 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Hrepenenje vekov (Ellen G. White)
5. Posvečenje (angleško)
Temeljno besedilo Luk 2,21-38.
Okoli štirideset dni po Kristusovem rojstvu sta Jožef in Marija odnesla otroka v Jeruzalem, da bi ga postavila pred Gospoda in opravila daritev. To je bilo po judovski postavi, Kristus kot človekova zamena pa se ji je moral podrediti v vsaki podrobnosti. Obrezan je že bil, a to je bilo jamstvo njegove poslušnosti postavi.
Postava je zahtevala, da mati daruje za žgalno daritev enoletno jagnje in mladega goloba ali grlico v daritev za greh. Če so bili starši prerevni, da bi lahko darovali jagnje, je postava dovoljevala v zameno par grlic ali dva mlada goloba, enega za žgalno daritev in drugega kot daritev za greh.
Daritve, ki so jih darovali Gospodu, so morale biti brez madeža. Predstavljale so namreč Kristusa, in iz tega je jasno, da je bil Jezus brez kakršne koli telesne hibe. Bil je Jagnje "brez hibe in brez madeža". (1 Pet 1,19.) Njegova fizična zgradba je bila brez madeža, njegovo telo je bilo krepko in zdravo. Vse svoje življenje je živel v skladnosti z naravnimi zakoni./50/ Telesno in duhovno je bil zgled tega, kar si je bil Bog zamislil za človeštvo, če bi bilo poslušno njegovim zakonom.
Posvečenje prvorojenca izvira iz pradavnih časov. Bog je obljubil, da bo dal nebeškega Prvorojenca za rešitev grešnikov. Vsaka družina naj bi priznala ta dar s posvetitvijo prvorojenca. Ta naj bi bil posvečen duhovniški službi kot Kristusov predstavnik med ljudmi.
Po osvoboditvi Izraela iz Egipta je bilo znova ukazano posvečenje prvorojencev. Medtem ko so bili izraelski otroci v egiptovski sužnosti, je Gospod poslal Mojzesa k faraonu, egiptovskemu kralju, s sporočilom: "Tako pravi Gospod: Izrael je moj sin, moj prvenec. In velel sem ti, da odpustiš mojega sina, da mi služi; a ker si se branil ga pustiti, glej, umorim tvojega sina, tvojega prvenca." (2 Mojz 4,22.23.)
Mojzes je povedal sporočilo, toda ošabni vladar je odgovoril: "Kdo je Gospod, čigar glas naj poslušam, da izpustim Izraela? Ne poznam Gospoda, tudi Izraela ne bom pustil." (2 Mojz 5,2.) Gospod je delal z znamenji in čudeži za svoj narod in poslal strašne sodbe nad faraona. Končno je angel smrti dobil ukaz, naj umori vse egiptovske prvorojence med ljudmi in živalmi. Da bi bili Izraelci pri tem obvarovani, so morali namazati podboje s krvjo zaklanega jagnjeta. Vsaka izraelska hiša je morala biti zaznamovana, da bi angel pri opravljanju svoje smrtonosne naloge šel mimo nje.
Po tej sodbi nad Egiptom je Gospod rekel Mojzesu: "Posveti meni vse prvorojeno: ... od človeka do živali moje bodi. V dan, ko sem udaril vse prvorojeno v Egiptovski deželi, sem posvetil zase vse prvence v Izraelu, od človeka do živali, naj bodo moji. Jaz sem Gospod." (2 Mojz 13,2; 4 Mojz 3,13.) Ko pa je Gospod vzpostavil službo v shodnem šotoru, si je izbral Levijev rod namesto prvencev iz vsega Izraela za opravljanje službe v svetišču. Vendar pa so prvenci še naprej veljali za Gospodovo lastnino, in zato so morali biti odkupljeni.
Tako je dobila postava o posvečenju prvorojenca poseben pomen. Medtem ko je bila spomin na Gospodovo čudovito rešitev Izraelovih otrok, je opozarjala na še pomembnejšo odrešitev po edinorojenem Božjem Sinu. Kakor je po podbojih poškropljena kri obvarovala izraelske prvorojence smrti, tako ima Kristusova kri moč rešiti svet./51/
Kakšen pomen je torej imelo Kristusovo darovanje! Toda duhovnikov pogled ni mogel prodreti skozi tančico; skrivnost za njo mu je ostala prikrita. Posvetitev otrok je bilo povsem navadno opravilo. Dan za dnem je pri posvetitvi otrok Gospodu sprejemal odkupnino. Dan za dnem je opravljal svoje ustaljeno delo, pri tem pa je namenjal posebno pozornost staršem ali otrokom samo, če je bilo na zunaj jasno, da so starši bogati ali pa imajo visok položaj. Jožef in Marija pa sta bila revna; in ko sta prišla s svojim Otrokom, je duhovnik videl samo v preprosta oblačila oblečena Galilejca. Nič na njuni zunanjosti ni vzbudilo posebne pozornosti, a poleg tega sta prinesla v tempelj samo daritev siromašnih.
Duhovnik je opravil obred službenega dela. Otroka je vzel v roke in ga podržal pred oltarjem. Potem ga je vrnil materi in vpisal ime "Jezus" v zvitek prvorojencev. Niti malo ni mislil, da je Dete, ki ga je pravkar držal v rokah, Veličastvo nebes, Kralj slave. Ni pomislil na to, da je to otrok, o katerem je pisal Mojzes: "Preroka vam zbudi Gospod, vaš Bog, izmed vaših bratov kakor mene; njega poslušajte v vsem, kar koli vam bo govoril." (Dej 3,22.) Ni niti slutil, da je bil to Deček, čigar slavo je Mojzes želel videti. V njegovih rokah je bil večji od Mojzesa, in ko je vpisal otrokovo ime v zvitek, je vpisal ime njega, na katerem je temeljil celotni judovski življenjski slog. Ime je bilo samo zase smrtna obsodba; z njim je zastarala postava o daritvah in darovih, simbol se je uresničil, senca se je umaknila resničnosti.
Čeprav se je oblak slave umaknil od svetišča, ga je sedaj vendar v Otroku iz Betlehema zagrnila slava, pred katero se klanjajo angeli. Ta otrok, ki se sploh še ni zavedal sebe, ni bil nihče drug, kakor obljubljeni potomec, na katerega je kazal že prvi oltar pred edenskimi vrati. On je bil Šilo, prinašalec miru. Bil je ta, ki se je Mojzesu predstavil kot JAZ SEM in je potem v oblakovem in ognjenem stebru vodil Izraela. Že zdavnaj so ga preroki napovedali. On je bil Hrepenenje vseh narodov, Davidova Korenina in Izraslek, svetla zvezda Danica. Ime tega nebogljenega otroka vpisano v Izraelov rodovnik za znamenje, da je naš brat, je bilo upanje padlega človeštva. Otrok, za katerega je bilo treba plačati odkupnino, je bil ta, ki bo plačal odkupnino za grehe vsega sveta. Bil je pravi Veliki duhovnik "čez Božjo hišo", Poglavar, ki ima "nespremenljivo duhovništvo",/52/ Zagovornik na desnici "veličastva v višavah". (Heb 10,21; 7,24; 1,3.)
Duhovne stvari je treba duhovno presojati. Božji Sin je bil v templju posvečen za delo, ki ga je prišel opravit. Duhovnik pa ni videl v njem nič več kakor v katerem koli drugem otroku. Toda čeprav ni videl ali čutil nič posebnega, je dobro znano postalo dejstvo, da je Bog poslal svojega Sina na svet. Priložnost pa vendar ni minila, ne da bi bil Kristus prepoznan. "In glej, v Jeruzalemu je bil človek, ki mu je bilo ime Simeon, in ta človek je bil pravičen in pobožen in je čakal Izraelove tolažbe, in Sveti Duh je bil nad njim. In Sveti Duh mu je razodel, da ne bo videl smrti, dokler ne zazre Gospodovega Kristusa." (Luk 2,25.26.)
Ko je Simeon stopil v tempelj, je videl družino, ki predstavljata svojega prvenca duhovniku. Njuna zunanjost je pričala o siromaštvu; toda Simeon je razumel opozorilo Duha, in je bil globoko ganjen, ko je spoznal, da je pravkar Gospodu posvečeni otrok Izraelova Tolažba, ki si ga je tako zelo želel videti. Začudenemu duhovniku se je Simeon zdel kot zanesenjak. Ko je bilo dete vrnjeno Mariji, ga je Simeon vzel v naročje, da bi ga pokazal pred Bogom. Pri tem ga je preželo veselje, ki ga ni čutil še nikoli poprej. Dete Zveličarja je povzdignil proti nebu in rekel: "Sedaj odpuščaš svojega hlapca, Gospod, po svoji besedi v miru, ker so videle moje oči tvoje zveličanje, ki si ga pripravil pred obličjem vseh narodov, luč v razsvetljenje poganov in v slavo tvojega ljudstva Izraela." (Luk 2,29-32.)
Duh preroštva je prežel tega Božjega moža, in medtem ko sta se Marija in Jožef čudila njegovim besedam, ju je blagoslovil in rekel Mariji: "Glej, ta je postavljen v padec in v vstajenje mnogim v Izraelu in za znamenje, kateremu se bo nasprotovalo (a tebi sami presune meč dušo), da se razodenejo misli iz mnogih src." (Luk 2,34.35.)
Prišla pa je tudi prerokinja Ana in potrdila Simeonovo pričevanje o Kristusu. Medtem ko je Simeon še govoril, je njen obraz razsvetlila Božja slava, in se je iz dna srca zahvalila za to, da ji je bilo omogočeno videti Kristusa Gospoda.
Ti ponižni častilci niso zaman raziskovali prerokb. Toda ti, ki so bili vladarji in duhovniki v Izraelu, niso hodili po Gospodovih poteh, čeprav so tudi poznali dragocene izjave prerokov. Zato njihove oči niso mogle zagledati Luči življenja./55/
Tudi danes je tako. Dogajajo se stvari, na katere so pozorna vsa nebesa, duhovni voditelji in molilci v Božjem domu pa nimajo razumevanja zanje in gredo neopazno mimo njih. Ljudje priznavajo zgodovinskega Kristusa, od živega pa se odvračajo. Kristus, ki vabi k samoodpovedi po svoji besedi, kakor tudi po siromašnih in trpečih, ki prosijo za pomoč, a po pravični stvari, ki zajema siromaštvo, težave in sramoto, je danes prav tako malo sprejet, kakor je bil v letih ob začetku našega štetja.
Marija je razmišljala o Simeonovem obsežnem in daljnosežnem prerokovanju. Kadar koli je pri pogledu na otroka pomislila na besede betlehemskih pastirjev, sta jo prešinila hvaležna radost in svetlo upanje. Sedaj pa so jo Simeonove besede spomnile na Izaijevo prerokovanje: "In mladika požene iz obsekanega Jesejevega debla, in odraslek iz njegovih korenin prinese sad; in Gospodov duh bo počival nad njim, duh modrosti in razumnosti, duh sveta in moči, duh spoznanja in Gospodovega strahu. In pravičnost bo pas njegovih ledij in zvestoba pas njegovega bedra. Ljudstvo, ki je hodilo po temi, je videlo veliko svetlobo; in kateri so bivali v deželi smrtne sence, jim je zasijala luč. Zakaj dete nam je rojeno, sin nam je dan, in vladarstvo pride na njegovo ramo, in njegovo ime se bo imenovalo: Čudoviti, Svetovalec, Mogočni Bog, Oče večnosti, Knez miru." (Iz 11,1.2.5; 9,2. 6.)
Vendar pa Marija ni dojela Kristusovega poslanstva. Simeon je o njem prerokoval kot o luči, ki bo razsvetlila pogane, in o slavi za Izraela. V tem smislu so angeli oznanili Zveličarjevo rojstvo kot veselo sporočilo za vse narode. Bog je želel odpraviti ozko predstavo Judov o Mesijevem poslanstvu. Želel si je, da v njem ne bi videli samo Izraelovega osvoboditelja, temveč tudi Odrešenika sveta. Toda moralo je miniti še mnogo let, da je sama Jezusova mati dojela njegovo poslanstvo.
Marija je pričakovala Mesijevo vladavino na Davidovem prestolu, toda ni dojela, da bo to dosegel šele po krstu trpljenja. Simeon pa je razodel, da Mesija ne čaka prosta pot skozi svet. Po njej namenjenih besedah: "A tebi sami presune meč dušo," (Luk 2,35.) je Bog v svoji nežni milosti napovedal Jezusovi materi, kakšne bolečine bo preživljala zaradi njega.
Simeon je rekel: "Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogim v Izraelu in za znamenje, kateremu se bo nasprotovalo." (Luk 2,34.)/56/ Kdor hoče ponovno vstati, mora pasti. Pasti moramo na Skalo in se razbiti, preden nas bo Kristus lahko povzdignil. Naš jaz mora s prestola in naš ponos se mora ponižati, če želimo spoznati slavo duhovnega kraljestva. Judje so odvrnili od sebe čast, ki se lahko doseže s ponižnostjo. Zato pa tudi niso hoteli sprejeti svojega Odrešenika. Bil je znamenje, ki so mu nasprotovali.
"Da se razodenejo misli iz mnogih src." (Luk 2,35.) V luči Zveličarjevega življenja se bodo razodela srca vseh od Stvarnika do Kneza teme. Satan je predstavil Boga kot sebičnega in krutega, kot takega, ki zahteva vse zase, a ničesar ne da; ki zahteva službo svojih stvarstev za svojo slavo, a sam se nič ne žrtvuje za njihovo blaginjo. Kristusova daritev pa razodeva, kaj je v Očetovem srcu. Priča, da ima Bog za nas samo "misli o miru, ne pa o nadlogi". (Jer 29,11.) Pravi, da je sicer Božje sovraštvo do greha močno kakor smrt, a vendar je njegova ljubezen do grešnika močnejša od nje. Potem ko je prevzel nase nalogo naše odrešitve, bo storil vse, ne glede na ceno, da bi jo tudi uresničil. Nobene osnovne resnice za naše zveličanje ne bo zadržal, nobenega milostnega čudeža ne bo zanemaril, nobena božanska pomoč ne bo nezaposlena. Izkazuje nam dobroto za dobroto in daje dar za darom. Vsa nebeška zakladnica je odprta zanje, ki jih želi rešiti. Vse vesoljske zaklade in vse premoženje svoje brezmejne moči je dal na voljo Kristusu, rekoč: "Vse to je za človeka. Uporabi te darove, da bi ga prepričal, da ni niti v nebesih niti na zemlji večje ljubezni od moje. Svojo največjo srečo naj najde v ljubezni do mene."
Ob križu na Golgoti sta si stali nasproti ljubezen in sebičnost. Tam sta se obe razodeli najbolj jasno. Kristus je živel samo, da bi tolažil in blagoslavljal; Satan pa je razodel vso hudobnost svojega sovraštva do Boga s tem, ko ga je umoril. S tem je jasno pokazal, da je bil edini cilj njegovega upora vreči Boga s prestola in uničiti njega, po katerem se je razodela Božja ljubezen.
S Kristusovim življenjem in smrtjo so se razodele tudi človeške misli. Od jasli do križa je bilo Jezusovo življenje stalno vabilo k samoodpovedi in k sodeleštvu v njegovem trpljenju. Na njem so se razodeli nameni ljudi. Jezus je prišel z nebeško resnico in pritegnil k sebi vse, ki so poslušali glas Svetega Duha. Častilci lastnega jaza so se odločili za Satanovo kraljestvo. Njihovo stališče do Kristusa je vsem razodevalo, na čigavi strani so. Tako si vsak sam izreka sodbo./57/
Na dan končne sodbe si bo vsaka izgubljena duša na jasnem o naravi svojega zavračanja resnice. Vsak um, ki je bil zaslepljen zaradi prestopkov, bo spoznal križ in videl njegovo resnično breme. Pred vizijo Golgote z njeno skrivnostno Daritvijo bodo grešniki stali obsojeni. Vsak lažni izgovor bo zavržen. Človekov odpad bo prišel na dan v vsem svojem ostudnem značaju. Tedaj bo vsak spoznal, kaj si je izbral. Vsako vprašanje resnice in zmote v dolgem boju bo pojasnjeno. Pred vesoljsko sodbo bo stal Bog opravičen in prost očitka, da je odgovoren za obstoj ali trajanje zla. Izkazalo se bo, da Božje odredbe niso sokrivci za greh. Na Božji vladavini ni nobenega madeža in ni dala povoda za nezadovoljstvo. Ko se bodo razodele misli mnogih src, bodo zvesti in uporniki skupno vzkliknili: "Pravična in resnična so tvoja pota, o Kralj narodov. Kdo bi se te ne bal, Gospod, in ne slavil tvojega imena? ... Ker razodela so se tvoja pravična dela." (Raz 15,3.4.)/58/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!