 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Dejanja apostolov (Ellen G. White)
27. Efez (angleško)
Temeljno besedilo: Dej 19,1-20
Medtem ko je Apolo oznanjal v Korintu, je Pavel izpolnil obljubo in se vrnil v Efez. Na kratko je obiskal Jeruzalem in nekaj časa preživel v Antiohiji, kjer je nekoč že delal. Od tam je odpotoval v Malo Azijo na "Galacijsko stran in Frigijo". (Dej 18,23) Tam je obiskal cerkve, ki jih je sam ustanovil, in okrepil vero vernikov.
V apostolskem času je bil zahodni del Male Azije znan kot rimska provinca Azije. Glavno mesto Efez pa je bilo veliko trgovsko središče. Njegovo pristanišče je bilo polno ladij, po ulicah pa so se gnetli ljudje iz vseh dežel. To mesto je pomenilo obetavno misijonsko poljekakor Korintu.
Judje, ki so bili zelo razkropljeni po vseh omikanih deželah, so nasploh pričakovali Mesijev prihod. Ko je Janez/281/ Krstnik pridigal, so ga mnogi obiskovalci Jeruzalema ob letnih praznikih hodili poslušat na bregove Jordana. Tam so slišali, da je Jezusa razglasil za Obljubljenega, in novice so odnesli v vse dele sveta. Tako je Previdnost pripravila pot za delo apostolov.
Ob prihodu v Efez je Pavel našel dvanajst bratov, ki so bili kakor Apolo, učenci Janeza Krstnika, in so bili prav tako nekoliko seznanjeni s Kristusovim poslanstvom. Niso imeli Apolovih sposobnosti, toda z enako iskrenostjo in vero so si prizadevali širiti prejeto spoznanje.
Ti bratje niso ničesar vedeli o poslanstvu Svetega Duha. Ko jih je Pavel vprašal, ali so prejeli Svetega Duha, so odgovorili: "Saj še slišali nismo, da je Sveti Duh. In reče: Na kaj torej ste bili krščeni? Oni pa reko: Na Janezov krst." (Dej 19,2.3)
Potem jim je apostol predstavil velike resnice, ki so temelj krščanskega upanja. Povedal jim je o Kristusovem življenju na tem svetu in o njegovi kruti sramotni smrti. Povedal jim je, kako je Gospodar življenja zlomil okove groba in vstal kot zmagovalec nad smrtjo. Ponovil je Zveličarjevo pooblastilo svojim učencem: "Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji. Pojdite torej in pridobivajte mi v učence vse narode, krščujoč jih v ime Očeta in Sina in Svetega Duha." (Mt 28,18.19) Prav tako jim je povedal o Kristusovi obljubi, da bo poslal Tolažnika, po čigar moči se bodo dogajala mogočna znamenja/282/ in čudeži. Potem pa jim je opisal, kako veličastno se je ta obljuba izpolnila na petdesetnico.
Verniki so Pavlove besede poslušali z globokim zanimanjem, hvaležnostjo, občudovanjem in veseljem. Z vero so se oklenili čudovite resnice o Kristusovi spravni daritvi ter ga sprejeli za svojega Odrešenika. Potem so bili krščeni v Jezusovem imenu, in ko je Pavel pokladal nanje roke, so prejeli tudi krst Svetega Duha. Ta pa jih je usposobil, da so bili zmožni govoriti jezike drugih ljudstev in prerokovati. Tako so bili usposobljeni za misijonarsko delo v Efezu in njegovi okolici, prav tako pa so lahko odšli oznanjat evangelij po Mali Aziji.
Izkušnjo, ki jih je usposobila, da so lahko kot delavci odšli na žetev, so pridobili tako, da so gojili ponižnega in ukaželjnega duha. Njihov zgled pomeni kristjanom nauk velike vrednosti. Mnogo jih je, ki zelo malo napredujejo v duhovnem življenju, ker so preveč samozadostni, da bi sprejeli vlogo učencev. Zadovoljni so s površnim poznavanjem Božje besede. Ne želijo spremeniti svoje vere ali navad, zato se ne potrudijo, da bi dobili večjo luč.
Če bi bili Kristusovi sledilci zares goreči iskalci modrosti, bi bili pripeljani na bogata področja resnice, ki so jim zdaj popolnoma neznana. Tega, ki se bo v celoti prepustil Bogu, bo vodila božanska roka. Morda bo skromen in na videz nenadarjen, vendar bodo njegove moči prenovljene, oplemenitene, okrepljene, njegove sposobnosti pa se bodo povečale, če bo z ljubečim, zaupajočim srcem ubogal vsak namig Božje volje. Če ceni nauke božanske modrosti,/283/ mu bodo zaupana sveta pooblastila; usposobljen bo svoje življenje živeti v čast Bogu in v blagoslov svetu. "Komur se tvoja beseda razodene, prejme luč, in razumnost daje ona preprostim." (Ps 119,130)
Tudi danes je še mnogo takšnih, ki ne poznajo delovanja Svetega Duha na srce, kakor ga niso verniki v Efezu; pa vendar ni resnice, ki bi jo Božja beseda učila jasneje. O tem so premišljevali preroki in apostoli. Sam Kristus nas vabi, da bi bili pozorni na rast rastlinskega sveta kot na prispodobo delovanja Svetega Duha, ko ohranja duhovno življenje. Rastlinski sok trte, ki izhaja iz korenin, prepoji veje, omogoča rast ter cvetenje in sad. Tako izhaja življenjska moč Svetega Duha iz Zveličarja, prežema dušo, prenovi nagnjenja in spodbude ter spravi celo misli v poslušnost Božji volji. Tako prejemnika usposobi, da obrodi dragocene sadove svetih del.
Ustvarjalec duhovnega življenja ni viden, zato natančna razlaga, kako se življenje začne in ohranja, presega moč človeškega modrovanja. Pa vendar je delovanje Duha vedno usklajeno s pisano besedo kakor v naravnem tako tudi v duhovnem svetu. Božanska moč trenutek za trenutkom ohranja naravno življenje; pa vendar se ne ohranja z neposrednim čudežem, temveč z uporabo blagoslovov, ki so nam dosegljivi. Tako se tudi duhovno življenje ohranja z uporabo tistih sredstev, ki jih je priskrbela Previdnost. Če Kristusov sledilec želi zrasti "do doraslega moža, do mere dovršene rasti/284/ Kristusove polnosti", (Ef 4,13) mora jesti kruh življenja in piti vodo zveličanja. Mora bedeti, moliti in delati ter na vseh področjih paziti na Božja navodila v njegovi besedi.
V izkušnji judovskih spreobrnjencev imamo še en nauk. Ko so po Janezovih rokah prejeli krst, niso popolnoma razumeli Jezusovega poslanstva kot Nosilca greha. Obdržali so resne zmote. Ko pa je prišla jasnejša luč, so veselo sprejeli Kristusa kot svojega Odrešenika, in s tem korakom naprej so se spremenile njihove obveznosti. Ko so prejeli čistejšo vero, se je v njihovem življenju zgodila ustrezna sprememba. V znak te spremembe in priznanja svoje vere v Kristusa so se ponovno krstili v Jezusovem imenu.
Po svoji navadi je Pavel začel svoje delo tudi v Efezu z oznanjevanjem v judovski shodnici. Svoje delo je tukaj nadaljeval tri mesece in "prepričeval o Božjem kraljestvu". (Dej 19,8) Najprej je naletel na ugoden sprejem, vendar so mu kmalu kakor tudi drugod nasilno nasprotovali. "Nekateri pa so se zakrknili in niso hoteli biti pokorni, hudo govoreč o Gospodovi poti pred množico." (Dej 19,9) Ko so vztrajno zavračali evangelij, je apostol prenehal oznanjati v shodnici.
Božji Duh je delal po Pavlu in z njim v njegovih prizadevanjih za rojake. Vsem, ki so iskreno želeli spoznati resnico, je bilo podanih dovolj dokazov, da bi jih prepričali. Vendar so mnogi dovolili, da jih vodijo predsodki in nevera, ter se niso hoteli podrediti/285/ najprepričljivejšemu dokazu.
Pavel se je bal, da bi bila ogrožena vera vernikov zaradi nenehne povezave s temi nasprotniki resnice. Zato se je Pavel ločil od njih in zbral učence v posebno skupino ter dalje javno poučeval v šoli, ki jo je imel zelo ugleden učitelj Tiran.
Pavel je videl, da so se mu "odprla velika in široka vrata in nasprotnikov je mnogo". (1 Kor 16,9) Efez pa ni bil le eno najveličastnejših, temveč tudi eno najbolj pokvarjenih azijskih mest. Vraževerje in čutni užitki so vladali v množičnem prebivalstvu. V senci njegovih svetišč so našli zavetje najrazličnejši zločinci in uspevala je vsakršna sramotna pregreha.
Efez je bil priljubljeno središče češčenja Diane. Slava veličastnega svetišča "Diane Efežanov" se je širila po vsej Aziji in svetu. Njegov izreden blišč je bil ponos ne samo za mesto, temveč tudi za celotno ljudstvo. Za malika v svetišču so po izročilu razglasili, da je padel z neba. Na njem so bili izrisani simbolni znaki, za katere so verjeli, da imajo veliko moč. Efežani so napisali mnogo knjig, da bi razložili pomen in uporabo teh simbolov.
Med temi, ki so podrobneje proučili te dragocene knjige, je bilo mnogo čarovnikov, ki so imeli mogočen vpliv nad umom praznovernih častilcev podobe v svetišču.
Apostolu Pavlu je bil med delom v Efezu dan posebnen dokaz Božje naklonjenosti. Njegova prizadevanja je spremljala Božja moč, in mnogi so bili ozdravljeni fizičnih/286/ bolezni: "In ne male čudeže je delal Bog po Pavlovih rokah; tako da so na bolnike pokladali celo potne prte ali predpasnike od njegovega života, in bolezni so jih puščale in hudobni duhovi so izhajali iz njih." (Dej 19,11.12) Ta razodetja nadnaravne moči so bila mogočnejša od vsega, čemur so bili dotlej priče v Efezu, bila pa so takšnega značaja, da jih ni bilo mogoče posnemati z veščinami sleparjev ali pa z zamaknjenostjo čarovnikov. Ker so bili ti čudeži storjeni v imenu Jezusa iz Nazareta, je imelo ljudstvo možnost spoznati, da je nebeški Bog mogočnejši od čarovnikov, ki so bili častilci boginje Diane. Tako je Bog povišal svojega služabnika celo v očeh samih malikovalcev neizmerljivo više nad najmogočnejšim in najljubšim čarovnikom.
Toda On, ki so mu podložni vsi hudobni duhovi in ki je dal svojim služabnikom oblast nad njimi, je nameraval še bolj osramotiti in poraziti tiste, ki so zaničevali in skrunili njegovo sveto ime. Čarovništvo je bilo po Mojzesovem zakonu prepovedano, kazen za to je bila smrt, pa vendar so ga odpadli Judje občasno na skrivaj opravljali. Ob času Pavlovega obiska v Efezu so bili v mestu "nekateri izmed Judov, ki so hodili okrog in rotili hudiče". (Dej 19,13) Ko so videli čudeže, ki jih je Pavel storil, so "klicali ime Gospoda Jezusa na tiste, ki so imeli hudobne duhove". (Dej 19,13) To je počelo sedem sinov "nekega žida Skeve, višjega duhovnika". (Dej 19,15) Ko so srečali človeka, ki ga je obsedel zli duh, so mu rekli: "Zaklinjam vas pri Jezusu, ki ga Pavel oznanjuje." (Dej 19,13) Toda hudobni duh je odgovoril in/287/ rekel: "Jezusa poznam in za Pavla vem; vi pa, kdo ste? In skočivši nanje, premaga človek, v katerem je bil hudobni duh, dva izmed njiju in ju tako zdela, da naga in ranjena ubežita iz tiste hiše." (Dej 19,15.16)
Tako je bil dan očiten dokaz o svetosti Kristusovega imena in nevarnosti, ki se ji izpostavijo tisti, ki kličejo njegovo ime brez vere v Zveličarjevo božansko poslanstvo. "In strah jih je vse obšel, in ime Gospoda Jezusa se je poveličevalo." (Dej 19,17)
Dejstva, ki so jih prej skrivali, so zdaj prišla na dan. Nekateri verniki pa so sprejeli krščanstvo, ne da bi se popolnoma odpovedali praznoverju. Nekoliko so se še naprej ukvarjali s čarovništvom. Ko pa so sedaj spoznali svojo napako, "so prihajali ter priznavali in razodevali svoja dela". (Dej 19,18) Dober vpliv je zajel celo nekatere čarovnike in "mnogi tistih, ki so uganjali vraže, so znesli knjige in jih sežgali vpričo vseh; in ko so sešteli njihovo ceno, so našli, da so veljale petdeset tisoč srebrnikov. Tako je Gospodova beseda rasla z močjo in se utrjevala." (Dej 19,19.20)
S sežigom svojih čarovniških knjig so efeški spreobrnjenci pokazali, da se jim sedaj gabi to, kar jih je nekoč veselilo. S čarovništvom in po njem so posebno žalili Boga ter ogrozili svojo dušo; zdaj pa so do čarovništva pokazali takšno ogorčenost. S tem so podali dokaz o svoji resnični spreobrnitvi.
Ti vedeževalski spisi so vsebovali pravila in obrazce za vzpostavljanje stikov s hudobnimi duhovi. To so bili predpisi češčenja Satana â navodila o moledovanju za/288/ njegovo pomoč in sprejemanje obvestil od njega. Če bi učenci te knjige obdržali, bi se izpostavili skušnjavi; če bi jih prodali, bi s tem izpostavili skušnjavi druge. Odpovedali so se kraljestvu teme, in se niso obotavljali uničiti njegove moči, ne glede na žrtve. Tako je resnica prevladala nad človeškimi predsodki in njihovo ljubeznijo do denarja.
S tem razodetjem Kristusove moči je bila v samem oporišču praznoverja pridobljena mogočna zmaga za krščanstvo. Vpliv tega, kar se je zgodilo, se je razširil veliko bolj, kakor pa si je Pavel sploh mislil. Novice iz Efeza so se razširile daleč naokrog in Kristusovo delo je dobilo močan zagon. Ti prizori so v spominu ljudi živeli še dolgo zatem, ko je apostol končal svoje delo, in so bili sredstvo za pridobivanje spreobrnjencev v evangelij.
Nvadno se misli, da je pogansko praznoverje izginilo pred razsvetljenstvom dvajsetega stoletja. Toda Božja beseda in trdni dokazi dejstev kažejo, da je čarovništvo v tem obdobju dejavno prav tako resnično, kakor je delovalo v časih starodavnih čarovnikov. Stari ustroj čarovništva je v resnici to, kar danes poznamo z imenom sodobni spiritizem. Satan najde dostop v um tisočev s tem, ko se predstavlja v podobi pokojnih prijateljev. Sveto pismo pravi: "Mrtvi pa ničesar ne vedo." (Prd 9,5) Njihove misli, ljubezen in sovraštvo so izginili. Mrtvi nimajo stika z živimi. Toda Satan se zvest svoji prvotni zvijači trudi pridobiti nadzor nad umom./289/
Po spiritizmu ima s hudobnimi duhovi zvezo mnogo bolnih, osamljenih in radovednih. Vsi, ki se za to odločijo, so na nevarnih tleh. Beseda resnice objavlja, kako Bog gleda nanje. V starodavnih časih je strogo obsodil kralja, ki je poslal po nasvet v pogansko preročišče: "Ali ni Boga v Izraelu, da greste spraševat Baalzebuba, boga v Ekronu? Zatorej pravi tako Gospod: Ne vstaneš iz postelje, v katero si legel, temveč gotovo umrješ!" (2 Kr 1,3.4)
Čarovniki iz poganskih časov imajo svoje dvojnike v spiritističnih posrednikih, jasnovidcih in vedeževalcih. Skrivnostni glasovi, ki so govorili v Endorju in v Efezu, še vedno z lažnivimi besedami zapeljujejo človeške otroke. Če bi se pred našimi očmi lahko dvignil zastor, bi videli hudobne angele, ki se z vsemi zvijačami prizadevajo zapeljati in uničiti. Satanova čarobna moč je pri delu, kjer koli se kaže vpliv, ki povzroča, da človek pozabi Boga. Ko se ljudje podredijo njegovemu vplivu, je njihov um zmeden in duša umazana, še preden se tega zavedo. Apostolovo opozorilo efeški cerkvi bi moralo upoštevati tudi Božje ljudstvo danes: "In ne udeležujte se nerodovitnih del teme, marveč še grajajte jih." (Ef 5,11)/290/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!