 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Hrepenenje vekov (Ellen G. White)
39. "Dajte jim vi jesti" (angleško)
Temeljno besedilo Mat 14,13-21; Mar 6,32-44; Luk 9,10-17; Jan 6,1-13.
Kristus se je z učenci umaknil na osamljen prostor, ampak ta redek trenutek miru je bil kmalu skaljen. Učenci so menili, da so se umaknili tja, kjer jih nihče ne bo vznemirjal; toda brž ko je množica pogrešala božanskega Učitelja, je začela vpraševati, kje je. Nekateri med njimi so videli, v katero smer so se podali Kristus in učenci. Mnogi so jih šli iskat po kopnem, drugi pa so odpluli s čolni čez vodo. Ker pa se je bližala pasha, so se zbirali romarji od blizu in daleč na poti v Jeruzalem v skupinah, da bi videli Jezusa. Množice so se jim pridružile, da je število naraslo na pet tisoč mož, pri čemer niso računali žensk in otrok. Preden je Kristus stopil na obalo, ga je čakala velika množica. Vendar mu je uspelo, da se je neopazno umaknil od njih in nekaj časa preživel na samem z učenci.
Z vrha griča je opazoval gibanje množice in njegovo srce je bilo ganjeno od sočutja. Četudi so ga zmotili in ga oropali počitka, ni bil nepotrpežljiv. Ko je videl, kako se ljudstvo še dalje zbira, je čutil še večjo potrebo po izkazovanju pozornosti. "In se mu zasmilijo, zakaj bili so kakor ovce, ki nimajo pastirja." (Mar 6,34.) Zapustil je svoje počivališče in poiskal primeren prostor, kjer bi jim lahko postregel. Duhovniki in poglavarji jim niso nič pomagali;/364/ od Kristusa pa je potekla zveličavna voda življenja, ko je ljudstvo poučeval o poti zveličanja.
Ljudstvo je poslušalo besede milosti, ki so tako svobodno tekle iz ust Božjega Sina. Slišali so prijazne besede, ki so bile tako preproste in jasne, da so bile kot gileadski balzam njihovi duši. Zdravljenje njegove božanske roke je vračalo zadovoljstvo in življenje umirajočim ter olajšanje in zdravje njim, ki so trpeli zaradi bolezni. Dan se jim je zdel, kakor da so nebesa prišla na Zemljo, zato se sploh niso zavedali, koliko časa že ničesar niso zaužili.
Pretežni del dneva je že minil. Sonce se je nagnilo k zahodu, ljudstvo pa še ni hotelo oditi. Jezus je delal ves dan brez hrane ali počitka. Bil je bled od utrujenosti in lakote. Učenci so ga prosili, naj preneha garati. On pa se ni mogel ločiti od množice, ki se je pomikala k njemu.
Končno so učenci stopili k njemu in ga priganjali, naj razpusti ljudi zaradi njihove blaginje. Mnogi so prišli od daleč in od jutra ničesar niso jedli. Lahko bi si kupili hrano v bližnjih mestih in vaseh. Jezus pa jim je rekel: "Dajte jim vi jesti!" (Mar 6,37.) Potem pa se je obrnil k Filipu in ga vprašal: "Kje naj kupimo kruha, da bodo ti jedli?" (Jan 6,5.) To je rekel, da bi izkušal vero učencev. Filip je pogledal čez morje glav in pomislil, da je nemogoče priskrbeti toliko hrane, da bi zadovoljili potrebe tolikšne množice. Odgovoril je: "Za dvesto denarjev kruha jim ni dosti, da bi vsak izmed njih dobil kaj malega." (Jan 6,7.) Jezus je potem vprašal, koliko hrane bi se utegnilo najti med množico. "Deček je tu," je rekel Andrej, "ki ima pet ječmenovih hlebov in dve ribi, ali kaj je to med toliko?" (Jan 6,9.) Jezus je ukazal, naj mu jih prinesejo. Potem je naročil učencem, naj posedejo ljudi v travo v skupinah po petdeset ali sto, in zagotovijo red, da bi lahko bili vsi priče tega, kar bo napravil. Ko so ukaz izvršili, Jezus vzame hrano in "pogleda v nebo in blagoslovi ter prelomi in da hlebe učencem, učenci pa ljudstvu. In jedli so vsi in se nasitili, in pobrali so ostale kosce, polnih dvanajst košev." (Mat 14,19.20.)
On, ki je s svojim naukom ljudem kazal pot miru in sreče, je enako skrbel za njihove pozemske kakor tudi duhovne potrebe. Ljudstvo je bilo utrujeno in slabo. Tam so bile matere z dojenčki v naročju in otroci, ki so se jih držali za krilo. Mnogi so stali več ur. Kristusove besede so prebudile tako živo zanimanje,/365/ da niso niti za trenutek pomislili, da bi sedli. Množica je bila tolikšna, da je pretila nevarnost, da bi drug drugega pohodili. Jezus je želel omogočiti, da bi se odpočili, zato jim je ukazal, naj sedejo. Tam je rasla bujna trava, da je bilo prijetno počivati.
Kristus ni nikdar napravil čudeža, razen da je zadovoljil pristne potrebe. Vsak njegov čudež je bil take narave, da je poučeval ljudstvo o drevesu življenja, katerega listje je za ozdravljenje narodov. Preprosta hrana,/366/ ki so jo učenci razdelili, vsebuje celo zakladnico naukov. Priskrbljena hrana je bila preprosta; ribe in ječmenovi kruhi so bili vsakdanja hrana ribičev ob Genezareškem jezeru. Kristus bi lahko postregel z bogato pojedino, ampak hrana, ki bi bila pripravljena samo zaradi zadovoljitve teka, ne bi vsebovala nikakršnega nauka za blaginjo teh ljudi. Kristus pa jim je hotel z naukom pokazati, da so se za človeka pripravljeni naravni Božji darovi spridili. Na razkošnih pojedinah, ki so imele edini cilj zadovoljevanje pokvarjenega teka, ljudje nikoli niso uživali tako, kakor ob počitku in preprosti hrani, ki jo je Jezus postregel tako daleč od človeške naselbine.
Če bi imeli današnji ljudje preproste navade in živeli v skladnosti z naravnimi zakoni kakor Adam in Eva v začetku, bi bilo obilo zaloge za potrebe človeške družine. Potem bi bilo manj nedejanskih potreb in več priložnosti za delo po Božjem načinu. Sebičnost in popuščanje nenaravnemu okusu pa sta prinesli na svet greh in bedo, da je na eni strani obilica, na drugi pa pomanjkanje.
Jezus ni poskušal privabiti ljudi z zadovoljevanjem njihovih želja po razkošju. Tej množici, utrujeni in lačni po dolgem in razburljivem dnevu, je preprosta hrana pomenila potrdilo, da nima samo velike moči, temveč tudi nežno skrbi zanje v tem, kar potrebujejo za vsakdanje življenje. Zveličar svojim sledilcem ni obljubil razkošnosti sveta; njihovi obroki bodo preprosti, celo pomanjkljivi; pogosto bodo živeli v siromaštvu; vendar jim njegova beseda zagotavlja, da bodo vedno imeli tisto, kar jim je potrebno za življenje, saj jim je obljubil nekaj, kar je vredno mnogo več od vseh pozemskih dobrot - trajno tolažbo svoje navzočnosti.
Z nahranitvijo pet tisoč mož je Jezus odgrnil zagrinjalo s sveta narave in nam razkril moč, ki stalno deluje v našo korist. Bog vsak dan dela čudež, ko ustvarja pozemsko žetev. Z naravnimi sredstvi opravlja isto delo, ki ga je napravil za nahranitev množice. Človek obdeluje zemljo in seje seme, življenje od Boga pa napravi, da seme vzklije. Božji dež, zrak in sonce napravijo, da zemlja požene "najprej steblo, potem klas, potem polno pšenico v klasu". (Mar 4,28.) Bog je, ki vsak dan hrani milijone bitij s pozemsko žetvijo. Ljudje so poklicani k sodelovanju z Bogom, ko skrbijo za žito in pripravljajo kruh, zato so izgubili spred oči božansko delovanje. Ne dajo Bogu slave,/367/ ki pripada njegovemu svetemu imenu. Kar je sad njegove moči, se pripisuje naravnim vzrokom ali človeškim orodjem. Namesto Boga je poveličan človek, Božji milostni darovi pa se uporabljajo za sebične namene in postajajo prekletstvo namesto blagoslov. Bog želi vse to spremeniti. Želi, da bi se naša otopela čustva prebudila, da bi spoznali njegovo milostno dobroto in ga poveličevali zaradi delovanja njegove moči. Želi, da bi ga spoznali v njegovih darovih, da bi nam bili zares v blagoslov, kakor je nameraval. Kristusovi čudeži so bili narejeni, da bi se uresničil ta cilj.
Ko se je ljudstvo nasitilo, je ostalo še mnogo hrane. Ampak On, ki razpolaga z vsemi sredstvi neskončne moči, je ukazal: "Zberite ostale kosce, da nič ne propade." (Jan 6,12.) Te besede pomenijo več kakor zgolj devanje kruha v košare. V tem je bil dvojni nauk. Z ničimer se ne sme razmetavati. Ne smemo dovoliti, da bi se nam izmaknila ena sama prednost. Ne smemo opustiti ničesar, kar bi lahko koristilo ljudem. Moramo pobrati vse, kar lahko ublaži pomanjkanje lačnih na svetu. Enako je potrebno skrbeti tudi za duhovne reči. Medtem ko so se košare polnile z ostanki, so navzoči pomislili na prijatelje, ki so bili doma. Zaželeli so si, da bi bili tudi ti deležni kruha, ki ga je blagoslovil Kristus. Vsebina košar je bila razdeljena željni množici, da jo je odnesla v bližnje kraje. Tisti, ki so sodelovali na tej pojedini, so morali drugim prinesti kruh, ki je prišel iz nebes, da bi potešil lakoto duše. Morali so ponavljati, česar so se naučili o čudovitih Božjih stvareh. Nič se ni smelo izgubiti. Nobena beseda, ki se tiče večnega zveličanja, ni smela pasti prazna na zemljo.
Čudež s kruhi nas uči nauka o naši odvisnosti od Boga. Ko je Kristus nasitil pet tisoč mož, ni imel na razpolago potrebne hrane. Niti ni imel na voljo nikakršnih sredstev. Bil je v divjini obdan s pet tisoč mož, pri čemer niso šteli žensk in otrok. Te silne množice ni povabil, naj gre za njim. Vsi so prišli brez vabila ali ukaza; Jezus pa je vedel, da so lačni in utrujeni, ker so dolgo poslušali njegove nauke; bil je eno z njimi in z njimi vred potreben hrane. Bili so daleč od doma in nočilo se je že. Mnogi med njimi niso imeli sredstev, da bi si kupili hrano. On, ki se je zaradi njih postil štirideset dni v puščavi, ni hotel dovoliti, da bi se lačni vrnili domov. Božja previdnost je pripeljala Jezusa na ta prostor; odvisen je bil od nebeškega Očeta za sredstva, s katerimi naj bi se zadovoljila ta potreba./368/
Kadar se znajdemo na težavnih krajih, moramo zaupati v Boga. Pokazati moramo modrost in razsodnost pri vsem, česar se lotimo v življenju, da se ne bi znašli v preizkušnji zaradi nepremišljenega ravnanja. Ne smemo si nakopati težav z opuščanjem sredstev, ki nam jih je Bog zagotovil, ali z zlorabo sposobnosti, ki nam jih je dal. Kristusovi poslanci se morajo izrecno ravnati po njegovih navodilih. Delo je Božje, in če želimo biti drugim v blagoslov, moramo delati po njegovih načrtih. Našega jaza ne smemo postaviti v središče; naš jaz ne sme sprejeti nikakršne časti. Če postavljamo načrte po naših lastnih zamislih, nas bo Gospod prepustil našim lastnim napakam. Če pa zaidemo težavo, ker smo se ravnali po njegovih navodilih, nas bo rešil. Ne smemo se prepustiti malodušnosti, temveč v vsaki nuji prositi pomoč od njega, ki ima oblast nad neizčrpnimi viri. Pogosto nas bodo obdajale hude razmere, in tedaj se moramo s popolnim zaupanjem nasloniti na Boga. Obvaroval bo vsakega človeka, ki je zašel v težave, ker si je prizadeval držati Gospodove poti.
Kristus nam je ukazal po preroku: "Da deliš lačnemu svoj kruh ... nasitiš potrto dušo; ko vidiš nagega, da ga pokriješ ... izgnane siromake pripelješ domov." (Iz 58,7-10.) Naročil nam je: "Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarjenju." (Mar 16,15.) Toda kako pogosto nam srce opeša in vera oslabi, ko vidimo, kako velike so potrebe, in kako malo sredstev je v naših rokah. Kakor Andrej, ko je gledal v petero ječmenovih hlebcev in dve ribi, tudi mi vzdihnemo: "Ali kaj je to med toliko?" (Jan 6,9.) Pogosto se obotavljamo, ker nismo pripravljeni dati vsega, kar imamo, ker se bojimo uporabiti in porabiti za druge. Toda Jezus nam je ukazal: "Dajte jim vi jesti." (Mar 6,37.) Njegov ukaz je obljuba; za njim stoji ista moč, ki je nasitila množico ob jezeru.
Kristusovo dejanje zadovoljevanja začasnih potreb lačne množice vsebuje globoko duhovno sporočilo za vse njegove delavce. Oče je izročil Kristusu, Kristus je dal učencem, učenci so delili množici, ljudje pa so si delili med seboj. Tako bodo vsi, ki so v zvezi s Kristusom, prejeli od njega kruh življenja, nebeško hrano, in jo razdelili drugim.
Jezus je popolnoma zaupal v Boga, ko je vzel malo količino kruha, in čeprav ta količina ne bi zadoščala niti za same učence, jih ni povabil, naj jedo, temveč jim je začel deliti in ukazal, naj hrano postrežejo ljudem. Hrana se je v njegovih rokah množila, in roke učencev, stegnjene h Kristusu, Kruhu življenja,/369/ se niso izpraznile. Malo živeža je zadoščalo za vse. Ko so bile potrebe ljudi oskrbljene, so pobrali ostale kosce, in tedaj je lahko tudi Kristus s svojimi učenci jedel to dragoceno iz nebes priskrbljeno hrano.
Učenci so bili kot vzdrževalci zveze med Kristusom in ljudstvom. V tem leži velika ohrabritev za vse današnje njegove učence. Kristus je glavno središče, vir vse moči. Od njega morajo njegovi učenci prejeti svoje zaloge. Najbolj bistroumni in najbolj duhovni lahko dajo le toliko, kolikor so prejeli. Sami od sebe ne morejo dati ničesar, kar bi zadovoljilo potrebe duše. Drugim lahko damo le tisto, kar smo sami dobili od Kristusa; sprejemamo pa lahko le tedaj, če dajemo tudi drugim; kolikor dajemo, toliko tudi prejemamo; čim več dajemo, tem več bomo prejeli. Tako lahko vedno verujemo, zaupamo, sprejemamo in dajemo.
Delo izoblikovanja Kristusovega kraljestva bo napredovalo, čeprav se bo zdelo, da se počasi premika, in bodo težave pričale proti napredku. Delo je Božje in priskrbel bo sredstva ter poslal na pomoč resne in goreče učence, katerih roke bodo prav tako napolnjene s hrano za sestradano množico. Bog ni brezskrben do teh, ki delajo v ljubezni, da bi podali besedo življenja ljudem, ki gredo v pogubo, ter se vračajo in stegujejo roke po hrani za druge lačne ljudi.
Pri našem delu za Boga smo v nevarnosti, da se preveč zanašamo na tisto, kar lahko človek napravi s svojimi darovi in s svojo sposobnostjo. Tako pozabljamo na vzvišenega Mojstra. Zelo pogosto se delavec za Kristusa ne zaveda svoje osebne odgovornosti. Je v nevarnosti, da svoje breme preloži na organizacijo, namesto da bi se zaupal njemu, ki je vir vse moči. V Božjem delu je velika zmota, da zaupamo v človeško modrost ali v število. Uspeh dela, opravljenega za Kristusa, ni odvisen toliko od števila ali nadarjenosti, kolikor od čistosti namena in prave, preproste, iskrene in odvisne vere. Osebno odgovornost moramo nositi, osebno dolžnost moramo izpolniti, osebne cilje moramo doseči v korist ljudi, ki ne poznajo Kristusa. Namesto da svoje breme preložite na koga, za kogar sodite, da je sposobnejši, raje delajte po svojih sposobnostih.
Ko vam pride na pamet vprašanje: "Kje naj kupimo kruha, da bodo ti jedli?" (Jan 6,5.) ne odgovarjajte z nevero. Ko so učenci slišali Zveličarjeve besede: "Dajte jim vi jesti!" (Luk 9,13.) so v njihovih mislih nastale razne težave. Vprašali so se,/370/ ali naj gredo v sosednje vasi kupovat hrano. Ravno tako je tudi danes, ko svetu zmanjka kruha življenja, se Gospodovi otroci vprašajo: Ali bodo pripeljali koga od daleč, da bo nasitil ljudi? Kaj pa pravi Kristus? "Naredite, da se ljudje posade," (Jan 6,10.) in tam jih je nasitil. Ko vas obdajajo ljudje, ki so potrebni pomoči, vedite, da je zraven tudi Kristus. Povežite se z njim. Prinesite mu svoje ječmenove hlebe.
Sredstva, ki jih imamo na voljo, se nam lahko zdijo nezadostna za delo. Če pa bomo šli naprej v veri in verovali v Božjo moč, ki zadošča za vse, se nam bodo odprli obilni viri. Če je to Božje delo, potem bo On poskrbel za sredstva, ki so potrebna, da se delo dokonča. Nagradil bo iskreno in preprosto zaupanje vanj. Tisto malo, kar bomo pametno in varčno uporabili v službi Gospodarja nebes, se bo povečalo med samo delitvijo. Mala količina hrane, ki jo je Kristus držal v svojih rokah, ni pošla, dokler lačna množica ni bila sita. Če pristopimo k Viru vse moči z odprtimi rokami vere, da bi prejeli, bomo podprti v našem delu celo v najbolj neprimernih razmerah in bomo lahko tudi drugim dali kruh življenja.
Gospod pravi: "Dajajte, in vam bo dano. Kdor skopo seje, bo tudi skopo žel; in kdor seje bogato, bo tudi bogato žel. ... Bog pa more čez vas razliti obilo vsake milosti, da imate v vsem vsekdar vso obilost in ste bogati za vsako dobro delo, kakor je pisano:
Razsipal je, dal je ubogim,
njegova pravičnost ostane na vek.
Ta pa, ki daje seme sejalcu in kruh za jed, vam dodeli in razmnoži vašo setev ter da, da bodo rasli sadovi vaše pravičnosti, da obogatite v vsem za vsako radodarnost, ki napravlja po nas zahvalo Bogu." (Luk 6,38; 2 Kor 9,6-11.)/371/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!