E-Knjige

Pridige

Vera in razum
Sveto pismo in vino
Praznovanje dneva reformacije
Življenje po življenju
Zaveza za vse življenje
Osupljiva Keltska cerkev
Reformacija in verska svoboda

Dragi Jezus
Jezus in ti
Molitev

Izkušnje: Luka
Izkušnje: Marko
Izkušnje: Aleš


Natisni
Osupljiva Keltska cerkev v Veliki Britaniji

Prastaro krščanstvo v Veliki Britaniji je najbolj znano zaradi Keltov, skupine priseljencev, ki pripada indoevropski skupini jezikov in se je iz Avstrije razselila po Evropi ter tako naselila Veliko Britanijo. Kelti so se večinoma ustalili v Cornwallu, na jugozahodu Walesa, na Škotskem in Irskem. Pomemben vidik njihovega življenja odkriva, da so bili to prvi prebivalci Britanije, ki so sprejeli krščanstvo in se odločno držali vere ter običajev prvotnih kristjanov – tistih iz novozaveznega časa, ki so položili temelje krščanstvu. Čeprav natančno leto prihoda krščanstva v Veliko Britanijo ni znano, je dokazano, da so se prvotna krščanska verovanja in običaji dobro ohranili po italijanskem misijonu Avguština leta 597.

Nekatere legende trdijo, da je sam Jezus prišel v Veliko Britanijo, verjetno pa je bolj pravilno, da so se tja odpravili nekateri izmed njegovih sledilcev, potem ko so jih sovražni Judje izgnali iz Palestine. Z rimsko okupacijo Britanije je na to območje s svojo baklo krščanstva prišlo veliko kristjanov iz Evrope in vzhoda. Ne glede na to, kako zgodaj je bila ustanovljena cerkev v Britaniji, je jasno, da je iz njenih vrst prišlo nekaj odličnih vodij. To so bili Patrick Irski, Kolumb, ki je utrdil krščanstvo na Škotskem, David Waleški in Aidan Angleški, če omenimo samo nekatere.

Največ podatkov o Keltski cerkvi na Irskem imamo iz časov Patricka Irskega. Ta zgodnji vodja se je rodil v Kirkpatricku na Škotskem leta 389 in se po tem, ko je živel kot suženj na Irskem in kot izgnanec na celini, vrnil na Irsko. Deloval je v skladnosti z duhovnimi potrebami dežele na precej izjemen način. Obstajali so dokazi, ki niso bili povsem pristni in potrjeni, nakazovali pa so, da se je Patrick Irski nekaj časa mudil tudi na Škotskem. Kakor koli, mož, ki se je podal na Škotsko, potem ko je deloval nekaj časa na Irskem, ter tam ustanovil lepo število samostanov in cerkev, je bil v resnici Kolumb. Ustanovil je tudi naselbino pri Ioni, ki od takrat velja za enega najbolj posvečenih krajev na škotskih tleh. Med 7. in 11. stoletjem je bilo tamkaj pokopanih več kakor 48 škotskih kraljev. Nekatere nagrobnike je moč videti tudi dandanes. Drugo »Iono« je ustanovil Aidan na »Svetem otoku Lindisfarne«. Ta »otok« na severu Anglije je postal čudovita osnova za oznanjanje veselega sporočila v Angliji in delih celine.

Poglejmo sedaj, kaj so verovali ti zgodnji kristjani, ki so postali tako pomembni na območju Britanskega otočja.

Sveto pismo
Tako Stara kot Nova zaveza sta bili sprejeti kot Božja beseda, ki naj bi se brala in upoštevala v vsakdanjem življenju. Niso uporabljali apokrifnih knjig, ki jih je Rimskokatoliška cerkev pozneje sprejela v Sveto pismo. Največjo pomembnost so pripisovali veljavi Svetega pisma, zaradi česa so se dobesedno držali njegovih vzvišenih zakonov.

Kasijan, vodja zgodnje keltske cerkve, je spodbujal svoj narod, naj da na stran vse druge knjige, celo razne razlage

Svetega pisma in se popolnoma posveti branju izvirnika. Zapisano je tudi, kako sta se pogovarjala dva moža, Germanij in opat po imenu Nestor. Germanija je zanimalo, kateri je najboljši način, da prežene poganske zamisli iz svojega uma. »Beri Sveto pismo enako vneto, kakor si bral poganske knjige, in tvoje misli bodo čiste.« Kako dober zgled za današnji čas in branje Svetega pisma.

Irska je postala središče temeljitega proučevanja Svetega pisma. Zapisano je, da je Finnijan ustanovil šolo v Clonardu (danes Clonmacnoise), ki je naenkrat pritegnila 3.000 učencev iz vse celine, pa tudi Britanije. Prišli so proučevat Sveto Pismo.

Privlačnost Svetega pisma je bila precejšnja. To je bil isti temelj, na katerem so stali Pavel in apostoli. (2 Tim 3,16.17)

Zveličanje
Ta osrednji nauk krščanske vere so poučevali z veliko močjo. Nauk o opravičenju z vero v Kristusa in ne po delih so poznali popolnoma jasno. Grešnik se ni mogel ponašati z nobeno pravičnostjo razen s Kristusovo.

Deset zapovedi

Večina zgodnjih keltskih cerkva je imela za sestavino bogoslužja glasno branje desetih zapovedi in verjela, da lahko človek po Kristusovi milosti izpolnjuje vso Božjo postavo. Tako Patrick kakor Kolumb sta prvih pet svetopisemskih knjig na poseben način uporabljala v večini svojih pridig.

Sedmi dan – sobota
Kelti so verjeli v deset zapovedi in jih spolnjevali. Patrick jih je zelo spoštoval.

Tako se je sobota, svetopisemski sedmi dan tedna, posvečevala na Irskem, Škotskem, v Angliji in Walesu. V enem od svojih pisem Kolambanij pojasnjuje: »Pozvani smo, da delamo šest dni, sedmi dan, ki pa je sobota, opustimo vse hlapčevsko delo. Število šest ponazarja dovršenost naših del, saj je tudi Bog v šestih dneh ustvaril nebo in Zemljo. Na sobotni dan je tako vsakršno hlapčevsko delo prepovedano, saj je greh.« Sobesedilo, iz katerega je vzet ta odlomek, razkriva, da je bil pisec prepričan, da je sobota sedmi dan. Pozneje se je zaradi rimskega vpliva posvečevala nedelja, to pa je že druga zgodba.

Na Škotskem je veliko Keltov vse do 13. stoletja posvečevalo soboto od petkovega do sobotnega sončnega zahoda. David Waleški je zapisal, da zanj »posvečevanje sobote traja od sončnega zahoda do sončnega zahoda«. Tako je svoje posvečevanje začel v petek zvečer ob sončnem zahodu. To je bil »sobotni večer«. Miurh je zapisal, da sta se »Patrik in Viktricij shajala vsak sedmi dan v tednu«, da bi molila in se pogovarjala o duhovnih stvareh. To temelji na Svetem pismu in od ljudi, ki imajo to knjigo za svoj temelj, se pričakuje, da posvečujejo soboto.

Raziščimo še druge razloge, zakaj so Kelti posvečevali soboto in zakaj so jo zavrgli drugi otočani, ko so sprejeli krščanstvo.

1. Zgodnja krščanska cerkev je najprej pritegnila pozornost mnogih Judov, ki so se spreobrnili. Tako gledano je bila prva krščanska cerkev oblikovana med Judi. Toda ti Judje niso posvečevali sobote samo zato, ker so bili Judje, ampak iz spoštovanja do stvarjenja in poslušnosti četrti zapovedi.

2. Gnosticizem in mitraizem sta kmalu povzročila nesoglasja v krščanskem načinu razmišljanja. Večina gnostikov je »posvečevala nedeljo, ne zaradi spomina na Kristusovo vstajenje, saj bi to nasprotovalo njihovim naukom, temveč zaradi dejstva, da je bila nedelja posvečena soncu, ki je bil njihov pravi Kristus«. (A. Neander: General History of the Christian Religion and Church II, str. 194) G. L. Laing (Survivals of Roman Religion str. 148) nadaljuje: »Naše posvečevanje nedelje kot Gospodovega dne očitno izvira iz mitraizma.« Dokaz, ki so ga včasih uporabljali z namenom, da bi nasprotoval trditvi – da je bila nedelja izbrana zaradi vstajenja, ki se je zgodilo ta dan – ni utemeljen. Mnogi zgodovinarji se strinjajo, da so kristjani v Rimskem cesarstvu, kjer ni bilo antisemitizma, še naprej posvečevali soboto.

3. Kelti v Veliki Britaniji niso bili priče antisemitizmu. Živeli so na obrobju Rimskega cesarstva in so še nekaj stoletij posvečevali soboto brez nasprotovanj. Posvečevanje sobote na Škotskem je preživelo tistega na Irskem, posebej zaradi zaslug misijonarskega gibanja, ki se je razširilo iz Ionskega otoka in Svetega otoka Lindisfarne, ki je bil malo pod škotsko mejo.

Ni podatkov, ki bi dokazovali, da je Patrick omenjal shode ob nedeljah ali bogoslužja na ta dan. Res pa je, da so stoletja po njegovi smrti začele krožiti ljudske zgodbe o tem, da je posvečeval nedeljo, da bi Irce prepričali, naj posvečujejo nedeljo namesto sobote. Toda tudi same legende včasih kažejo Patrickovo navezanost na soboto. V himni v čast sv. Patricku ga angel ogovori: »Imel boš sedem peklenskih bolečin vsak četrtek in dvanajst vsako soboto.«

David Waleški je bil še en keltski vodja. O njem je zapisano: »Od sobotnega večera do prve ure, v kateri posije luč, po sončnem vzhodu na sobotni dan se je posvečal bedenju, molitvi in klečanju z izjemo ene ure sobotnega bogoslužja.« Sobotni večer je bil petek po sončnem zahodu. Sobota je bila dan blagoslova v Walesu, na Irskem in drugih keltskih deželah.

V O. A. Andersonovi Monumenta Historica Norvegiae na strani 89 beremo, da tudi na Farskih otokih in v Islandiji najdemo sledove posvečevanja sobote. V tem delu avtor piše o tem, kako so se zgodnji prebivalci trdno držali judaizma. Ni nobenega dvoma, da s tem meri na njihovo posvečevanje sobote. Pravzaprav je znano, da je misijonar sam poskrbel, da so se Kelti iz Ione razširili po Hibridih, tisti iz Lindisfarna pa ne samo po evropski celini, marveč tudi na območja z ostrejšim podnebjem, kot so Islandija in Farski otoki.

Posvečevanje sobote v poznejših stoletjih

Povsem možno je, da je spomin na Davida Waleškega živel še naprej in kot sad velikega zanimanja za Sveto pismo je veliko Valižanov spet začelo posvečevati soboto v 17. in 18. stoletju. (NB Bryan W. Ball: The Seventh-day Men«, str. 223-244) V tem obdobju lahko govorimo o znatnem pojavu posvečevanja sobote v mnogih delih Britanije.

Najbolj zanimivo je to, da je več kot stoletje prej Finska zadajala velike skrbi kralju Gustavu I. Vasa Švedskemu, ki ji je vladal. Fincem je namenil poslanico, v kateri jih je pozval, naj prenehajo posvečevati soboto in svoje moči raje preusmerijo na posvečevanje nedelje. Njegov naslednik kralj Gustav II. Adolph (1594–1632) je uvedel smrtno kazen za posvečevalce sobote. Toda Norlin je v svojem delu Sevneska Kyrkans Historia povedal, da je več oseb »rado dalo svoje življenje, namesto da bi spremenili svoje prepričanje«. Luteranski škof L. A. Anjou je zapisal: »Ta gorečnost za posvečevanje sobote je bila opazna še veliko časa.«

Jasno je, da se je veliko ljudi zaradi pozornega branja Svetega pisma spet odločilo »spominjati se Gospodove sobote« namesto dneva, ki ga je bil vpeljal Konstantin in poznejši rimski cesarji.

Danes imamo priložnost posvečevati soboto, kakor jo je namenil Gospod, kljub materializmu in posvetnosti. Svet potrebuje dan, ki omogoča počitek pred življenjskimi pritiski ter je dan miru in sreče. To bi lahko bil največji izziv sodobnega posvečevanja sobote. Poudarimo, da je sobota dan, ki ga je Bog dal ljudem in ga blagoslovil kot poseben dan. Če ga je On posvetil in počival v njem ter ga blagoslovil, mora imeti poseben pomen za vsak čas, zlasti za današnji čas.

Oglejmo si še eno ali dve verovanji, katere pristaši so bili Kelti na Britanskem otočju.

Krst
Izvajali so ga s potopitvijo in pisec razlag je v tem videl simbolično izpolnitev Kristusove smrti ter pokopa in njegovega vstajenja. »Kadar se krstimo, je to podobno njegovemu pokopu in smrti za nas.« (Razlaga Rim 6,1-6) Patrick je učil, da mora biti oseba pred krstom poučena, po krstu pa se mora poučevanje nadaljevati. (Mt 28,19.20) Vedno znova lahko vidimo močno privrženost Keltov izvirnim svetopisemskim naukom.

Ko je Avguštin prišel s svojimi možmi v Britanijo iz Italije, je prav tako krščeval, čeprav je obstajala razlika med njegovim načinom krščevanja in tistim, ki so ga uporabljali Kelti. Na njegovo zahtevo je kentski kralj odpeljal k morju 10.000 ljudi in jih dal krstiti na silo. Zato ni nič čudnega, da je toliko poganskih običajev prišlo v krščanstvo. Veliko ljudi je krščanstvo sprejelo zaradi pritiska, ne pa zaradi spreobrnitve.

Drugi Jezusov prihod
Patrick je rekel, da pričakujemo drugi Jezusov prihod tako kmalu, kakor sodnik pričakuje žive in mrtve. Verjeli so, da bo sklepen dogodek zadnjih dni drugi Kristusov prihod. Njihove goreče molitve so običajno vsebovale prošnje za čim skorajšnji Zveličarjev prihod, slaven dogodek, ko bo Jezus sprejel svoje sledilce.

Osupljiva zgodba o Keltih nam pomaga dojeti, kako daleč smo odtavali od prvotne krščanske cerkve. Njihova načela in običaji so izvirali iz Svetega pisma in ta ista načela so zagovarjali kristjani iz raznih krajev. Bog še vedno želi, da bi njegovo ljudstvo živelo po njegovi besedi.

Dragi bralec, zaupaj Bogu, prebiraj njegovo Besedo in se drži njenih naukov. Tako ne boš samo spoznal njegove resnice, temveč boš tudi obilno blagoslovljen.

David Currie

(izšlo v reviji Znamenja časa 2003/3, objavljeno z dovoljenjem)