E-Knjige

Pridige

Vera in razum
Sveto pismo in vino
Praznovanje dneva reformacije
Življenje po življenju
Zaveza za vse življenje
Osupljiva Keltska cerkev
Reformacija in verska svoboda

Dragi Jezus
Jezus in ti
Molitev

Izkušnje: Luka
Izkušnje: Marko
Izkušnje: Aleš


Natisni
Vera in razum: nevarna razmerja?

V zahodni misli je tema odnosa med vero in razumom zelo stara. To vprašanje je bilo aktualno vse od antike do razsvetljenstva, a približno v zadnijh treh stoletjih je bilo posebej živo, pogosto tudi pereče in za marsikoga moteče. V današnji dobi znanosti in eksperimentov, ali je vera sploh še «razumna opcija»? Ali sploh mora biti razumna? Znanost – hiper-uspešen dosežek človekovega razuma – nam govori z odločno avtoriteto in (pogosto implicitno) zahteva poslušnost; trditev, da je nekaj znanstveno dokazano, v umu sodobnega človeka običajno pomeni, da je tisto nekaj res. Kako lahko veren človek danes na uspešen način združuje razum in vero?

To vprašanje je zame aktualno vse od trenutka, ko me je Bog «pobliže srečal» in sem poveroval v Jezusa Kristusa. Kot absolvent filozofije in fizike sem bil takrat do neke osnovne mere seznanjen z razumsko-znanstvenimi argumentacijami in sem se naučil ceniti razum kot nekaj koristnega, kot orodje, ki nam zagotovo lahko pove nekaj o svetu. Močna krščanska duhovna izkušnja, ki je vključevala Jezusovo osupljivo 'diagnozo' mojega duhovnega stanja ter zdravilo (Jezusov križ), katerega učinkovito delovanje sem doživel na svoji koži, pa me je silovito povabila v vero v Kristusa in Sveto pismo. Ali bo to dvoje šlo skupaj? Filozofija, znanost in vera v Kristusa, vstalega od mrtvih?

V tem kratkem razmišljanju se ne želim spuščati v debato o stvarjenju in evoluciji, torej v bolj tehnično razpravo o znanstvenih teorijah, ki so v konfliktu z nekaterimi poročili iz Svetega pisma ali obratno. Rad bi se posvetil bolj temeljnemu vprašanju. Kako se na sami osebno-spoznavni ravni vera kombinira z razumom? Kakšno avtoriteto naj za kristjana ima kateri od njiju? Kaj pride prej: razumski argumenti, na podlagi katerih naj radimo vero? Ali pa to ni nujno in je lahko prva vera, ki se pojavi kot dar od Boga ter jo vzamemo kot danost, ter se kasneje vprašujemo po njeni skladnosti z razumom?

Stališča v zgodovini filozofije in teologije so bila zelo različna. Omejimo se na zgodovino zahodne misli in se za sedaj ne ukvarjajmo z vzhodnjaškimi pogledi, ki razum pogosto jemljejo kot oviro pri doseganju duhovno-mističnega izkustva oz. višje stopnje zavesti. V zahodni misli je na enem koncu spektra pogled, ki mu lahko rečemo razsvetljenski: Vera je legitimna samo takrat, ko gre skozi rigorozno sito razumske kritike. Z razumom lahko določene stvari dokažemo onstran razumnega dvoma, in vera v Boga, če si hoče zaslužiti naš pristanek, mora sloneti na teh razumsko dokazanih trditvah. Tipični predstavniki takšnega razmišljanja so filozofi Descartes, Hume in Locke; od filozofov dvajsetega stoletja pa denimo Bertrand Russel na ateistični strani ter Richard Swinburne na teistični. Za te mislece je značilno zaupanje, da lahko z razumom izoblikujemo jasne, definitivne in univerzalne kriterije za to, kaj naj bi verjeli in kaj ne.

Treba je reči, da se ti filozofi med seboj pogosto ne strinjajo glede omenjenih kriterijev, še manj pa glede verovanj, ki naj bi bila temeljna ali ki bi prestala «sito razuma». Drug problem tega pogleda je ugotovitev, da v resnici skoraj ničesar ne moremo dokazati «onstran možnosti dvoma». Nekateri filozofi menijo, da je vse, kar je res gotovo, zgolj trditev, da «nekaj obstaja». To nam ravno ne pove dosti. Če hočemo postaviti tako visoke racionalne ideale (ali vsaj blizu tega, denimo «zelo visoko verjetnost») za naša verovanja, pač ostanemo brez vseh ali večine naših temeljnih in najpomembnejših verovanj, na temelju katerih se ravnamo v življenju. Verovanja, da drugi ljudje obstajajo; da je mučenje nedolžnih otrok moralno napačno; da se je včerajšnji dan dejansko dogodil ter da življenje ima smisel – niso razumsko dokazana v smislu dokončnega gotovega dokaza. Težko je govoriti tudi o «zelo velikih verjetnostih», ki bi nam zagotavljale ta verovanja. V luči tega je postavljanje previsokih kriterijev racionalnosti (dokazne gotovosti) za vero v Boga v najboljšem primeru nepošteno, v slabšem primeru pa kontradiktorno.

Na drugem koncu spektra, torej druga skrajnost, je fideizem – pogled, ki trdi, da vera ne potrebuje nikakršne podpore dokazov. Vera mora biti svobodna od tiranije razuma; je iracionalna, in prav je tako! Primer takšnega misleca je Danski protestantski filozof Soren Kierkegaard. Kierkegaard je v svojem odporu do Heglovega pretirano dodelanega filozofskega sistema, ki je (vsaj po Heglovem prepričanju) bil zgrajen po visokih racionalnih kriterijih, razumu odvzel vsako besedo pri verskem življenju. Potrebno je narediti iracionalni «skok vere» v Boga in v Jezusa Kristusa, s pomočjo globoke vere nadrasti nagonsko in sebično življenje in preprosto živeti življenje vere.

Kierkegaardov pogled sicer vsebuje pronicljivo krščansko kritiko nerealističnega in z realnim življenjem nepovezanega racionalnega ideala razsvetljenskih filozofov, ter tudi prodorno kritiko zgolj kulturnega in mrtvega krščanstva. Vendar zaide v drugo skrajnost – razumu odvzeti vsako besedo v stvareh vere se zdi nesprejemljivo in pade preko roba na drugi strani. Tudi razum nam je dal Bog in želi, da ga uporabljamo. Ne moremo (in tudi narobe bi bilo) ga preprosto izklopiti. Mnogi kristjani so poverovali in verujejo v krščansko sporočilo Svetega pisma (tudi) na temelju dolločenih dokazov oz. razumskih razlogov – čeprav ti dokazi niso dokončni ali, kot bi rekli filozofi, ne nudijo epistemične gotovosti. Gremo torej naprej in poglejmo še druge možnosti.

Med skrajnima pogledoma rasvetljenskim ter fideističim je precej vmesnih možnosti kombiniranja razuma in vere. Te možnosti v glavnem ne zahtevajo, da se je v odnosu med razumom in vero treba odpovedati enemu, da bi obdržali drugo. Eno od takih možnosti je predlagal Tomaž Akvinski, ki je veroval, da se po poti razuma da priti do gotovih zaključkov o Božjem obstoju in dejstvu, da je on stvarnik vsega. Ampak le po poti vere v posebno Božje razodetje (predvsem razodetje, ki je v Svetem pismu) pa je možno natačnejše poznavanje Boga (Njegove troedinosti, ljubezni, odrešitve v Jezusu Kristusu in drugih krščanskih naukov o Bogu). Tomaževih znanih «pet poti» oz. pet dokazov za Božje bivanje lahko razumemo kot poskus razumskega dokazovanja Boga[1]. Njegovo zaupanje v moč razuma ponazarja tudi dejstvo, da je v svojih delih[2] bolj pogosto navajal Filozofa z veliko začetnico (mislil je na Aristotela) kot pa Sveto pismo. Tomaževo stališče je v bistvu podložno podobnim slabostim kot razsvetljensko stališče. Zanj je karakterističen prevelik optimizem glede tega, kaj z razumom lahko z neko visoko mero gotovosti dokažemo in kaj ne.

Tomažev pogled na človekov razum pa je problematičen tudi iz svetopisemskega vidika. Verjel je, da je razum pri padcu človeka v greh ostal nepoškodovan. Z drugimi besedami: Človekovo telo, emocije, intuicije itd. so nepopolni in popačeni in so nam pogosto napačen vodič v naših odločitvah in presoji. Razum pa je tisti del, ki je ohranil popolnost – ostanek božje podobe v nas. Zato z razumom lahko pridemo do nekih nezmotljivih spoznanj o Bogu in o svetu. Zgoraj omenjeni razsvetljenjski pogled na odnos med razumom in vero je v nekem smislu podaljšek tega sholastičnega pogleda (čeprav poenostavljen stereotip pravi, da je razsvetljenstvo opravilo s srednjeveškim mišljenjem, praznoverjem in sholastiko).

Poglejmo sedaj, kakšen je svetopisemski pogled na človekov razum. Sveto pismo potrjuje, da nam je sam Stvarnik podaril sposobnost razumskega razmišljanja: «GOSPOD daje modrost, iz njegovih ust prihajata spoznanje in razumnost.»(Prg 2,6) V knjigi preroka Izaije Bog poziva Izraelce, naj pri razsojanju krivde prinesejo «svoje dokaze.» (Iz 41,21) Za tistega, ki časti malike namesto živega Boga, pa pravi, da «nima spoznanja ne razumnosti.» (Iz 44,19) V Novi zavezi Pavel vernike v Korintu poziva: «Bratje, ne bodite otroci v mišljenju. V hudobiji bodite otroški, v mišljenju pa bodite odrasli.» (1 Kor 14,20). Enako legitimen prevod tukaj uporabljene grške besede za mišljenje (fren) v zgornji vrstici je tudi razumevanje oz. razum (Chraskov prevod). Čeprav svetopisemsko pojmovanje razuma ni popolnoma enako kot starogrško-filozofsko ali razsvetljenjsko, pa v osnovi vsebuje isto stvar: človekovo sposobnost logičnega razsojanja skladnosti oz. neskladnosti trditev ali verovanj. Niti Stara niti Nova zaveza torej nista anti-racionalni oz. proti razumu kot takem. Ne učita fideizma.

Vendar po drugi strani Bog opozarja na pomanjkljivost človekovega razuma. V knjigi pregovorov najdemo zanimiv nasvet: «Zaupaj v GOSPODA z vsem svojim srcem, na svojo razumnost pa se ne zanašaj.» (Prg 3,5) Pavel odpira celotno razpravo o omejenosti človekovega razuma pri spoznavi Boga v prvem pismu Korinčanom. Ko obravnava mešanje evangelija z grško filozofijo, ki je seveda dajala velik poudarek na razumsko sklepanje, opozarja, da «svet prek modrosti ni spoznal Boga…» (1 Kor 1,21) ter celo citira Božjo napoved iz Izaije: «Uničil bom modrost modrih, razumnost razumnih bom zavrgel.« (1 Kor 1,19) Pavel, ki se je izobraževal v helenistično-židovskih šolah in bil seznanjen tako z židovsko kot tudi z grško mislijo, trdi, da vera v Kristusa in Boga ne more (ne sme) sloneti na filozofskih oz. izključno razumskih dokazih. On to pove s temi besedami: »Moja beseda in moje oznanilo nista bila v prepričevalnih besedah človeške modrosti, temveč sta se izkazala Duh in moč, zato da vaša vera ne bi temeljila na človeški modrosti, ampak na Božji moči.« (1 Kor 2,4.5) To je torej drugi vidik svetopisemskega nauka o razumu: razum ni popoln, ima svoje resne omejitve – ki se kažejo še posebej na področju spoznave Boga.

Iz teh in drugih odlomkov Svetega pisma lahko razberemo ali jasno izpeljemo, da človekov razum sam po sebi ne more človeku omogočiti nikakršnih spoznanj o Bogu. Reformatorja Luther in Kalvin sta opozarjala na pomebno dejstvo, da je človekov razum prav tako popačen in »padel« kot vse drugo v nas. Niti ena prvina človeka ni ostala »nedotaknjena« ob padcu v greh – tudi naša umska spoznava je še kako nepopolna. Naša grešnost povzroči, da naš razum (ali človeška modrost, kot bi dejal Pavel) ni »popolnoma razumen«. Naša zelo razumska dokazovanja nas lahko močno prepričajo v določene zaključke, vendar smo lahko prevarani.

Zagovornik razsvetljenskega pogleda, ki razumu pripisuje absolutno avtoriteto, bi morda ugovarjal, da je to samo zato, ker dovoljujemo »nerazumnim« dejavnikov vplivati na naš razum. Če bi spoštovali razumni ideal in dali vsa čustva in želje na stran, bi dobili popolno spoznavo. Predvsem v smislu kritike religije lahko ta argument slišimo v raznih verzijah. Religija je opij za ljudstvo; vera je samo-ustvarjena iluzija, ki ti daje občutek varnosti v nevarnem svetu itd. Popolna razumnost, ki ignorira vse želje, čustva in druge subjektivne dejavnike, nas edina pripelje do resnice. Za ateista to pomeni: do hladnega dejstva, da Boga pač ni.

Glede tega zvenečega ugovora imam več pomislekov. Prvič, popolna razumnost je dobesedno »nečloveški«, nedosežen in nerealen ideal. Človek je bitje z raznimi drugimi prvinami, ne zgolj z razumom. Nihče, pa naj si tega še tako želi in to zagovarja, ni popolnoma razumen. Paradoksalno je, da sem to dejstvo lahko pogosto opazoval »na delu« prav pri medsebojnem debatiranju filozofov strokovnjakov. Mnogi od njih so bili vse prej kot zgled idelane razumnosti. Zagovorniki različnih stališč poznajo vse argumente tistih, ki zagovarjajo nasprotno stališče; eni in drugi argumenti zvenijo prepričljivo in na prvi pogled daleč «iznad» subjektivnih želja in emocij; pa vendar je zanimivo, da v glavnem vsi ostanejo v zatrjevanju nasprotnih si stališč. In to ni tako pri zgolj peščici filozofskih vprašanj. Praktično glede vsakega večjega filozofskega vprašanja imamo visoke strokovnjake na eni in na drugi strani, popolnoma seznanjene z vso argumentacijo nasprotnega tabora. In ne pozabimo, da govorimo, kot se je izrazil nek filozof, o «racionalni smetani sveta»! Emocije, strahovi, ponos, razne želje (po uspehu v stroki, po priznanju kolegov, po originalnosti, po denarju za strokovne projekte itd.) so torej močno na delu ter očitno vplivajo na presojo še tako izrazitih intelektualcev.

Drugič: Nikakor ni očitno, da bi zdrav človek moral ignorirati vse druge dejavnike pri svojem spoznavanju ter dati besedo zgolj razumu. Zdi se, da so nam denimo v moralnem presojanju poleg razuma pomemben (in pogosto ustrezen) vodič moralne intuicije. Kako bi s čistim razumom ali samo logiko in empiričnimi opazovanji dokazali, da je ubijanje nedolžnih otrok ali posilstvo moralno napačno dejanje? Ali obstaja zadovoljiv (po razsvetljenjskih kriterijih) razumski dokaz, da ima človek kot bitje svoje dostojanstvo in neodtujive pravice? Te stvari se lahko sicer povezujejo v razumen in skladen pogled na svet, vendar niso dokazane z znanstveno zadovoljivo mero jamstva. V temeljne moralne vrednote verujemo. In tu pridemo do stičišča morale in religije – v obeh primerih pustimo še nečemu drugemu razen razuma in empiričnim merjenjem, da nas informira. V prvem primeru t.i. moralnim intuicijam ali pa, v vsakdanjem jeziku, naši vesti ter tudi emocijam, v drugem primeru pa duhovnim ali religioznim izkušnjam, globoko osebnim doživetjem Božje prisotnosti ali podobnim. Pavel religiozno izkušnjo smatra kot doživetje Božje moči, ko pravi, da vera v Kristusa naj ne bi temeljila na »človeški modrosti, ampak na Božji moči.« (1 Kor 2,5)

V skladu z naukom Svetega pisma torej verujem, da je izključevanje duhovnega izkustva kot temelja vere – ker bi naj to bilo preveč subjektivno itd. – nesmiselno. Mislim, da se svojim notranjih duhovnim stanjem ali izkušnjam v nobenem primeru ne moremo izogniti. Pred nekaj urami sem imel v molitvi – po nekih dogodkih v odnosu z ženo – silovito izkušnjo duhovne resnice, da je moja človeškost popolnoma izpolnjena samo v nesebičnem služenju ljudem v ljubezni. Ignorirati takšen uvid v imenu razuma bi bilo zame prav tako podložno vplivu subjektivnih faktorjev: vplivu samodestruktivnosti! Če svoje duhovne izkušnje ignoriram in jih za vsako ceno hočem pojasniti ateistično oz. jih razglasim za motnjo razumu, ravnam proti svoji naravi, ki jo imam kot Božji otrok, kot duhovno ustvarjeno bitje. Mi imamo globoko v sebi potrebo po čaščenju Popolnega, potrebo po moralnem preseganju sebe, potrebo po tem da smo sprejeti in ljubljeni, kot tudi potrebo po tem da brezpogojno ljubimo ter potrebo po tem, da nam je odpuščeno. Vse te potrebe so resnično izpolnjene v Jezusu Kristusu, Božjem Sinu. On je postal človek in je s svojim naukom, predvsem pa s svojim konkretnim življenjem, trpljenjem in vstajenjem zadel v sredo. Nagovarja samo bistvo človeka. Zame je Kristusovo razodetje Boga center in temelj mojega pogleda na svet, mojega življenja, mojih odnosov in samopodobe. Verujem Vanj, a z razumom poskušam usklajevati celoten sistem svojih verovanj in delovanja s celoto mojega iskustva realnosti.

Gorazd Andrejč


[1] Lahko pa tudi ne. Nekateri interpreti poskušajo Tomaževih pet poti pojasniti bolj kot Tomažev predlog za temelj vsem ljudem, ki verujejo vsaj v nekega Boga, torej za pripadnike različnih monoteističnih religij, in ne kot njegov poskus dokazovanja Boga ateistu ali agnostiku.

[2] Predvsem Summa Theologica ter Summa contra gentiles.