ravnanje je postalo tako običajno v vseh družbenih slojih, da so bili redki, ki so ostali zvesti Bogu, pogosto skušani, da bi se razočarali ter se vdali malodušju in obupu. Zdelo se je, da je Božji cilj z Izraelom propadel in bo uporni narod doživel podobno usodo kakor Sodoma in Gomora.
Glede na takšno stanje ni nič presenetljivega, da se je Izaija ustrašil odgovornosti podajanja Božjih opominov/306/ in graje Judi, ko je bil poklican v zadnjih letih Uzijevega vladanja. Dobro je vedel, da bo naletel na trdovraten upor. Zavedal se je, da ni zmožen spopasti se z razmerami. Ko je pomislil na trmo in nevero ljudstva, za katero naj bi delal, se mu je njegova naloga zdela brezupna. Ali naj torej v obupu opusti svoje poslanstvo in prepusti Judo njenemu malikovanju? Ali naj na zemlji zavladajo bogovi iz Niniv in kljubujejo nebeškemu Bogu?
Takšne misli so prežemale Izaijev um, ko je stal pod tempeljskim stebriščem. Nenadoma se je zazdelo, da so se vrata in notranje zagrinjalo v templju dvignila ali umaknila, in mu je bilo dovoljeno pogledati v notranjost najsvetejšega, kamor niso smele vstopiti niti prerokove noge. V videnju je pred seboj zagledal Jahveja, ki je sedel na dvignjenem prestolu, njegova slava pa je napolnjevala tempelj. Na obeh straneh prestola sta lebdela serafa, njuni obličji pa sta bili zagrnjeni v občudovanju, ko sta služila pred svojim Stvarnikom in soglasno slovesno klicala: "Svet, svet, svet Gospod nad vojskami, vsa zemlja je polna njegove slave!" (Iz 6,3) Zdelo se je, da se prag in steber in cedrova vrata tresejo ob teh glasovih, prostor pa je bil poln njunih hvalnic.
Ko je Izaija ugledal to razodetje slave in veličastva svojega Gospoda, ga je premagal občutek Božje čistosti in svetosti. Kako ostro je nasprotje med neprimerljivo popolnostjo njegovega Stvarnika in grešnim ravnanjem ljudi, ki so z njim vred dolgo spadali med izvoljeno ljudstvo Izraela in Judo! Zavpil je: "Gorje mi, ker poginem, kajti mož sem z nečistimi ustnicami in bivam sredi ljudstva nečistih ustnic;/307/ zakaj moje oči so videle Kralja, Gospoda nad vojskami." (Iz 6,5) Stal je v popolni svetlobi božanske navzočnosti znotraj notranjega svetišča in se zavedal, da sploh ne bo mogel izpolniti poslanstva, na katero je bil poklican, če bo prepuščen lastni nepopolnosti in nezmožnosti. Bog pa je poslal serafa, da ga je pomiril in usposobil za njegovo veliko poslanstvo. Njegovih ustnic se je dotaknil z živim ogljem z oltarja in rekel: "Glej, to se je dotaknilo tvojih ustnic; že je odvzeta tvoja krivica in tvoj greh je očiščen." (Iz 6,7) Potem se je slišal Božji glas: "Koga naj pošljem? In kdo nam pojde?" Izaija pa je odgovoril: "Glej, jaz; pošlji me!" (Iz 6,8)
Nebeški obiskovalec je dejal služabniku, ki je čakal: "Pojdi in veli temu ljudstvu: Poslušajoč čujte, a ne umejte, in gledajoč vidite, a ne spoznajte! Stori, da se odebeli temu ljudstvu srce, in zamaši mu ušesa in zatisni mu oči, da ne bi videli s svojimi očmi in ne slišali s svojimi ušesi in ne umeli s svojim srcem, da se ne spreobrnejo ter jim ne pride zdravje." (Iz 6,9.10)
Prerokova dolžnost je bila jasna: nasprotovati je moral razširjenim grehom. Bal pa se je sprejeti nalogo brez zagotovila upanja. Vprašal je: "Doklej, Gospod?" (Iz 6,11) Ali nihče od tvojih izvoljencev nikoli ne bo razumel, se spokoril in ozdravel?
Svojega srčnega bremena za Judo ne bo prenašal zaman. Njegovo poslanstvo ne bo popolnoma jalovo./308/ Vendar zlo, ki se je množilo skozi mnogo rodov, ne bo odstranjeno v njegovih dneh. Vse življenje bo moral biti potrpežljiv in pogumen učitelj - prerok tako upanja kakor tudi sodbe. Na koncu bo božanski načrt izpolnjen, videl se bo končni sad njegovega truda in truda vseh zvestih Božjih služabnikov. Ostanek mora biti rešen. Da bi se to zgodilo, je bilo treba upornemu narodu podati opomin in prošnjo. Gospod je dejal: "Dokler se ne opustošijo mesta, da ne bo prebivalca, in hiše, da bodo brez ljudi, in dokler ne bo dežela opustošena in zapuščena in Gospod ne požene daleč ljudi ter bo veliko zapuščenih krajev v deželi." (Iz 6,11.12)
Nespokorjene bodo zadele hude kazni - vojna, izgnanstvo, zatiranje, izguba vpliva in ugleda med narodi - vse mora priti, da bi se spokorili ljudje, ki bodo v tem prepoznali roko žaljenega Boga. Deset rodov severnega kraljestva bo kmalu razkropljeno med narodi, njihova mesta pa bodo opustošena. Uničujoče vojske sovražnikov bodo vedno znova vdirale v njihovo deželo in tudi Jeruzalem bo na koncu padel. Juda bo odpeljana v ujetništvo, Obljubljena dežela pa ne bo za vedno ostala zapuščena. Zagotovilo nebeškega obiskovalca Izaiju se je glasilo: "Če jih še desetina ostane v njej, pokonča se tudi ta;/309/ toda kakor od terebinte in od hrasta, ko se posekata, ostane korenina, tako je sveto seme njihova korenina." (Iz 6,13)
To zagotovilo o dokončni izpolnitvi Božjega načrta je vlilo pogum v Izaijevo srce. Pa kaj če se zemeljske sile zberejo zoper Judo? Pa kaj če bo Gospodov služabnik doživel nasprotovanje in upor? Izaija je videl Kralja, Gospoda nad vojskami; slišal je pesem serafov: "Vsa zemlja je polna njegove slave!" (Iz 6,3) Prejel je tudi obljubo, da bo Jahvejeva sporočila grešni Judi spremljala prepričevalna moč Svetega Duha, zato je bil prerok pomirjen glede dela, ki ga je čakalo. V svojem dolgotrajnem in težavnem poslanstvu se je vedno spominjal tega videnja. Šestdeset let ali več je stal pred Judovimi otroki kot prerok upanja, ter postajal pogumnejši, ko je napovedoval prihodnjo zmago cerkve./310/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!