Vedno znova se pokažejo razlike med različnimi veroizpovedmi. Razlike so še očitnejše, kadar gre za pojmovanje krsta in načina njegovega izvajanja. Nekatere cerkve krščujejo novorojenčke, druge, na primer, baptisti in adventisti, pa krščujejo izključno odrasle. Krst otrok se opravlja s kropitvijo ali polivanjem glave z nekaj vode, krst odraslih pa s potopitvijo vsega človeka v vodo.

Svetopisemski vzorec

Potopitev se ujema s svetopisemskim vzorcem. Izvirna grška beseda za krst v dobesednem prevodu pomeni »v vodo potopiti ali potunkati«. Poročilo pravi, da je Janez Krstnik krščeval v Jordanu, (Mt 3,6) druga besedila pa pristavljajo, da »je bilo tam mnogo vode«. (Jn 3,23) Jezus je po svojem krstu »stopil iz vode«. (Mr 1,10) Krščevanja s potopitvijo niso izvajali samo prvi kristjani, temveč se je ohranilo prvih deset do štirinajst stoletij. Zato v starejših cerkvah in stolnicah najdemo mnogo tako imenovanih baptisterijev, velikih krstilnic, v katerih so krščevali s potopitvijo.

Način izvajanja krsta je neločljivo povezan s pomenom samega krsta. Krščenec s tem dejanjem javno priznava svojo vero v Boga in sprejema Božjo ponudbo večnega življenja. Vernik s krstom sklepa zavezo z Bogom za vse življenje. Kakor se pri sklepanju zakonske zveze zakonca odločita za skupno življenje in to potrdita s svojim »da«, tako tudi Božji »da« imamo v Jezusu. Bog daruje večno življenje vsem, ki verujejo, da je Jezus umrl na križu in tako vzel nase greh vseh ljudi ter nato vstal od mrtvih.

S krstom je simbolično odstranjena človekova krivda. Zato je nujna potopitev v vodo. S tem simboličnim dejanjem se končuje življenje brez Boga in začne življenje z njim. Zato krst pomeni konec grešnega življenja in novi začetek (2 Kor 5,17) podobno Jezusovi smrti in vstajenju, (Rim 6,3-7; 2 Kor 5,17) ki sta človeku omogočila večno življenje.

Vse novo?

Ni dvoma, da mnogi želijo novi začetek, ki bi jih osvobodil bremen stare krivde. Radi bi postali novi ljudje, zavrgli stare napake in značajske slabosti. Krst pa ne spremeni kristjana samodejno v brezgrešno bitje. Pred nebesi in vsem občinstvom potrjuje nekogaršnjo odločitev za življenje z Bogom. Pri tem novo življenje ne nastaja s krstnim obredom, temveč s krščenčevo odločitvijo, da bo svoje življenje izročil Božjemu vodstvu. V središču njegovega razmišljanja in ravnanja niso več lastne želje in cilji, temveč Božje poti in njegovi cilji za vernikovo življenje.

Kakor se s svatbo začne skupno življenje novega para na novi ravni in se dalje razvija, tako se tudi s krstom začne posebno duhovno življenjsko občestvo med Bogom in človekom. Zaradi tega občestva bodo nastale spremembe v razmišljanju in ravnanju, življenjskih ciljih in značaju.

Starokrščanska krstilnica v Celju

S popolno svobodo

Takšno odločitev, ki spreminja življenje, lahko naredi samo tisti, ki dobro pozna njeno bistvo in namen. Glede na svetopisemsko razumevanje krsta ni smiselno krščevati otrok. Krst mora biti sad osebne, zavestne in dobro pretehtane odločitve. Razumeti moramo veselo sporočilo o zveličanju po Jezusu kot edini poti zveličanja. Pred Bogom moramo priznati svojo grešnost in jo iskreno obžalovati. (Dej 2,38)

Delovanje Svetega Duha v krščenčevem življenju kaže Božjo podporo in pomoč. Če krščenec dovoli Bogu, da ga spreminja, Sveti Duh deluje kakor »motor« za uspešno uresničevanje življenja z Bogom po njegovi volji. Sam Jezus vabi svoje sledilce, naj ljudem oznanijo veselo sporočilo o zveličanju in večnem življenju: »Kdor veruje in je krščen, bo zveličan.« (Mr 16,16) Vera je notranja povezanost z Bogom, krst pa je zunanje znamenje te povezanosti.

S krstom postane vidna tudi pripadnost občestvu vernih. (1 Kor 12,13) Ko se novokrščenec odkrito odloči za Boga, zanj velja Jezusovo naročilo, naj bi svojim bližnjim pomagal postati Jezusovi učenci: »Pojdite torej in pridobivajte mi v učence vse narode, krščujoč jih v ime Očeta in Sina in Svetega Duha.« (Mt 28,19)

Sandra C. Wieshollek

(izšlo v reviji Znamenja časa 2003/2, objavljeno z dovoljenjem)