Vsebina

Nazaj

Naprej

Hrepenenje vekov (Ellen G. White)

21. Betezda in Veliki zbor (angleško)

Temeljno besedilo Jan 5

"V Jeruzalemu je pa pri ovčjih vratih kopel, ki se hebrejsko imenuje Betezda, in ima pet lop. V teh je ležala množica bolnikov, slepih, hromih, sušičnih, ki so pričakovali gibanje vode." (Jan 5,2.3.)

Ob določenem času se je voda v teh toplicah vzvalovila, na splošno pa se je domnevalo, da je to sad nadnaravne sile, in da tisti, ki po vzvalovanju vode prvi stopi vanjo, ozdravi od kakršne koli bolezni. Na stotine bolnikov je prihajalo na ta kraj. Ko se je voda vzvalovila, je nastalo tako prerivanje, da je množica pohodila slabotnejše moške, ženske in otroke. Mnogi se vodi sploh niso mogli približati. Drugi, ki jim je uspelo, so umrli ob samem robu. Okrog te vode so postavili lope, da so bili bolniki zaščiteni pred dnevno vročino in nočnim mrazom. Marsikdo je ostal čez noč v teh lopah in se je dan za dnem priplazil do roba kopališča, zaman upajoč v ozdravitev.

Jezus je bil zopet v Jeruzalemu. Očitno je bilo, da razmišlja in moli, ko je po mestu hodil sam, in tako je prišel do kopališča. Videl je nesrečne trpine, kako so čakali na to, kar so imeli za edino možnost ozdravitve. Zaželel si je uporabiti svojo ozdravljajočo moč in ozdraviti vse bolnike. Ampak bila je sobota. Množica je odšla v tempelj k bogoslužju;/201/ zato je vedel, da bi taka ozdravitev močno vznemirila predsodke Judov in prezgodaj ustavila njegovo delovanje.

Toda Zveličar je zagledal prizor skrajne bede. Tam je ležal mož, ki je bil že osemintrideset let nebogljen invalid. Njegova bolezen je bila v glavnem posledica njegovih grehov in nanjo so gledali kot na Božjo kazen. Bolnik je preživel dolga leta trpljenja sam, brez prijateljev in z občutkom, da je izključen iz Božje milosti. V času, ko so pričakovali vzvalovanje vode, so ga prinesli do lop ljudje, ki so se usmilili njegove nebogljenosti. Ampak v usodnem trenutku ni imel nikogar, ki bi mu pomagal v vodo. Sicer je videl valovanje vode, toda nikoli ni mogel priti dalje kakor do roba kopališča. Krepkejši od njega so se pred njim potopili v vodo. Ni se mogel uspešno kosati s sebično, prerivajočo se množico. Njegova vztrajna prizadevanja k temu edinemu cilju, skrb in nenehno razočaranje so izčrpavali še ostanek njegove moči.

Bolnik je ležal na ležišču in občasno dvignil glavo, da bi opazoval bazen, ko se je nadenj nagnil prijazen sočuten obraz, njegovo pozornost pa so pritegnile besede: "Hočeš li ozdraveti?" (Jan 5,6.) Upanje je napolnilo njegovo srce. Čutil je, da bo lahko na neki način dobil pomoč. Toda radost ohrabritve je hitro splahnela. Spomnil se je, kolikokrat je poskušal doseči bazen, in da ima zelo malo upanja, da bo še živ do vnovičnega vzvalovanja vode. Utrujen se je obrnil in rekel: "Gospod, nimam človeka, da bi me, kadar se voda skali, posadil v kopel; a preden sam pridem, stopi vanjo drug pred menoj." (Jan 5,7.)

Jezus od tega trpina ni zahteval, da pokaže vero vanj, temveč mu je preprosto rekel: "Vstani, vzemi svojo posteljo in hodi." (Jan 5,8.) Teh besed se je oklenila vera tega moža./202/ Vsak živec in vsaka mišica je vztrepetala v novem življenju in zdravilno gibanje je zajelo njegove hrome ude. Brez pomišljanja se je odločil poslušati Kristusovo navodilo, in vse njegove mišice so ubogale njegovo voljo. Skočil je na noge in ugotovil, da je postal čil mož.

Jezus mu nikakor ni zagotovil božanske pomoči. Mož bi lahko dalje dvomil in izgubil edino priložnost za ozdravitev. Ampak veroval je Kristusovim besedam, se ravnal po njih in dobil moč.

Z isto vero smo lahko tudi mi duhovno ozdravljeni. Greh nas je ločil od življenja v Bogu. Naše duše so ohromele. Sami ne moremo živeti svetega življenja prav tako, kakor bolni mož ni mogel hoditi. Mnogi se zavedajo svoje nebogljenosti in hrepenijo po takem duhovnem življenju, ki jih bo pripeljalo v skladnost z Bogom, a zaman se trudijo, da bi to dosegli. V obupu vzkliknejo: "Jaz nesrečni človek! Kdo me otme iz telesa te smrti?" (Rim 7,24.) Naj taki obupani ljudje, ki se bojujejo, pogledajo navzgor. Zveličar se nagiba nad nje, ki jih je odkupil s svojo krvjo, in jih sprašuje z nepopisno nežnostjo in usmiljenjem: "Hočeš li ozdraveti?" (Jan 5,6.) Vabi vas, da vstanete zdravi in spokojni. Ne čakajte, da boste občutili, da ste ozdraveli. Zaupajte njegovi besedi, pa se bo uresničila. Izročite svojo voljo Kristusu. Odločite se, da mu boste služili, pa boste z delovanjem po njegovi besedi dobili moč. Če je katera koli slaba navada in velika strast zaradi dolgega popuščanja zvezala dušo in telo, jo Kristus lahko razveže. Duši, ki je "mrtva po prestopkih", želi podariti življenje. (Ef 2,1.) Želi osvoboditi jetnika, ki je zvezan zaradi svojih slabosti, nesreče in verig greha.

Po svoji ozdravitvi se je hromec sklonil, da bi vzel svojo posteljo, ki je bila le rogoznica, in odejo. Čutil je globoko veselje, da se je lahko zopet vzravnal, in se ozrl po Osvoboditelju. Ampak Jezus se je izgubil v množici. Mož se je bal, da ga ne bo prepoznal, če ga bo zopet videl. Ko je hitel od tam s trdnimi in svobodnimi koraki, slavil Boga in se veselil svoje nove moči, je srečal več farizejev ter jim nemudoma pripovedoval o ozdravitvi. Presenetila ga je hladnost, s katero so ga poslušali.

Čemerni so ga prekinili z vprašanjem, zakaj v soboto nosi svoje ležišče. Strogo so ga spomnili na to, da ni dovoljeno po postavi nositi bremena v Gospodov dan. Od samega veselja je mož pozabil, da je bila sobota. Vendar pa se ni čutil krivega, saj je vendar samo poslušal ukaz moža, ki je imel takšno moč od Boga./203/ Pogumno je odgovoril: "Ta, ki me je ozdravil, mi je rekel: Vzemi svojo posteljo in hodi." (Jan 5,11.) Vprašali so ga, kdo je to naredil, a jim ni mogel odgovoriti. Ti poglavarji so vedeli, da je bil samo Eden sposoben narediti tak čudež. Ampak hoteli so dobiti jasen dokaz, da je bil Jezus, da bi ga lahko obtožili kot prestopnika sobote. Po njihovem mnenju ni prestopil postave samo s tem, da je bolnega moža ozdravil v soboto, temveč je zagrešil tudi bogokletje z naročilom, naj odnese ležišče.

Judje so tako popačili postavo, da so iz nje naredili suženjski jarem. Njihove nesmiselne zahteve so drugim narodom postale splošno znane. Zlasti sobota je bila zaradi vsakovrstnih nesmiselnih predpisov tako omejena, da jim ni bila več v veselje kot sveti častitljiv Gospodov dan. Pismarji in farizeji so naredili iz njenega posvečevanja neznosno breme. Judu ni bilo dovoljeno v soboto zakuriti ognja ali samo prižgati sveče. Zato pa so si morali najeti pogane za številne storitve, ker so jim jih predpisi prepovedovali, da bi jih delali sami. Niso premislili, da je ta, ki druge zaposli z nedovoljenim delom, prav toliko kriv, kakor če bi ga bil opravil sam. Menili so, da je zveličanje omejeno samo na Jude, zato se že tako brezupno stanje vseh drugih ne more z ničimer poslabšati. Toda Bog ni dal nobenih zapovedi, po katerih se ne bi mogli ravnati vsi. Njegove zapovedi ne dovoljujejo nobenih nerazumnih in sebičnih omejevanj.

V templju je Jezus znova srečal ozdravljenega, ki je prišel darovat daritev hvaležnosti in daritev za greh, ker mu je bila izkazana velika milost. Ko ga je Jezus našel med molilci, se mu je dal prepoznati z opominjajočimi besedami: "Glej, ozdravljen si, ne greši več, da se ti kaj hujšega ne prigodi." (Jan 5,14.)

Ozdravljeni mož je bil presrečen, ko je našel Osvoboditelja. Ker ni ničesar vedel o sovraštvu do Jezusa, je povedal farizejem, ki so ga vprašali, da je to tisti, kateri ga je ozdravil. "In zato so Judje preganjali Jezusa, ker je to delal v soboto." (Jan 5,16.)

Jezusa so odpeljali pred Veliki zbor, da bi se tam zagovarjal zaradi obtožbe kršenja sobote. Če bi bili Judje takrat neodvisen narod, bi takšna obtožba zadostovala, da ga obsodijo na smrt. Njihova podrejenost Rimljanom pa je to preprečevala. Judje niso imeli pravice izreči smrtne kazni,/204/ proti Kristusu podane obtožbe pa ne bi imele nobenega pomena pred rimskim sodiščem. Ampak farizeji so upali, da bodo našli druge vzroke. Kljub njihovim prizadevanjem, da bi ovirali Kristusovo delo, je celo v Jeruzalemu dosegel večji vpliv na ljudstvo kakor oni. Številne ljudi, ki niso bili zadovoljni z dolgimi govori rabinov, je pritegnil njegov nauk. Kar je povedal, so zlahka razumeli in je ogrelo ter potolažilo njihova srca. Boga jim ni opisoval kot maščevalnega sodnika, temveč kot usmiljenega Očeta, in jim je razodel Božjo podobo tako, kakor se je lahko videla v njem samem. Njegove besede so delovale kot mazilo za ranjenega duha. Z besedami in deli usmiljenja je strl morečo silo starih izročil in človeških zapovedi ter predstavil Božjo ljubezen v njeni neizčrpni polnoti.

V enem najstarejših prerokovanj o Kristusu je zapisano: "Ne vzame se žezlo od Jude, niti vladarska palica izmed njegovih nog, dokler ne pride Šilo, in njemu bo pokorščina narodov." (1 Mojz 49,10.) Ljudje so se zbirali okrog Kristusa. Z naklonjenim srcem so raje sprejeli nauk o ljubezni in dobrotljivosti, kakor pa stroge obrede, ki so jih zahtevali duhovniki. Če se duhovniki in rabini ne bi uprli, bi njegov nauk povzročil takšno prenovo, kakršne svet še nikoli ni doživel. Ampak da bi ti voditelji obdržali svojo moč, so se trdno odločili uničiti Jezusov vpliv. To naj bi Veliki zbor dosegel z javno obsodbo njegovega nauka, ker je ljudstvo še vedno zelo spoštovalo svoje verske voditelje. Kdor koli si je upal obsoditi zahtevo rabinov ali si olajšati bremena, ki so jih naložili ljudstvu, so ga obtožili ne samo za bogokletje, marveč tudi za izdajo. Rabini so upali, da bodo tako vzbudili sum zoper Kristusa. Podtikali so mu, da poskuša odpraviti ustaljene običaje in s tem med ljudstvo posejati neslogo, s čimer bi pripravil pot, da bi jih Rimljani popolnoma podjarmili.

Toda načrti, ki so jih rabini poskušali tako vneto uresničiti, ne izvirajo iz Velikega zbora, temveč iz nekega drugega. Potem ko je Satan zaman poskušal Kristusa premagati v puščavi, je združil vse svoje moči, da bi ga oviral v njegovi službi in, če je le mogoče, uničil njegovo delo. Trdno se je odločil z zvijačo doseči to, česar ni mogel uresničiti neposredno z osebnimi prizadevanji. Po spopadu v puščavi se je najprej umaknil in se posvetoval s svojimi zavezniki angeli in zrelo pretehtal, kako bi lahko še naprej zaslepljeval um judovskega naroda tako,/205/ da ne bi prepoznal svojega Odrešenika. Za to je hotel uporabljati ljudi iz verskega sveta, katere je navdihnil s svojim lastnim sovraštvom do zagovornika resnice. Hotel jih je zapeljati, da bi zavrgli Kristusa in bi mu kar se da bolj zagrenili življenje v upanju, da bo izgubil pogum za svoje poslanstvo. Izraelski voditelji so postali Satanova orodja v boju proti Zveličarju.

Jezus je prišel, da bi "poveličal postavo in jo postavil v čast". (Iz 42, 21.) Njene časti naj ne bi znižal, ampak jo povišal. Sveto pismo pravi: "Ne bo opešal, ne bo potrt, dokler ne ustanovi pravice na zemlji." (Iz 42,4.) Prišel je osvobodit soboto tistih težkih predpisov, zaradi katerih je postala prekletstvo namesto blagoslov.

Zaradi tega vzroka je Jezus zavestno v soboto naredil čudež ozdravitve v Betezdi. Bolnika bi bil prav tako lahko ozdravil kateri drugi dan v tednu ali pa bi to naredil, ne da bi mu naročil, naj odnese posteljo. Ampak to mu ne bi omogočilo priložnosti, ki si jo je želel. Moder namen je bil temelj vsakega Kristusovega dejanja v njegovem pozemskem življenju. Vse, kar je delal, je bilo že samo po sebi pomembno in poučno. Med trpečimi ob kopališču v Betezdi je izbral najhuje prizadetega, da bi na njem izpričal svojo ozdravljajočo moč. Možu je ukazal, naj odnese svoje ležišče skozi mesto, da bi se zvedelo o velikem opravljenem delu. S tem naj bi se sprožilo vprašanje, kaj je dovoljeno delati ob sobotah, in to naj bi mu dalo priložnost javno ožigosati judovske omejitve glede Gospodovega dneva in razveljaviti njihova izročila.

Jezus jim je pojasnil, da je ozdravitev bolnika v skladnosti s sobotno zapovedjo. Ujema se tudi s službo Božjih angelov, ki stalno potujejo med nebesi in zemljo in pomagajo trpečemu človeštvu. Rekel je: "Moj Oče dela doslej, tudi jaz delam." (Jan 5,17.) Vsi dnevi pripadajo Bogu, v katerih je potrebno uresničiti njegov načrt za človeštvo. Če Judje pravilno tolmačijo zapovedi, potem greši Jahve, ki s svojim delovanjem poživlja in ohranja vsako živo bitje, odkar je bil položil temelje zemlji. Potem bi moral ta, ki je izjavil, da je njegovo stvarstvo zelo dobro in je ustanovil soboto kot spomin na opravljeno delo, dokončati svoje delovanje in ustaviti nenehno kroženje vesolja.

Ali naj bi Bog prepovedal soncu opravljati svojo nalogo v soboto in ga oviral, da bi njegovi poživljajoči žarki ogrevali zemljo in hranili rastlinstvo? Ali naj bi se nebesna telesa na ta sveti dan ustavila na svoji poti?/206/ Ali naj ukaže potokom, naj ne dajejo vode njivam in gozdovom, in naj morja prekinejo nenehno menjavo plime in oseke? Ali morata pšenica in koruza prenehati rasti in naj zoreče grozdje preloži barvanje svojega sadu? Ali drevje in cvetje ob sobotah ne sme poganjati popkov in cvetov?

Ko bi bilo tako, bi ljudem zmanjkalo zemeljskih sadov in blagoslovov, zaradi katerih je zaželeno živeti. Narava mora nadaljevati svoj nespremenljivi tok. Ko bi Bog samo za trenutek odtegnil svojo roko, bi človek omedlel in umrl. Tudi človek ne sme biti v tem dnevu nedelaven. Morajo se zadovoljiti življenjske potrebe, bolniki morajo biti oskrbljeni in najnujnejše potrebe se morajo potešiti. Kdor zanemari v soboto pomagati trpečim, ne bo ostal nedolžen. Božji sveti dan počitka je bil ustvarjen za človeka, a dejanja usmiljenja so v popolni skladnosti z njegovim ciljem. Bog ne želi, da bi njegova stvarstva trpela bolečine eno samo uro, ki bi se lahko ublažile v soboto ali kateri drug dan.

Ljudje v soboto celo več pričakujejo od Boga kakor druge dneve. Njegovo ljudstvo preneha opravljati na ta dan vsa vsakdanja opravila in preživi čas v razmišljanju in bogoslužju. Boga prosi za več uslug kakor druge dni. Želi si več njegove pozornosti. Prosi za posebne blagoslove. Bog ne čaka, da sobota mine, preden uresniči te prošnje. V nebesih delo nikoli ne preneha, a tudi človek ne sme počivati od dobrodelnosti. Sobota ni zamišljena kot čas nekoristnega brezdelja. Zapoved sicer prepoveduje vsa posvetna dela na dan Gospodovega počitka. Delo pridobivanja sredstev za preživljanje mora prenehati. Nobeno delo za posvetni užitek ali dobiček ni zakonsko upravičeno na ta dan. Toda kakor je Bog dokončal svoje ustvarjalno delo in v soboto počival ter ta dan blagoslovil, tako naj tudi človek preneha opravljati dnevna opravila in uporabi te ure za zdravilni počitek, bogoslužje in sveta dela. Kristusovo delo ozdravitve bolnika se je popolnoma ujemalo z zapovedjo. Izkazalo je soboti čast.

Jezus si je lastil enake pravice kakor Bog s tem, ko je opravljal dejanja enake svetosti in narave kakor nebeški Oče. Ampak farizeji so postajali vse bolj razjarjeni. Po njihovem mnenju ni prestopil samo zapovedi, ampak se je izenačil z Bogom s tem, ker je "Boga imenoval svojega Očeta". (Jan 5,18.)

Celoten judovski narod je Boga imenoval za svojega Očeta. Če bi bil Kristus svoj odnos z Bogom opisal na podoben način, potem se ne bi tako vznemirili. Obtožili pa so ga za preklinjanje Boga/207/ in s tem pokazali, da so ga zelo dobro razumeli kot takega, ki to zahteva v najbolj vzvišenem smislu.

Kristusovi nasprotniki niso mogli z ničimer ugovarjati resnicam, ki jim jih je drugo za drugo vtisnil v njihovo vest. Lahko so navedli samo svoje navade in izročila. Toda v primerjavi z dokazi, ki jih je Jezus črpal iz Božje besede in nespremenljivega poteka narave, je bilo to šibko in medlo. Če bi bili rabini čutili kakršno koli željo po prejemu luči, bi spoznali, da je Jezus govoril resnico. Namesto tega so se izmikali točkam, ki so bile glede sobote za Jezusa pomembne, in so poskušali podžigati sovraštvo proti njemu zato, ker je trdil, da je enak Bogu. Bes poglavarjev ni poznal nobenih mej. Če se duhovniki in rabini ne bi bili bali ljudstva, bi Jezusa takoj umorili. Ljudstvo pa mu je bilo zelo naklonjeno. Mnogi so v njem videli prijatelja, ki je ozdravil njihove bolezni in jih tolažil v njihovih žalostih. Zato so tudi zagovarjali njegovo ozdravitev bolnika ob kopeli v Betezdi. Zaradi tega so morali voditelji za nekaj časa obrzdati svojo jezo.

Jezus je zavrnil obtožbo bogokletja. Pojasnil je: Moje pooblastilo za delo, za katero me obtožujete, temelji na tem, da sem Božji Sin, eno z njim po naravi, volji in nameri. V vseh njegovih delih stvarjenja in previdnosti sodelujem z Bogom. "Sin ne more sam od sebe ničesar delati, razen kar vidi, da dela Oče." (Jan 5,19.) Duhovniki in rabini so Božjega Sina poklicali na zagovor ravno zaradi dela, zavoljo katerega je bil poslan na svet. Zaradi svojih grehov so se ločili od Boga in v svoji ošabnosti delali neodvisno od njega. Menili so, da so sami po sebi sposobni za vse in niso videli nobene potrebe, da bi višja modrost vodila njihova dela. Božji Sin pa je bil podložen Očetovi volji in odvisen od njegove moči. Kristus se je tako popolnoma odpovedal sebi, da sam zase ni ničesar načrtoval. Sprejel je načrte, ki jih je Bog določil zanj in mu jih je Oče razodeval iz dneva v dan. Prav tako naj bi se tudi mi zanašali na Boga, in potem bo naše življenje preprosto uresničevanje njegove volje.

Ko se je Mojzes pripravljal postaviti svetišče kot prebivališče za Boga, je dobil navodila, da naj naredi vse po vzorcu, ki mu je bil pokazan na gori. Mojzes je z veliko gorečnostjo izpolnil Božje naročilo. Poklicani so bili najbolj nadarjeni in spretni možje za opravljanje njegovih navodil. Vsak zvonček, vsako granatno jabolko, vsaka resa, vsak rob, vsaka zavesa ali katera koli posoda v svetišču je morala biti narejena natančno po vzorcu, ki mu je bil pokazan. Bog ga je poklical na goro in mu razkril nebeške reči. Gospod ga je ogrnil s svojo slavo, da bi tako lahko videl vzorec,/208/ po katerem so potem bili narejeni vsi predmeti. Tako je razodel Izraelu, v katerem si je hotel narediti svoje prebivališče, veličasten ideal svojega značaja. Vzorec jim je pokazal na gori, ko je dal zapovedi na Sinaju in je šel mimo Mojzesa in klical: "Gospod, Gospod, mogočni Bog, poln usmiljenja in milostiv, počasen za jezo in obilen v milosti in resnici, ki hrani milost tisočim, ki odpušča krivico in prestopek in greh." (2 Mojz 34,6.7.)

Izrael pa si je izbral svojo lastno pot in ni gradil po vzorcu. Kristus pa, pravi tempelj, v katerem je resnično prebival Bog, je oblikoval vsako podrobnost svojega pozemskega življenja v skladnosti z Božjim idealom. Rekel je: "Veselje mi je delati tvojo voljo, moj Bog, in tvoja postava je v mojem srcu." (Ps 40,8.) Tako naj bi bil tudi naš značaj oblikovan za "Božje bivališče v Duhu". (Ef 2,22.) Mi moramo narediti vse "po zgledu, pokazanem na gori", (Heb 8,5.) in v skladnosti z Jezusom, ki nam je zapustil zgled, da hodimo po njegovih sledovih.

Kristusove besede učijo, da naj se čutimo neločljivo povezani z nebeškim Očetom. Kdor koli smo že, smo odvisni od Boga, ki usodo vseh drži v svojih rokah. Določil nam je delo in nas zanj usposobil s sposobnostmi in darovi. Če voljo podredimo Bogu in zaupamo njegovi moči in modrosti, bomo vodeni po varnih stezah tako, da bomo lahko izpolnili nam določeni del njegovega vzvišenega načrta. Kdor pa se zanaša na lastno modrost in moč, se sam loči od Boga. Namesto da deluje v skladnosti s Kristusom, uresničuje namene sovražnika Boga in človeka.

Zveličar je nadaljeval: "Kar koli namreč dela On (Oče), to tudi Sin dela prav tako. Kakor namreč Oče obuja mrtve in oživlja, tako tudi Sin oživlja, katere hoče." (Jan 5,19.21.) Saduceji so menili, da ni vstajenja mesa; Jezus pa jim je zagotovil, da je obujanje mrtvih eno največjih del njegovega Očeta in da ima tudi sam moč opravljati to delo. "Pride ura in je že zdaj, ko mrtvi zaslišijo glas Božjega Sina, in kateri zaslišijo, bodo živeli." (Jan 5,25.) Farizeji so verovali v vstajenje mrtvih. Kristus jim je razložil, da je moč, ki podarja mrtvim življenje, prav sedaj med njimi in da bodo videli njeno delovanje. To je ista moč vstajenja, ki podarja življenje človeku, mrtvemu "po prestopkih in grehih". (Ef 2,1.) Ta duh življenja v Jezusu Kristusu, "moč njegovega vstajenja", (Filip 3,10.)/209/ osvobaja človeka "postave greha in smrti". (Rim 8,2.) Vladavina zla je strmoglavljena in po veri je človek obvarovan pred grehom. Kdor odpre svoje srce Kristusovemu Duhu, bo deležnik tiste silne moči, ki bo izpeljala njegovo telo iz groba.

Ponižni Nazarečan je potrdil svojo pravo velikost. Dvignil se je nad vse človeško, odložil podobo greha in sramote in stal vidno pred očmi vseh, Slavljenec angelov, Božji Sin, eno s Stvarnikom vesolja. Njegovi poslušalci so bili očarani. Nihče še ni govoril takih besed kakor On ali nastopil s takšnim kraljevskim dostojanstvom. Kar je rekel, je bilo razumljivo in jasno ter je popolnoma pojasnilo njegovo poslanstvo in dolžnost sveta. "Kajti Oče tudi ne sodi nikogar, temveč vso sodbo je izročil Sinu, da bi vsi častili Sina, kakor časte Očeta; kdor ne časti Sina, ne časti Očeta, ki ga je poslal. Zakaj kakor ima Oče življenje v sebi, tako je dal tudi Sinu, da ima življenje v sebi. In dal mu je oblast tudi soditi, ker je Sin človečji." (Jan 5, 22.23.26.27.)

Duhovniki in poglavarji so se postavili za sodnike, da bi obsodili Kristusovo delo, On pa je izjavil, da je sam tako njihov sodnik kakor tudi sodnik vsega sveta. Svet je bil izročen Kristusu in po njem je prišel na padlo človeštvo vsak Božji blagoslov. Bil je Odrešenik tako pred učlovečenjem kakor tudi po njem. Brž ko se je pojavil greh, se je pojavil tudi Zveličar. Vsakomur je dal svetlobo in življenje, in vsak bo sojen po količini dane svetlobe. On, ki je podaril to svetlobo in vsakega človeka prisrčno rotil in si ga prizadeval izpeljati iz greha v svetost, je hkrati tudi njegov odvetnik in sodnik. Od nastanka velikega spopada v nebesih je Satan s prevaro ohranjal svoje delo; Kristus pa si je prizadeval razkriti Satanove načrte in streti njegovo oblast. Postavil se je proti goljufu in je skozi vse veke deloval za to, da bi otel ujetnike greha iz njegovega dosega, a prav ta bo tudi izrekel sodbo vsakemu razumnemu bitju.

Bog mu je dal "oblast tudi soditi, ker je Sin človečji". (Jan 5,27.) Do skrajnosti je izkusil zapeljevanja in skušnjave, zato razume človeške slabosti in grehe. Zaradi nas se je uprl Satanovim skušnjavam in bo pravično in nežno ravnal z ljudmi, za katerih rešitev je prelil svojo lastno kri. Zaradi vsega tega je Sin človekov določen, da bo sodil.

Ampak Kristusovo poslanstvo ni bilo, da sodi, temveč zveliča. "Bog namreč ni poslal svojega Sina na svet, da bi svet sodil,/210/ marveč da se svet zveliča po njem." (Jan 3,17.) Pred Velikim zborom je Jezus izjavil: "Kdor posluša mojo besedo in veruje temu, ki me je poslal, ima večno življenje, in ne pride na sodbo, temveč je že prešel iz smrti v življenje." (Jan 5,24.)

Kristus je poslušalce povabil, naj se ne čudijo, in pred njimi še natančneje razodel skrivnost prihodnosti: "Ne čudite se temu; kajti pride ura, ob kateri zaslišijo vsi, ki so v grobih, njegov glas in pridejo ven: kateri so delali dobro, na vstajenje življenja, in kateri so delali hudo, na vstajenje sodbe." (Jan 5,28.29.)

Na to zagotovilo večnega življenja je Izrael tako dolgo čakal in upal, da ga bo dobil ob Mesijevem prihodu. Sedaj jih je obsijala edina luč, ki lahko razsvetli grobno temo. Toda svojevoljnost je slepa. Jezus je prekršil rabinska izročila in ni upošteval njihove oblasti, zato pa niso hoteli verovati.

Čas, kraj, priložnost in globoki občutki, ki so prežemali zbrane, vse to skupaj je povzročilo, da so Jezusove besede pred Velikim zborom naredile še večji vtis. Najvišji verski narodni dostojanstveniki so stregli po življenju njemu, ki se je sam označil kot ta, ki želi Izraela obnoviti. Gospodar sobote je bil postavljen pred pozemsko sodišče, da bi se zagovarjal zaradi obtožbe, da je prestopil sobotno zapoved. Medtem ko je pogumno razlagal svoje poslanstvo, so ga njegovi sodniki opazovali z osuplostjo in besom; ampak njegovih besed niso mogli ovreči. Niso ga mogli obsoditi. Duhovnikom in rabinom je oporekal pravico, da ga zaslišujejo ali ovirajo njegovo delo. Za to niso imeli nobenega pooblastila. Njihove trditve so izvirale iz ošabnosti in domišljavosti. Ni hotel priznati krivde, za katero so ga obtoževali, ali dovoliti, da bi ga zasliševali.

Namesto da bi se Jezus opravičeval za dela, ki so mu jih naprtili, ali pojasnjeval svoje ravnanje, se je uprl poglavarjem, in obtoženec je postal tožnik. Grajal jih je zaradi njihove trdosrčnosti in nepoznavanja Svetih spisov in trdil, da so zavrgli Božjo besedo, če so zavrgli njega, ki ga je poslal Bog. "Preiskujete pisma, ker mislite, da imate v njih večno življenje, in ta so, ki pričajo zame." (Jan 5,39.)

Vsaka stran zgodovinskih, poučnih in preroških knjig Starega zakona je obsijana s slavo Božjega Sina. Kolikor koli je bil sistem judovstva božanska ustanova, toliko je bil strnjeno prerokovanje blagovesti. O Kristusu "pričajo vsi preroki". (Dej 10,43.) Od Adamu dane obljube, mimo/211/ očakov in dajanja zapovedi je veličastna nebeška luč razjasnila Odrešenikove stopinje. Vidci so gledali betlehemsko zvezdo, Šilo (poslanec miru), ki naj bi prišel, medtem ko so se prihodnji dogodki skrivnostno odvijali pred njihovimi očmi. Kristusova smrt je bila prikazana v vsaki daritvi. Z vsakim dimom kadilne daritve se je dvigovala njegova pravičnost. Z vsako trobento se je v milostnem letu naznanjalo njegovo ime. (3 Mojz 25,12. 13.) Njegova slava je prebivala v spoštovanje vzbujajoči skrivnosti najsvetejšega.

Judje so imeli Svete spise in domnevali, da bodo dobili večno življenje zaradi samega poznavanja Božje besede. Toda Jezus je rekel: "In njegove besede nimate, da bi prebivala v vas." (Jan 5,38.) S tem ko so Kristusa zavrgli v njegovi besedi, so ga zavrgli tudi kot osebnost. "A nočete priti k meni," je rekel, "da bi imeli življenje." (Jan 5,40.)

Judovski poglavarji so proučevali preroške nauke o Mesijevem kraljestvu, ampak ne z iskrenim namenom, da bi spoznali resnico, temveč da bi našli dokaze, ki bi podprli njihova častihlepna upanja. Ko je Kristus prišel na način, ki ni ustrezal njihovim pričakovanjem, ga niso hoteli sprejeti. Da pa bi opravičili sebe, so poskušali dokazati, da je slepar. Ko pa so se podali na to pot, Satanu ni bilo težko okrepiti njihovega nasprotovanja Kristusu. Ravno besede, ki naj bi jih sprejeli kot dokaz njegovega božanstva, so razlagali proti njemu. Tako so Božjo resnico spremenili v laž, in kolikor bolj neposredno jim je Zveličar govoril s svojimi deli usmiljenja, toliko odločneje so nasprotovali tej luči.

Jezus je rekel: "Slave od ljudi ne sprejemam." (Jan 5,41.) Ni si želel niti vpliva niti odobritve Velikega zbora. Njihova privolitev ne bi bila zanj nobena čast. Imel je nebeško čast in pooblastilo. Če bi hotel, bi prišli angeli in ga častili, in bi Oče znova potrdil njegovo božanstvo. Toda zaradi njih samih in zaradi naroda, katerega voditelji so bili, je želel, da bi spoznali njegov pravi značaj in prejeli blagoslove, ki jim jih je prinesel.

"Jaz sem prišel v imenu svojega Očeta, in me ne sprejemate; če kdo drug pride v svojem imenu, njega sprejmete." (Jan 5,43.) Jezus je prišel z Božjo oblastjo, nosil je njegovo podobo, izpolnjeval je njegovo besedo in iskal njegovo slavo. Vendar pa ga Izraelovi vladarji niso sprejeli. Toda če bi prišli drugi in bi razkazovali Kristusov značaj, v resnici pa ravnali po svoji lastni volji in zahtevali čast zase, te bi sprejeli. A Zakaj? Ker ta, ki zahteva čast zase, podžiga željo po samopoviševanju pri drugih. Takim vabilom bi se Judje lahko odzvali./212/ Lahko bi sprejeli lažnega učitelja, ker bi odobraval njihova mnenja in izročila in tako laskal njihovemu ponosu. Toda Kristusov nauk se ni ujemal z njihovimi zamislimi. Ta je bil duhoven in je zahteval žrtvovanje samega sebe, in ga zaradi tega ne bi sprejeli. Niso poznali Boga, in ko jim je govoril po Kristusu, je bil to zanje tujčev glas.

Mar se to v našem času ne ponavlja? Mar niso srca mnogih vodilnih mož, celo verskih voditeljev zakrknjena za Svetega Duha, in se tako sami onesposobijo, da bi prepoznali Božji glas? Mar ne zametujejo Božje besede zaradi svojih izročil?

"Ko bi namreč verovali Mojzesu," je rekel Jezus, "bi verovali meni; zakaj on je pisal o meni. Če pa njegovim pismom ne verujete, kako boste mojim besedam verjeli?" (Jan 5,46.47.) Kristus je Izraelcem govoril po Mojzesu. Ko bi bili pazili na božanski glas, ki je govoril po njihovem velikem voditelju, bi ga znova prepoznali v Kristusovih naukih. Ko bi bili verovali Mojzesu, bi verovali tudi njemu, o komer je Mojzes pisal.

Jezus je vedel za odločitev duhovnikov in rabinov, da mu bodo vzeli življenje. Vendar jim je popolnoma jasno razložil svojo edinost z Bogom in svoj odnos do sveta. Dojeli so, da je bilo njihovo nasprotovanje proti njemu neopravičljivo; vendar pa njihov morilski srd ni popuščal. Prevzel jih je strah, ko so bili priče njegove veličastne moči, ki je spremljala njegovo delovanje; ampak ne glede na to so se uprli njegovemu vabilu in se zaprli v temo.

Nikakor jim ni uspelo spodkopati Jezusovega ugleda ali odvrniti od njega spoštovanje in pozornost ljudi, kajti mnogi so bili prepričani o njegovih besedah. Celo same voditelje je hudo pekla vest, ko jih je prepričal o njihovi krivdi. Toda zaradi tega so reagirali še ostreje. Odločili so se ga umoriti. Po vsej deželi so razposlali sle, ki naj bi ljudi svarili pred Jezusom kot sleparjem. Razposlali so tudi vohune, da bi ga nadzorovali in jim poročali, kaj govori in dela. Dragoceni Zveličar je odslej čisto jasno stal v križevi senci./213/

Vsebina

Nazaj

Naprej

Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!